Jedro

Fotografije oškodovankinih poškodb, napravljene z njenim soglasjem, niso nedovoljen dokaz.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je S. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom v obliki pomoči in nadzora za čas enega leta in določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo treh let. Sodišče je obdolžencu dalo tudi navodilo, da se udeleži treninga nenasilne komunikacije. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. V kazenskem postopku se dejstva ugotavljajo na dva načina: (i) z lastnim zaznavanjem (sodišča) in (ii) z uporabo dokazov. Dokaz je spoznavni vir iz katerega organi kazenskega postopka (sodišče) črpajo podlago za ugotovitev o obstoju ali neobstoju odločilnega ali pomembnega dejstva. Sama fotografija kot fizičen predmet ni dokaz v postopku, dokaz je vsebina posnetka, kolikor seveda omogoča spoznavanje/ugotavljanje pomembnih dejstev. Od drugih dokazov se razlikuje po tem, da ne temelji na zaznavah človeka, ampak na slikovni registraciji, ki jo izvrši tehnična naprava. Fotografija je torej dokaz posebne vrste. Za fotografije oziroma tehnične posnetke, narejene med kazenskim postopkom ZKP in Zakon o policiji predvidevata poseben postopek njihovega oblikovanja, medtem ko glede fotografij, napravljenih (posnetih) izven kazenskega postopka, ZKP nima posebnih določb niti glede njihovega nastanka niti glede dovoljenosti takšne fotografije kot dokaza. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da so fotografije oškodovanke oziroma poškodb oškodovanke nedovoljen dokaz ob upoštevanju, da so bile fotografije napravljene z njenim soglasjem. Povedano drugače, fotografije niso predstavljale dokaza, na katerega sodišče ne sme opreti sodne odločbe, ker bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, niti dokaza, ki bil pridobljen s kršitvijo določb kazenskega postopka (drugi odstavek 18. člena ZKP).

6. Ob ugotovitvi, da so bile fotografije, ki jih je sodišče vpogledalo in jih je v spis predložila oškodovanka, dovoljen dokaz, sodišče ni kršilo določb postopka, ker je te fotografije v dokaznem postopku vpogledalo, pa zato tudi ni bil podan razlog, ki bi narekoval izločitev sodnice, ker naj bi se seznanila z nedovoljenim dokazom.

7. Vložnik uveljavlja v zvezi z najdenimi fotografijami bistveno kršitev določb kazenskega postopka, in sicer, ker sodišče fotografij ni izločilo, sodba pa naj bi bila tudi nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju tako da se ne da preizkusiti, poleg tega pa naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, vse v zvezi z nastankom fotografij. Bistveno za presojo teh očitkov je dejstvo, da se sodba na fotografije sploh ne opira. Na strani 7 sodbe sodišča prve stopnje sodišče v drugem odstavku izrecno navede, da fotografije za ta postopek niso relevantne in odločilnega pomena, saj so poškodbe jasno razvidne iz spremnega lista UKC Ljubljana in je njihov nastanek strokovno opisan tako v izvedenskem mnenju kot tudi v izjavi dr. B. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane in da vložnik v pretežni meri v zahtevi uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

C.

8. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo sodne takse (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).