Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je dne 21.4.1993 prvotožnika z lopato lahko telesno poškodoval in mu povzročil blag pretres možganov in raztrganinsko udarninsko rano na čelu. Ob istem dogodku je z udarci z lopato lahko telesno poškodoval tudi drugotožnika, katerega je med dogajanjem še ugriznil toženčev pes. Drugotožnik je dobil obtolčenine (udarnine) glave in desne rame ter odrgnine na desni nogi zaradi ugriza psa. Sodišče prve stopnje je prvotožniku od zahtevanih 400.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 300.000,00 SIT odškodnine, od zahtevanih 150.000,00 SIT za strah 50.000,00 SIT in od zahtevanih 950.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 300.000,00 SIT. Tako je temu tožniku prisodilo skupno 650.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in še 9.700,00 SIT za premoženjsko, presežno zahtevanih 850.000,00 SIT pa je zavrnilo. Drugotožniku je od zahtevanih 250.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 150.000,00 SIT, od zahtevanih 100.000,00 SIT za strah pa 80.000,00 SIT. Tožencu je naložilo, da plača temu tožniku 230.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in še 8.000,00 SIT za premoženjsko, presežno zahtevanih 120.000,00 SIT pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženčevi pritožbi je delno ugodilo tako, da je prvotožniku prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti znižalo na 200.000,00 SIT, drugotožniku prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti pa na 100.000,00 SIT. V preostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem prisodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnika v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbijata odločitev o zavrnitvi njune pritožbe in o delni ugoditvi toženčevi pritožbi. Predlagata tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njunima tožbenima zahtevkoma v celoti ugodi. Uveljavljata revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri delni spremembi prisojene odškodnine na pritožbeni stopnji je prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 9. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP/77) in iz 374. člena ZPP/77. Sodišče druge stopnje je spremenilo dejansko stanje brez pritožbene obravnave, saj je v razlogih navedlo, da prvotožnik pri opisovanju svojih težav pretirava in je s tem poseglo v področje medicinske stroke brez neposrednega zaslišanja izvedenca, za drugotožnika pa je sprejelo dokazni zaključek, da je utrpel le neznatne poškodbe in s tem tudi kršilo načelo neposrednosti. Čeprav je sodišče druge stopnje ugotovilo, da se toženec proti višini prisojene odškodnine ni pritožil, je na prvi stopnji prisojeno odškodnino znižalo in s tem kršilo prepoved reformacije in peius, saj je sodbo spremenilo v škodo stranke, ki se je pritožila. Pri uveljavljanju revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnika na široko povzemata izvedenske ugotovitve, ki po njunem mnenju potrjujejo utemeljenost celotnega odškodninskega zahtevka za vsakega od tožnikov, pri utemeljevanju zahtevane višine odškodnine za strah pa še opozarjata na stalne sosedske spore s tožencem in njegove pogoste grožnje.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizija neutemeljeno uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 9. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in iz 374. člena ZPP/77. Res je sodišče druge stopnje v razlogih svoje odločbe navedlo, da prvotožnik pretirava pri opisovanju težav, vendar je te razloge treba brati v okviru celotnega besedila izpodbijane odločbe, da gre torej za pretiravanje v pritožbenih trditvah tega tožnika. Sodišče druge stopnje se je sklicevalo prav na izvedensko mnenje, s katerim ne morejo biti potrjene v pritožbi (in kasneje tudi v reviziji) zatrjevane težave. Lahko pa bi se sklicevalo tudi na prvotožnikovo izpoved, v kateri je najprej opisoval težave takoj po poškodbi (večja pozabljivost, meglenje pred očmi, brezvoljnost, težave pri iskanju ustreznih besed), vendar pa je istočasno povedal, da se je to stanje izboljšalo. Ta izpoved ustreza izvedenskim ugotovitvam o večjih težavah zaradi blagega pretresa možganov le v prvih šestih mesecih po dogodku. Sedanje težave prvotožnik opisuje le kot občasne glavobole in težje prenašanje sonca, kar jasno izhaja iz njegove izpovedi in razlogov sodišča prve stopnje, prav v tem pa je poudarek v razlogih sodbe sodišča druge stopnje. Ne gre za spremembo dejanskega stanja na pritožbeni stopnji. Ocena o neznatni poškodbi drugotožnika je ocena sodišča glede na postavljeno diagnozo in ugotovljeni obseg telesnih bolečin, nevšečnosti in strahu, ne pa sprememba dejanskega stanja. Tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da spada drugotožnikov primer med tiste, ki jih sodna praksa uvršča med zelo lahke primere, ko gre torej za udarnine, podplutbe, površinske odrgnine, ureznine, lahke zvine in podobno.

Po določbi 374. člena ZPP/77 sodišče druge stopnje ne spremeni sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. V obravnavani pravdni zadevi sta se pritožili obe pravdni stranki. Res je toženec v svoji pritožbi navajal le razloge proti temelju obeh tožbenih zahtevkov, vendar nestrinjanje s temeljem odškodnine zajema tudi nestrinjanje s kakršnokoli višino prisojene odškodnine. Ker tožnika nista bila edina pritožnika, je sodišče druge stopnje moralo v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 365. člena ZPP/77 presoditi tudi, ali je sodišče prve stopnje pri prisoji višine odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo. Zato ob delnem znižanju odškodnine ni storilo revizijsko uveljavljane procesne kršitve.

