Jedro

Organ prve stopnje, kljub pozivu tožeči stranki, da predloži morebitne nasprotne dokaze tudi glede izpodbijanja domneve nelojalnosti in ko je v zvezi s tem tožečo stranko zaslišal (zapisnik z dne 28.9.199), tega dokaza ni presodil v svoji odločbi, kar mu nalaga ZUP, tožena stranka pa te postopkovne pomanjkljivosti v svoji odločbi ni odpravila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1339/2001-11 z dne 18.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.5.2001 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 14.9.2000, s katero je navedeni organ prve stopnje ugotovil, da se A.T., roj. 8.2.1889 v T., S.K., od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) v novem 2. odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Tako morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstev, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana.

Tožena stranka je odločala o pritožbi tožnice v času, ko je bila že objavljena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka v svoji izpodbijani odločbi prezrla, da tožnica v upravnem postopku zaradi napačne razlage 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni imela možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti svoje pravne prednice. V citirani odločbi je Ustavno sodišče Republike Slovenije namreč sprejelo stališče, da je potrebno določbo 3. odstavka 63. člena ZDen razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, stranki pa je dovoljeno dokazovanje lojalnosti. V upravnem postopku pred organom prve stopnje pa tožnici ni bilo dovoljeno dokazovati, da dejstvo, katerega obstoj zakon domneva (to je nelojalnost), ne obstaja.

Domneva nelojalnosti je tako izpodbojna in je breme dokazovanja na strani tožnice, to je tistega, ki zatrjuje, da dejstvo (domneva nelojalnosti) ne obstaja. To svoje stališče je Ustavno sodišče Republike Slovenije potrdilo v svojih kasnejših odločbah.

V ponovljenem postopku bo po mnenju sodišča prve stopnje tožnica imela možnost dokazovati, da nelojalnost pravne prednice ni obstajala. Pri dokazovanju lojalnosti bo tožnica uspešna le, če bo dokazala obstoj okoliščin, ki preprečljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti oziroma če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost. Upravni organ bo moral oceniti dokaze, ki jih bo tožnica v ponovljenem postopku morda še predložila in te dokaze oceniti tudi v povezavi z že zbranimi dokazi. Pri tem pa bo moral slediti načelu zaslišanja stranke (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002) in dati tožnici možnost, da se pred izdajo odločbe v ponovnem postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožnica zaslišana, vendar ko jo je preko pooblaščenca pred izdajo svoje odločbe seznanil organ prve stopnje s svojimi ugotovitvami, je ta organ navedel le ugotovitve v zvezi s pogojem narodnosti in odsotnosti, v zvezi s pogojem nelojalnosti pa se organ prve stopnje ni opredelil. Zato sodišče prve stopnje šteje, da tožnici ni bilo dovoljeno dokazovati, da dejstvo, katerega obstoj zakona domneva, ne obstaja.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je bila v konkretnem postopku, ki je predmet upravnega spora, tožnica prek svojega pooblaščenca, ki je prava uka oseba, z dopisom organa prve stopnje z dne 6.4.2000 seznanjena, da se po ugotovljenih podatkih A.T., v skladu z 2. odstavkom 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ni štela za jugoslovansko državljanko. Tožnici je bilo omogočeno, da se v določenem roku o tem izjavi in predloži morebitne nasprotne dokaze. Ocenjuje, da je organ prve stopnje v celoti ravnal po pravilih postopka, saj je tožnico seznanil z ugotovljenimi dejstvi, ji omogočil sodelovanje v postopku, seznanil pa jo je tudi z možnostjo predložitve nasprotnih dokazov. Prav tako ni mogoče zanemariti dejstva, da je tožnico v postopku ugotovitve državljanstva A.T. zastopal pooblaščenec, ki je med drugim zastopal tudi enega izmed pobudnikov za oceno ustavnosti 3. odstavka 63. člena ZDen ter 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, iz česar izhaja, da je bil pooblaščenec tožeče stranke seznanjen z odločitvijo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 glede abstraktne presoje navedenih členov in z možnostjo izpodbijanja domneve nelojalnosti, kar pa je odvisno od same stranke. Po njenem mnenju tožnica ni v postopku na prvi stopnji in tudi ni v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo nikoli oporekala domnevi nelojalnosti A.T. in se je tako s to domnevo strinjala. Meni, da je zato napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim navedlo, da v upravnem postopku pred organom prve stopnje tožnici ni bilo dovoljeno dokazovati, da dejstvo, katerega obstoj zakon domneva (to je nelojalnost), ne obstaja ter da je domneva nelojalnosti tako izpodbojna in je breme dokazovanja na strani tožnika, to je tistega, ki zatrjuje, da dejstvo (domneva nelojalnosti) ne obstaja. Tožnica je imela možnost sodelovati v postopku, z ugotovljenimi dejstvi je bila seznanjena, vendar pa nikoli ni zatrjevala, da domneva nelojalnosti pri A.T. ne obstaja. Na podlagi navedenega je zato po njeni oceni napačno mnenje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v svoji odločbi prezrla, da tožnica v upravnem postopku zaradi napačne razlage 3. odstavka 63. člena ZDen ni imela možnosti izpodbjati domneve nelojalnosti svoje pravne prednice. Tega ni prezrla. V domnevo se ni spuščala iz razloga, ker le ta za tožnico ni bila sporna oziroma tožnica domnevi nelojalnosti ni oporekala. V kolikor pa stranka domnevi nelojalnosti ne oporeka in pogoj 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ za samo stranko ni sporen, po njeni oceni organu druge stopnje ni potrebno posebej ugotavljati, ali je bilo to dejstvo pravilno ugotovljeno. V kolikor bi tožnica izpodbijala nelojalnost svoje prednice, ji bi to bilo vsekakor omogočeno in ne bi bila zavrnjena z razlago, da kaj takšnega v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen ni mogoče. Ker pa tožnica domneve nelojalnosti ni izpodbijala v postopku na prvi stopnji in ker tej domnevi ni oporekala niti v pritožbi zoper odločbo prve stopnje z dne 14.9.2000, tožena stranka ocenjuje, da v svojem postopku ni ničesar prezrla ter da ni postopala v nasprotju z materialnim predpisom, ampak je materialni predpis zmotno uporabilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Državno pravobranilostvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je po njenem mnenju pravno naziranje tožene stranke, izraženo v njeni pritožbi, napačno.

