Jedro

Izdajo odredb za hišno preiskavo je predlagala policija, točneje Sektor kriminalistične policije Policijske uprave Maribor. Obsojenčeva zagovornica s trditvijo o nezakonitosti odredbe ostaja na goli trditveni ravni, saj ne pojasni, zakaj bi moral hišno preiskavo predlagati državni tožilec, saj tega pogoja ZKP ne določa. Ob tem je potrebno pojasniti, da je bilo tako v teoriji kot tudi v sodni praksi resnično problematizirano to vprašanje in sicer vse do sprejetja načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, ki je odločilo, da preiskavo (hišno in osebno) odredi sodišče na pisni predlog (upravičenega) tožilca, kar je v mnenju tudi podrobneje obrazložilo. Pri tem pa iz mnenja tudi določno izhaja, da dokazi, pridobljeni s hišno preiskavo, ki je bila že opravljena na način in ob pogojih, ki jih določa ZKP, ni pa bila odrejena na predlog (upravičenega) tožilca, ne pomenijo nedovoljenih dokazov, na katere sodišče ne bi smelo opreti sodbe. Tudi dejstvo, da je bila hišna preiskava odrejena brez predloga (upravičenega) tožilca, ne predstavlja kršitve kazenskega postopka, razen če vložnik izkaže vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 800,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 12. 12. 2016 obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov, kar znaša 2.666,50 EUR. Obsojeni je dolžan denarno kazen plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če pa se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora. Obsojencu je sodišče v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), med temi sodno takso v znesku 400,00 EUR.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18. 5. 2017 pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo sodno takso v znesku 600,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da zavrne obtožbo zoper obsojenca.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru z dne 12. 10. 2017, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da je sodišče prve stopnje navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih glede vrednosti diska in, da vrednost obsega tudi shranjene podatke in računalniške programe, za katere je potrebno delo, v določenih primerih pa lahko gre tudi za pravice intelektualne lastnine. Če torej vlagateljica zahteve zatrjuje, da je bila vrednost trdega diska bistveno nižja od ugotovljene in ocenjene vrednosti, uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Ta razlog uveljavlja tudi z zatrjevanjem, da gre za nedovoljene dokaze in so zato vse odredbe dežurnega preiskovalnega sodnika za preiskavo stanovanja in drugih prostorov ter osebnega avtomobila nezakonite. Tudi v tem delu vlagateljica zatrjuje, da na trdem disku zajeti podatki o krmilnikih za pralne stroje ter še drugi podatki ne predstavljajo večje vrednosti trdega diska, goli trdi disk pa naj bi bil vreden le 100,00 EUR. Tudi v tem delu se z navajanjem nižje vrednosti uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer pa ni izkazana neposredna zveza z odredbami dežurnega preiskovalnega sodnika. Upoštevati je namreč treba raven utemeljenosti suma tudi glede vrednosti, ki ga je sodišče lahko vrednotilo v trenutku izdaje odredb tudi v primeru, če bi se kasneje pokazale osnove oziroma podlage za blažjo pravno kvalifikacijo. Tudi očitek, da sodba nima razlogov o izpovedbi priče D. P. glede vrednosti podatkov na trdem disku o pralnih strojih ne presega uveljavljanja razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V kontekstu kakor zahteva za varstvo zakonitosti omenja poravnavo, lahko navedeni razlogi pomenijo le olajševalno okoliščino in ne vplivajo na zakonitost in pravilnost sodbe. Vrhovni državni tožilec predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o odgovoru nista izjavila.

B-I.

5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-II.