Revizijsko sodišče je še ugotovilo, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Dejanska podlaga odločanju o utemeljenosti revizije so zaradi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 lahko le tiste odločilne dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, ki so bile podlaga odločanju na drugi in prvi stopnji. Dejanska podlaga temu odločanju pa so lahko le tiste trditve, ki jih uveljavljata in dokažeta obe pravdni stranki. Niti na pritožbeni stopnji, še manj pa na revizijski stopnji, ni mogoče razširjati, torej spreminjati dejanske podlage tožbenega zahtevka. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta oba tožnika kot dejansko podlago svojih odškodninskih zahtevkov za strah tako v tožbi, kot v kasnejših navedbah uveljavljala škodni dogodek z dne 21.4.1993, ne pa stalnih sporov s tožencem in njegovih pogostih groženj. V dokaznem postopku na prvi stopnji prvotožnik o tem ni ničesar izpovedal, drugotožnik pa je le mimogrede omenil, da toženec še ne da miru (list. št. 58 spisa), nič pa o strahu v zvezi s takim zatrjevanim toženčevim ravnanjem. Zato sodbi sodišč druge in prve stopnje o teh okoliščinah tudi nimata razlogov. Pritožbeno utemeljevanje večjega obsega strahu s stalnimi sosedskimi spori in revizijsko zatrjevanje o pogostih toženčevih grožnjah po vsem obrazloženem predstavlja nedovoljeno razširitev dejanske podlage za utemeljitev odškodninskega zahtevka za strah. Zato revizijsko sodišče teh trditev ni moglo upoštevati.

Po vsem obrazloženem so za razsojo tudi na revizijski stopnji odločilne naslednje dejanske ugotovitve glede obstoja in obsega škode, ki sta jo v obravnavanem škodnem dogodku utrpela oba tožnika. Prvotožnik je bil takrat 68 let star upokojenec. Zaradi raztrganinsko udarninske rane na čelu in blagega pretresa možganov je trpel telesne bolečine različne intenzivnosti v strnjenem bolečinskem obdobju približno 47 dni. V bolnici, kjer so mu rano kirurško oskrbeli v lokalni anesteziji, je ostal na opazovanju še 3 dni, prejel je dve injekciji proti tetanusu, dvakrat so ga rentgensko slikali, kasneje so ga trikrat pregledali v domači ambulanti, kjer so mu tudi odstranili šive, doma je moral teden dni počivati, že prej opisane močneje izražene težave zaradi blagega pretresa možganov so se umirile po šestih mesecih. Za to obliko nepremoženjske škode mu je bilo pravnomočno prisojeno 300.000,00 SIT odškodnine. Po prejetem udarcu z lopato je bil nekaj trenutkov v nezavesti, zato primarnega strahu ni bilo, zaradi posledičnih glavobolov pa je bil zaskrbljen 8 dni. Za tako izkazan obseg strahu mu je bilo pravnomočno prisojenih 50.000,00 SIT odškodnine. Posledice, ki jih zaradi blagega pretresa možganov še trpi in jih bo trpel še v bodoče, se kažejo v občasnih glavobolih in neprenašanju sonca, zaradi česar duševno trpi. Za to obliko škode mu je bilo pravnomočno prisojenih 200.000,00 SIT odškodnine.

Drugotožnik je bil v času dogodka 28 let star delavec. Zaradi obtolčenine glave in desne rame ter zaradi odrgnin na desni nogi je trpel telesne bolečine različne intenzivnosti v skupnem trajanju 17 dni, v bolniškem staležu je bil 10 dni, prejel je antitetanično zaščito, enkrat so ga rentgensko slikali, rano so mu oskrbeli v domači ambulanti. Za to obliko nepremoženjske škode mu je bilo pravnomočno prisojeno 100.000,00 SIT odškodnine. Strah ob samem škodnem dogodku je bil močnejše intenzivnosti, saj je pred toženčevim napadom branil očeta, ženo in otroka. Hud primaren strah je tako trajal 6 ur, sekundarni strah pa je prisoten zaradi bojazni pred toženčevim ponovnim napadom. Za to obliko nepremoženjske škode mu je bilo pravnomočno prisojeno 80.000,00 SIT odškodnine.

Pravna podlaga za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo, je v določbah prvega in drugega odstavka 200. člena in v 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89). Sodišče mora pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa hkrati paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnine. Pri določanju odškodnine je zato treba na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa upoštevati tudi posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v delni spremembi sodbe prve stopnje z znižanjem prisojene odškodnine pravilno uporabilo pravkar povzete kriterije in merila za prisojo pravične odškodnine. Glede na ugotovljene objektivne in subjektivne elemente posameznih oblik nepremoženjske škode pri obeh tožnikih je prisojena odškodnina pravilno umeščena tudi v okvir prisoj odškodnin za podobne odškodninske primere. Zato je bila odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe obeh tožnikov in delni ugoditvi toženčevi pritožbi materialnopravno pravilna.

Revizijsko sodišče je na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo neutemeljeno revizijo obeh tožnikov. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev njunih priglašenih revizijskih stroškov.