Stališče, da upravni organ ni dolžan seznanjati stranke z možnostjo izpodbijanja domneve nelojalnosti in da je dokazno breme in "iniciativa" na sami stranki, bi morebiti lahko veljalo za pravdni postopek pred rednim sodiščem, ne pa za upravni postopek. V upravnem postopku velja načelo materialne resnice (7. člen ZUP), katerega izvedbeni predpis je vsebovan v 135. členu ZUP, ki določa, da mora organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Iz pritožbenih izvajanj tožene stranke pa izhaja, da je načelo materialne resnice nekoliko pomešala z načelom pomoči neuki stranki. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da je bila tožnica zaslišana. Tožnica je bila zaslišana pri organu prve stopnje dne 28.9.1999. Iz zapisnika o zaslišanju izhaja ugotovitev organa prve stopnje, da je iz arhiva Ministrstva za kulturo Republike Slovenije razvidno, da je bila A.T. članica nemške organizacije Kulturbund in s tem oseba nemške narodnosti in se zato po 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ni štela za jugoslovansko državljanko. V tem zapisniku je tudi navedeno, da bo organ prve stopnje za A.T. izdal negativno odločbo o ugotovitvi državljanstva. Zato je takrat organ prve stopnje tožnico zaprosil, če o navedenem poda svojo izjavo in predloži morebitne nasprotne dokaze ter še pove, kakšen jezik je A.T. uporabljala doma oziroma v komuniciranju s sokrajani, kakšno je bilo njeno obnašanje med vojno in po vojni in kdaj je odšla v tujino. Tožnica je takrat podala izjavo, da so podatki, na katere se opira organ prve stopnje pri ugotavljanju, da je A.T. nemške narodnosti, netočni oziroma niso izvirni, da so izvirni vpisi bili narejeni z roko, da so doma govorili slovensko in nemško, tako kot v občevanju s sokrajani, da še sedaj A.T. zelo dobro govori slovensko, ko se z nikomer ne more pogovarjati v slovenskem jeziku in da se A.T. za politiko sploh ni zanimala, ampak samo za svoj vrt. Organ prve stopnje pa v dokaznem postopku v zvezi izpodbijanjem domneve nelojalnosti A.T. (2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ) te izjave tožnice sploh ni presojal in te presoje ni vključil v prvostopno odločbo.

Glede na navedeno ne drži navedba tožene stranke v pritožbi, da tožnica tudi v postopku na prvi stopnji ni nikoli oporekala domnevi nelojalnosti A.T. in se je tako s to domnevo strinjala.

Zato je sicer pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Toda ne iz razloga, da v upravnem postopku pred organom prve stopnje tožnici ni bilo dovoljeno dokazovati, da domneva nelojalnosti ne obstaja, ampak iz razloga, ki ga navaja pritožbeno sodišče, da organ prve stopnje, kljub pozivu tožnici, da predloži morebitne nasprotne dokaze tudi glede izpodbijanja domneve nelojalnosti in ko je v zvezi s tem tožnico zaslišal (zapisnik z dne 28.9.1999), tega dokaza ni presodil v svoji odločbi, kar mu nalaga Zakon o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka pa te postopkovne pomanjkljivosti organa prve stopnje v svoji odločbi ni odpravila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).