6. Obsojenčeva zagovornica meni, da sta obe nižji sodišči prekršili določbo 3. točke 372. člena ZKP, saj je vrednost trdega diska le 88,90 EUR. Iz izreka sodbe sicer izhaja, da so bili na disku pomembni podatki za oškodovano družbo v vrednosti najmanj 900,00 EUR, vendar ta vrednost med postopkom nikoli ni bila ugotovljena. Tako je edina objektivna vrednost le vrednost diska, zaradi česar je kazenski pregon zoper obsojenca zastaral dne 10. 11. 2015. Vrhovno sodišče zaključuje, da navedena kršitev zakona ni podana. Čeprav vložnica zahteve za varstvo zakonitosti tega ne navaja, pa iz zahteve implicitno izhaja, da bi moralo sodišče kaznivo dejanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po tretjem in prvem odstavku 209. člena KZ-1 in sicer zaradi majhne vrednosti prilaščenega premoženja. V takem primeru bi zaradi predpisane kazni (denarna kazen ali zapor do enega leta) kazenski pregon zastaral po šestih letih od storitve kaznivega dejanja. Da je kaznivo dejanje mogoče opredeliti po navedeni priviligirani obliki morata biti izpolnjena dva pogoja. Najprej mora sodišče ugotoviti, da si je storilec prilastil denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja majhne vrednosti in drugič, ugotoviti tudi njegovo hotenje po prilastitvi premoženja take vrednosti. V konkretnem primeru sodišče ni ugotovilo niti prvega pogoja, torej majhne vrednosti, temveč je ugotovilo, da je trdi disk sicer res vreden 88,90 EUR, podatki na njem pa še najmanj 900,00 EUR in je torej kaznivo dejanje pravilno pravno opredelilo po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Kolikor obsojenčeva zagovornica zatrjuje drugačno, nižjo vrednost prilaščene stvari oziroma podatkov, izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem (zmotna ugotovitev dejanskega stanja), ugotovljenim v pravnomočni sodbi, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona bi bila podana le v primeru, če bi sodišče kaznivo dejanje pravno opredelilo po priviligirani obliki, pri tem pa ne bi upoštevalo določb o zastaranju kazenskega pregona (člen 90 KZ-1) in bi zastaralni rok do pravnomočnosti sodbe že potekel. 7. Navedba v zahtevi za varstvo zakonitosti, da morebitna škoda, ki je nastala z dodatnim programskim delom oziroma izobraževanjem zaposlenih v družbi, ni znak očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar bi moralo sodišče izdati zavrnilno sodbo, ni povsem jasna. Vrednost vzete stvari je sodišče ugotovilo upoštevajoč vrednost trdega diska in podatkov na njem, torej tudi vrednost intelektualne lastnine, kar je lahko sodišče ugotovilo na osnovi ocene zaslišanih prič, predvsem direktorice M. K., ki se je strinjala z vrednostjo, navedeno v obtožnem aktu. Pri tem je tudi izpovedala, da so odtujeni podatki pomembni za družbo in sicer gre za software, ki je potreben za delovanje krmilnikov na posameznem stroju, s kodami, ti programi in datoteke pa so osnova tudi za nadaljnje projekte. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, pa se je sodišče glede vrednosti podatkov oprlo tudi na izpovedbi prič J. in P. (točka 7 sodbe). Kolikor vložnica zahteve za varstvo zakonitosti nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju gre ponovno za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Sodišče se v sodbi ni sklicevalo na škodo, ugotovljeno v postopku izredne odpovedi delovnega razmerja obsojencu v znesku preko 210.000,00 EUR, kot to netočno navaja obsojenčeva zagovornica in naj bi šlo po njenem mnenju za nasprotje glede na vsebino listin oziroma za tako imenovano protispisnost. Sodišče se sklicuje zgolj na dokument direktorice M. K. z dne 16. 11. 2009, katerega vsebina pa niso razlogi za izredno odpoved delovnega razmerja, temveč škoda, ki bi lahko potencialno nastala, med drugim tudi zaradi odtujitve podatkov. Tako ni podano nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, torej kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to prikazuje obsojenčeva zagovornica.

9. Po mnenju zagovornice so nezakonite odredbe preiskovalnega sodnika z dne 30. 11. 2009 za preiskavo stanovanja in drugih prostorov ter obsojenčevega osebnega avtomobila, s čimer zagovornica implicitno uveljavlja nezakonitost na ta način pridobljenih dokazov in s tem kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Odredbe preiskovalnega sodnika naj bi bile nezakonite, ker je višina škode povsem izmišljena in ker so bile odredbe izdane na predlog PU SKP Maribor in ne na predlog državnega tožilstva kot organa pregona. Podrobneje zatrjevanih kršitev zagovornica ni utemeljila. Kar se tiče vrednosti odtujenih podatkov ob podaji prijave je direktorica družbe v predkazenskem postopku pojasnila veliko vrednost odtujenih podatkov, saj je za normalno in pravilno delovanje večjega števila strojev v primeru servisiranja oziroma podpore obstoječih konfiguracij potrebno na novo programirati komponente s kodami (list. št. 12). Izpolnjenost pogojev za odreditev hišne preiskave se ugotavlja po času izdaje odredbe za hišno preiskavo in morebitna kasnejša drugačna pravna opredelitev kaznivega dejanja ali drugačna ugotovljena vrednost, ki v konkretnem primeru ni niti znak kaznivega dejanja, ali celo usoda kazenskega postopka nima nobenega vpliva na zakonitost hišne preiskave in dokazov, ki so bili pridobljeni na ta način. Vsekakor je imel dežurni preiskovalni sodnik na voljo dovolj podatkov, da je lahko sklepal na danost pogojev za odreditev hišne preiskave, torej na utemeljene razloge za sum, da je obsojeni storil kaznivo dejanje, primerno pa sta obrazložena tako predlog za hišno preiskavo, kot tudi odredbi preiskovalnega sodnika z dne 30. 11. 2009 in sicer odredbi za preiskavo stanovanja in osebnega avtomobila obsojenca.

Izdajo odredb za hišno preiskavo je predlagala policija, točneje Sektor kriminalistične policije Policijske uprave Maribor. Obsojenčeva zagovornica s trditvijo o nezakonitosti odredbe ostaja na goli trditveni ravni, saj ne pojasni, zakaj bi moral hišno preiskavo predlagati državni tožilec, saj tega pogoja ZKP ne določa. Ob tem je potrebno pojasniti, da je bilo tako v teoriji kot tudi v sodni praksi resnično problematizirano to vprašanje in sicer vse do sprejetja načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča1, ki je odločilo, da preiskavo (hišno in osebno) odredi sodišče na pisni predlog (upravičenega) tožilca, kar je v mnenju tudi podrobneje obrazložilo. Pri tem pa iz mnenja tudi določno izhaja, da dokazi, pridobljeni s hišno preiskavo, ki je bila že opravljena na način in ob pogojih, ki jih določa ZKP, ni pa bila odrejena na predlog (upravičenega) tožilca, ne pomenijo nedovoljenih dokazov, na katere sodišče ne bi smelo opreti sodbe. Tudi dejstvo, da je bila hišna preiskava odrejena brez predloga (upravičenega) tožilca, ne predstavlja kršitve kazenskega postopka, razen če vložnik izkaže vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona in določb postopka niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v znesku 800,00 EUR po tarifnih številkah 7113 in 7152 Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo upoštevajoč zapletenost kazenskega postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje.

1 Načelno pravno mnenje, VS 040824 z dne 6. 4. 2012.