Up-76/94

3. julij 1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B.Š. iz P. na seji senata dne 3. julija 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba zoper odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije opr. št. Sp 1531/93 z dne 12.5.1994 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela v Mariboru opr. št. S 22/91 z dne 2.7.1993 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Pritožnik navaja, da mu je bilo s sklepom Občinskega odbora za zaposlovanje z dne 26.6.1987 prekinjeno izplačevanje denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, čeprav je končno odločbo o tem izdal Republiški sekretariat za delo šele 4.10.1990 z utemeljitvijo, da je odklonil ponujeno zaposlitev. V sodnem sporu Sodišče združenega dela ni upoštevalo nobenega njegovega argumenta, čeprav naj bi upravni organi ob odločanju kršili Zakon o upravnem postopku in Zakon o zavarovanju za primer brezposelnosti. Vztraja pri trditvi, da ni odklonil ponujenih zaposlitev, ampak da je šlo za zaposlitve, ki niso ustrezale njegovi strokovni izobrazbi in pridobljenim delovnim izkušnjam. O dokončni ukinitvi nadomestila naj bi po njegovem mnenju odločil nepristojni organ in to z veljavnostjo za nazaj.

2.Pritožnik uveljavlja kršitev temeljnih človekovih pravic, ker naj bi na podlagi izpodbijanih odločitev ostal brez pravic za primer brezposelnosti in s tem tudi brez pokojninskega zavarovanja. V sodnem postopku naj o njegovih pravicah ne bi odločalo neodvisno in z zakonom ustanovljeno sodišče oziroma sodnik, ki bi bil izbran po vnaprej določenih pravilih. Odločalo je Sodišče združenega dela, ustanovljeno po predpisih SFRJ, datum izdaje odločbe pa naj bi mu onemogočil, da bi o zadevi že odločalo neodvisno delovno sodišče in da bi imel možnost izrednega pravnega sredstva. S tem naj bi bile kršene njegove pravice iz 22. in 23. člena Ustave.

3.Pritožnik predlaga odpravo pravnomočne odločbe Sodišča združenega dela Republike Slovenije št. Sp 1531/93 z dne 12.5.1994 in dokončne odločbe Republiške sekretarke za delo št. 07-3/90 z dne 4.10.1990 ter odločitev o sporni pravici.

B.

4.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak poseben institut, ki Ustavnemu sodišču nalaga presojo izpodbijanih posamičnih aktov s stališča človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Uvedena je z Ustavo in zato dovoljena le zoper posamične akte, izdane po njeni uveljavitvi (82. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS).

5.Pobudnik glede zatrjevanih posegov v njegove pravice s sklepom Občinske skupnosti za zaposlovanje Slovenska Bistrica iz leta 1987 in z odločbo Republiške sekretarke za delo iz leta 1990 navaja razloge, ki se tičejo dejanskih ugotovitev in pravne podlage (uporabe materialnega prava) za odločitve, s katerimi je bilo vsebinsko odločeno o prenehanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Dokončna (in v tem primeru tudi že izvršljiva) odločitev je morala upoštevati takrat veljavne predpise in vanjo ni mogoče posegati na podlagi sklicevanja na domnevne neskladnosti s kasneje sprejeto Ustavo in zakonodajo. V postopku z ustavno pritožbo tudi ni mogoče presojati skladnosti posamičnih aktov z Ustavo iz leta 1974 in zakonodajo, sprejeto na njeni podlagi.

6.V obravnavanem primeru bi lahko na posamične akte iz leta 1987 in 1990 posredno vplivala le odločitev Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi zoper izpodbijani sodni odločbi, sprejeti po uveljavitvi Ustave. Kolikor bi namreč v tem delu bilo ugodeno ustavni pritožbi, bi bilo v ponovljenem sodnem postopku mogoče odpraviti tudi morebitne nepravilnosti glede meritorne odločitve, na katere se sklicuje pritožnik.

