Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec toženke odgovoren za škodni dogodek 25. oktobra 2001, ko se je tožnica kot sopotnica poškodovala v prometni nesreči. Toženko je zavezalo, da plača tožnici 1.100.000 SIT (sedaj 4.590,22 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo (od tega 1.000.000 SIT – sedaj 4.172,93 EUR za telesne bolečine in 100.000 SIT – sedaj 417,29 EUR za strah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2002 dalje. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (tožnica je zahtevala skupaj 2.800.000 SIT – sedaj 11.684,19 EUR zadoščenja) je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnica je vložila revizijo zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njenih višjih zahtevkov za telesne bolečine in strah ter glede zavrnitve zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišči sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker nista ustrezno ocenili vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Odškodnina je prenizka. Sodišči pri odmeri nista upoštevali časa čakanja na odškodnino. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zviša dosojeno odškodnino za 1.700.000 SIT (sedaj 7.093,97 EUR) s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njene pravdne stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Ker je revizija namenjena predvsem poenotenju procesnega in materialnega prava, je v tretjem odstavku 370. člena ZPP izrecno prepovedana vložitev revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje zato ni dovoljena, čeprav tožnica v reviziji trdi, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko gre namreč le za poskus v preobleki procesne kršitve izpodbiti dejansko stanje.

Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča (ki je prestala pritožbeni preizkus) je, da gre za lažjo poškodbo, in sicer udarnino kolenskega sklepa in predela skočnega sklepa ter nateg vratnih mišic. V vsakodnevnem življenju tožnica zaradi poškodb nima težav in lahko opravlja vsa dela. Funkcionalnih posledic nima. Vratna hrbtenica je popolnoma gibljiva in mišičje normalno napeto. Tako ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča ne daje podlage za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načeli individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, iz katerih izhaja, da se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožničinega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR) in za strah 100.000 SIT (sedaj 417,29 EUR) pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). To velja tudi za skupni znesek zadoščenja 1.100.000 SIT (sedaj 4.590,22 EUR), ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, šest takratnih povprečnih neto plač. Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Sodišči sta pri odmeri upoštevali čas čakanja na odškodnino na način, da sta odškodnino odmerili po cenah ob izdaji sodne odločbe, za čas od 23.11.2002 dalje pa sta tožnici prisodili zakonske zamudne obresti. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava zato ni podana.

Revizijsko sodišče je tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene stroške.