Jedro

Davčni organ odloči o vračilu DDV prodajalcu na podlagi predloženih obrazcev DDV-VP in s strani carinskega organa potrjenih računov, obrazcev DDV-VE in dokazilu o izplačilu DDV kupcu.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.6.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada C. z dne 1.8.2000. Z njo je bilo odločeno, da se zavrne tožničin zahtevek za vračilo davka na dodano vrednost v potniškem prometu, št. 1-6/00, v znesku 384.665,00 SIT.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim (glede na podatke upravnih spisov) navaja, da v zadevi naj ne bi bilo sporno, da tožnica zahtevku za vračilo DDV s strani davčnega organa ni priložila (tudi na poziv na dopolnitev vloge, ne) računov, ki bi jih potrdil carinski organ. Po določbi 4. odstavka 105. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, dalje: Pravilnik), ki je veljala že ob vložitvi tožničine zahteve, so omenjeni računi ena od obveznih podlag za odločanje davčnega organa o vračilu DDV. S predložitvijo kopij naknadno izdanih blagajniških izdatkov, ki niso niti računi, niti jih ni potrdil carinski organ, tožnica naj ne bi zadostila omenjenemu pogoju. Zato je pritrdilo odločitvi tožene stranke ter razlogom, s katerimi je ta svojo odločitev utemeljila.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da naj bi imele kopije blagajniških izdatkov, ki jih je na poziv davčnega organa predložila zahtevku za vračilo DDV, po Zakonu o davku na dodano vrednost naravo računa. V času vložitve zahteve za vračilo DDV Pravilnik ni predpisoval, da bi morali carinski organi overiti tudi predložene račune. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijani sodbi utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Po določbi 4. odstavka 105. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 59/99, 110/99 in 27/00, 22/01, 28/01), ki je že veljala ob vložitvi tožničinega zahtevka za vračilo DDV, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje in z njo utemeljuje pravilnost svoje odločitve, davčni organ odloči o vračilu DDV na podlagi predložnih obrazcev DDV-VP in s strani carinskega organa potrjenih računov, obrazcev DDV-VE in dokazila o izplačilu DDV kupcu. Iz navedenega sledi, da je prodajalec tisti, ki je dolžan davčnemu organu predložiti (med drugim) tudi račune, ki jih je potrdil carinski organ in da brez njihove predložitve prodajalčevi zahtevi ni mogoče ugoditi.

Ker v zadevi (glede na podatke upravnih spisov) ni sporno, da omenjeni računi (potrjeni s strani carinskega organa) nedvomno niso bili predloženi, je davčni organ prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnil prodajalčevo zahtevo za vračilo DDV. Z naknadno predloženimi kopijami blagajniških izpisov računov tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izpolnila s Pravilnikom določenih pogojev za vračilo DDV iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Zato njeni v pritožbi uveljavljani ugovori na drugačno odločitev nimajo vpliva.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.