7.Vendar v obravnavanem primeru očitno ne gre za zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 22. in 23. člena Ustave.

8.Po določbi 6. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave (Uradni list RS, št. 33/91) so po uveljavitvi Ustave sodišča nadaljevala z delom po dotedanjih predpisih do sprejema novih.

9.Določba je veljala tudi za sodišča združenega dela. Isti Ustavni zakon je v 8. členu zagotavljal sodnikom - tudi sodnikom sodišč združenega dela - nadaljevanje opravljanja sodniške funkcije do izteka mandatne dobe, za katero so bili izvoljeni ali imenovani oziroma do uveljavitve novih predpisov o ureditvi sodišč. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - v nadaljevanju: ZDSS) je pričel veljati 13. maja 1994. To pomeni, da so bila sodišča združenega dela do takrat zakonita (z zakonom ustanovljena) sodišča, njihovi sodniki pa zakonito izvoljeni sodniki. O pritožnikovi zahtevi za sodno varstvo je 12. maja 1994 odločilo sodišče, po veljavni zakonodaji pristojno za tovrstne spore, zato ni podana kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

10.Z ZDSS je zakonodajalec uvedel nov postopek za sojenje v delovnih sporih, ki poslej ureja tudi revizijo v delovnih sporih kot izredno pravno sredstvo. Tega izrednega pravnega sredstva postopek pred sodišči združenega dela ni poznal. O neutemeljenosti pobude za oceno ustavnosti določbe Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 38/84), s katero je bila izrecno izključena smiselna uporaba določb o reviziji v postopkih pred sodišči združenega dela, je Ustavno sodišče odločilo s sklepom št. U-I-60/92 z dne 17/6-1993 (OdlUS II,54).

11.Ureditev novega izrednega pravnega sredstva v delovnih in socialnih sporih je zahtevala tudi ureditev pogojev in rokov za njegovo uveljavitev. ZDSS je sprejel splošno pravilo (prvi odstavek 72. člena), da so v zadevah, ki so bile do njegove uveljavitve pravnomočno končane, dovoljena samo pravna sredstva, ki so bila dovoljena pred njegovo uveljavitvijo; torej obnova kot edino izredno pravno sredstvo. V interesu pravne varnosti, ki jo narekujejo načela pravne države, je, da zakonodajalec za nazaj praviloma ne vpeljuje izrednih pravnih sredstev, ki v času vodenja postopkov z zakonom niso bila predvidena, za naprej pa jih omejuje na določene roke. Za drugačno ureditev mora imeti zakonodajalec posebej opravičljive razloge, ki lahko le izjemoma upravičujejo takšno ureditev. O ureditvi teh posebej opravičljivih primerov je Ustavno sodišče odločilo s sklepom št. U-I-153/94 z dne 5.10.1995 (OdlUS IV,92).

12.Z opredelitvijo časovne meje za revizijo kot novega izrednega pravnega sredstva v delovnih in socialnih sporih zakonodajalec ni kršil ustavnega načela o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave, saj vse prizadete obravnava enako. V vseh zadevah, ki so bile pravnomočno končane do vključno 12. maja 1994, so dovoljena le pravna sredstva, ki so bila predvidena v sistemu veljavnih pravnih sredstev v času sojenja. Primeri, pogoji in roki za izreden preizkus odločb sodišč združenega dela so v skladu z Ustavo urejeni v drugem, tretjem in četrtem odstavku 72. člena ZDSS (izredna obnova) oziroma v 73. členu ZDSS (izredna revizija). Pritožnik pogojev za uveljavljanje teh izrednih pravnih sredstev ne izpolnjuje, enako kot vsem drugim pa so mu bila zagotovljena pravna sredstva, dovoljena do uveljavitve ZDSS. Zato izpodbijana odločba Sodišča združenega dela RS, sprejeta 12. maja 1994, ne krši pritožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata:

mag. Janez Snoj