Jedro

Zahtevka tožnikov ne izhajata iz odločb delodajalca o njunih pravicah in obveznostih, pač pa iz dejanskega dela. Tožnika sta s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači, do katere je prišlo zaradi tega, ker nista prejemala plače za delo, ki sta ga dejansko opravljala, pač pa sta prejemala plačo za dolžnost, na katero sta bila le formalno razporejena. Takšno denarno terjatev lahko delavec, ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU, uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem na podlagi četrtega odstavka 204. člena ZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku M. M. prisodilo razliko v plači za čas od 7. 5. 2001 do 30. 9. 2001 med količnikom 2,10 z dodatkom v višini 10 % in količnikom 2,00 z dodatki v višini 35 %, za čas od 1. 10. 2001 do 1. 4. 2004 pa med količnikom 2,20 z dodatkom 10 % in količnikom 2,10 z dodatkom v višini 35 %, tožniku J. Š. pa razliko v plači za čas od 7. 5. 2001 do 30. 9. 2001 med količnikom 2,00 z dodatkom v višini 10 % in količnikom 2,00 z dodatki v višini 35 %, za čas od 1. 10. 2001 do 1. 4. 2004 pa med količnikom 2,10 z dodatkom 10 % in količnikom 2,10 z dodatkom v višini 35 %, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za zneske, zapadle do 16. 2. 2003 od tega dne dalje, od zneskov, zapadlih po 16. 2. 2003 pa od vsakokratne zapadlosti do plačila. V presežku je zahtevka zavrnilo in odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da sta tožnika dejansko delala na dolžnostih, na katerih bi jima po formaciji pripadali višji dodatki, zato jima je prisodilo razliko med prejeto plačo in plačo, ki bi jo morala prejeti na dolžnosti, na kateri sta delala.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo. Zavzelo je stališče, da bi morala tožnika vložiti tožbo v 30 dneh od dneva, ko se je iztekel rok, v katerem bi morala tožena stranka odločiti o njunih „zahtevkih“ (zahtevah) za izplačilo razlik v plači. Ker sta jo vložila po poteku tega roka, je tožba prepozna. Sklenilo je, da dopusti revizijo z obrazložitvijo, da je sodišče druge stopnje v podobnih zadevah glede vprašanja sodnega varstva zavzelo tudi drugačno stališče. 3. Zoper pravnomočni sklep sta tožnika vložila revizijo, v kateri očitata sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Menita, da v spornem primeru ni šlo za zahtevek, v zvezi s katerim bi morala pred vložitvijo tožbe uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu. Tožnika sta zahtevala plačilo razlike v plači na podlagi dodatkov, ki so sestavni del plače. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe (pravilno: sklepa) tako, da se zahtevku ugodi in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Revizija je utemeljena.

5. V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP je revizijsko sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002, 23/2005, 113/05, 33/2007) v prvem odstavku 24. člena določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, razen navodil za varno delo v okviru opisa nalog delovnega mesta, oziroma o zahtevi za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja, odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Če javni uslužbenec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima po drugem odstavku 24. člena ZJU pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Rok za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve je 15 dni. Zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja je po tretjem odstavku 24. člena ZJU dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. V petem odstavku 24. člena ZJU je določeno, da je zoper sklep o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Uveljavljanje sodnega varstva javnih uslužbencev je urejeno v 25. členu ZJU. Posamezna vprašanja za nekatere javne uslužbence, med njimi tudi za pripadnike Slovenske vojske oziroma uslužbence na obrambnem področju (tretji odstavek 22. člena ZJU), lahko zakoni urejajo drugače kot ZJU. Za javne uslužbence na obrambnem področju velja posebna ureditev glede postopka za uveljavljanje pravic iz dela, ki je urejena v 100. a členu Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94, 44/97, 87/97, 47/2002, 67/2002, 40/2004). Ta v prvem odstavku določa, da o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja delavcev na obrambnem področju odloča na prvi stopnji minister, ki lahko za to pooblasti drugo osebo. Drugi odstavek istega člena določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitev o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Zahtevo vloži delavec pri ministru oziroma pooblaščeni osebi. V tretjem odstavku 100. a člena ZObr je določeno, da se ugovor vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, ki je odločila o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih v roku 15 dni od dneva, ko mu je bil vročen akt, s katerim je bilo odločeno o njegovi pravici, obveznosti in odgovornosti. V primeru, če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru, ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču (osmi odstavek 100. a člena ZObr).

7. Niti določbe ZJU niti določbe ZObr ne urejajo primerov uveljavljanja denarnih terjatev iz delovnega razmerja. Zahtevka tožnikov ne izhajata iz odločb delodajalca o njunih pravicah in obveznostih, pač pa iz dejanskega dela. Tožnika sta s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači, do katere je prišlo zaradi tega, ker nista prejemala plače za delo, ki sta ga dejansko opravljala, pač pa sta prejemala plačo za dolžnost, na kateri sta bila le formalno razporejena. Takšno denarno terjatev lahko delavec, ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU, uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem na podlagi četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Zahtevka tožnikov, čeprav sta oblikovana le opisno, predstavljata denarno terjatev, zato je v tem primeru direktno sodno varstvo dopustno (tako tudi sodba VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009).

8. Presoja sodišča druge stopnje, da sta tožnika sicer pravilno pri delodajalcu zahtevala odpravo kršitve, zamudila pa sta rok za vložitev tožbe iz osmega odstavka 100. a člena ZObr, zaradi česar je tožbo zavrglo, pomeni napačno uporabo citirane določbe in četrtega odstavka 204. člena ZDR. Zato je odločitev o zavrženju tožbe sprejeta v nasprotju s prvim odstavkom 274. člena ZPP. Ker je to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je revizijsko sodišče izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v povezavi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.