Jedro

1. V gospodarskih sporih je treba navajati dejstva in predložiti dokaze že v postopku pred sodiščem prve stopnje (496.a člen ZPP).

2. V primerih iz 2. in 4. točke 373. člena ZPP lahko spremeni pritožbeno sodišče odločbo 1. stopnje, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

3. V stečajnem postopku lahko pride do pobotanja samo tistih terjatev, glede katerih so izpolnjene vse predpostavke po zakonu o obligacijskih razmerjih, upoštevajoč pri tem še specialne določbe 105. in 107. člena ZPPSL. Ena od teh predpostavk je tudi vzajemnost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Po delni ugoditvi pritožbama tretje tožene stranke in tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče pravnomočno: - ugotovilo, da je pravno dejanje dolžnika G. E. d.o.o. V. (sedanje tožeče stranke) - sklenitev Pogodbe o prevzemu obveznosti z dne 5.3.1993 z G.T. d.o.o. V., G. G. d.o.o. V. in G. V. G. M. (sedanje tožene stranke) ter pravno dejanje sklenitve Dogovora o cesiji zunanjih terjatev oziroma o medsebojnem pobotu terjatev in obveznosti do tujine z dne 24.5.1993, sklenjenega med sedanjimi toženimi strankami, brez pravnega učinka nasproti stečajni masi G. E. d.o.o. V. - v stečaju; - naložilo vsem trem toženim strankam, da morajo solidarno plačati v stečajno maso G.E. d.o.o. V. - v stečaju znesek 434.818,79 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zamudnimi obrestmi (določilo je obrestno mero) od 24.5.1993 dalje do plačila; - odločilo o stroških postopka.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbijajo vse tri tožene stranke z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker je bil stečaj nad tožečo stranko začet 23.4.1993, je treba uporabiti za odločitev v sporu določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL), ki je bil objavljen v Ur, listu SFRJ štev. 84/89 (1. odst. 196. člena ZPPSL - Ur. list RS štev. 67/93).

V večjem delu revizije navajajo tožene stranke dejstva, po katerih naj bi bilo dejansko stanje drugačno od tistega, na podlagi katerega sta sodili sodišči prve in druge stopnje (n. pr. obstoj kooperacijske pogodbe, po kateri naj bi tožeča stranka za reprodukcijski material, ki ji ga je dobavljala tretja tožena stranka, za slednjo izdelovala televizorje in jih tudi v njeno dobro izvozila v Grčijo).

Teh navedb revizijsko sodišče ne more upoštevati, ker zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog (3. odst. 385. člena ZPP). Zato tudi ni upoštevalo šele reviziji priložene pogodbe, s katero najbrž želijo tožene stranke dokazovati resničnost revizijskih trditev, nanašajočih se na ugotovljeno dejansko stanje.

Ker zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog, revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati na očitke, nanašajoče se na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Ne glede na to bo to storilo, in sicer zaradi tega, ker če je morda res prišlo do nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je razlog za to samo na strani toženih strank. Vsaka stranka spora mora namreč sama navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, na katere opira svoje zahtevke oziroma s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke (zlasti 2. odst. 7. člena in 219. člen ZPP). Predlagati dokaze pa pomeni predložiti jih, ne samo govoriti o njih, zlasti še, če je pravdna stranka, ki se sklicuje nanje, tudi stranka pogodbe, ki naj bi bila dokazno sredstvo, oziroma udeleženec korespondence, na katero se sklicuje. Razen v izjemnih primerih, ki jih tožena stranka v pritožbi ni zatrjevala, pa je treba v gospodarskih sporih (to je tudi ta spor) navajati dejstva in predložiti dokaze že v postopku pred sodiščem prve stopnje (496.a člen ZPP). Vseh dejstev, ki jih sedaj navajajo v reviziji pa tožene stranke niso navajale v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti niso takrat predložile vseh dokazov, na katere so se sklicevale ali že v postopku pred sodiščem prve stopnje ali pa šele v postopkih pravnih sredstev.

Pojem oškodovanja upnikov je pojem stečajnega prava. Tega ni mogoče enačiti s pojmom škode obligacijskega prava. Ali je do oškodovanja upnikov prišlo, je res dejansko vprašanje, vendar samo, če gre za vprašanje obstoja oškodovanja kot dejstva, oziroma njegove višine. Če pa gre za vprašanje, ali je zaradi nastanka oziroma prenehanja določenih pravnih razmerij kot posledice izpodbojnega pravnega dejanja (lahko) prišlo do oškodovanja, pa je pravno vprašanje.

Kot je že zgoraj obrazloženo, dejanska vprašanja niso predmet revizijskega preizkusa. Če pa bi bilo v zvezi z ugotavljanjem oškodovanja upnikov v obsegu dejanskega stanja zaslediti kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, bi lahko do nje prišlo samo na prvi stopnji. O tej bi bilo mogoče na revizijski stopnji (posredno) odločati samo v primeru, če bi jo vlagatelj revizije uveljavljal že v pritožbi, toda neuspešno. Tega pa nobena od toženih strank ni storila (primerjaj: 1. odst. 385. člena ZPP).

Kdaj lahko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, določa 373. člen ZPP. V primerih iz 2. do 4. točke omenjene zakonske določbe jo lahko spremeni, ne da bi opravilo glavno obravnavo. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje upoštevajoč dejansko stanje, ki ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje (4. točka 373. člena ZPP) ter pri tem ponovno presodilo na prvi stopnji izvedene listinske dokaze (2. točka 373. člena ZPP). Zato sodišče druge stopnje s tem, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, ne da bi razpisalo obravnavo in na njej izvedlo še nov (!) dokaz (primerjaj: 2. odst. 362. člena ZPP) z zaslišanjem izvedenca, ni kršilo določb pravdnega postopka.

Tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da izpodbijano pravno dejanje nima pravnega učinka, je bilo ugodeno zoper vse tri tožene stranke. Sodba zoper prvi dve toženi stranki je postala v tem delu pravnomočna že na prvi stopnji, ker se zoper njo nista pritožili.

Četrti odst. 116. člena ZPPSL določa: "Če je zahtevku za izodbijanje pravnih dejanj ugodeno, je izpodbito dejanje brez pravnega učinka proti stečajni masi, nasprotna stranka pa mora vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila z izpodbitim dejanjem". Predpostavka izpodbojnosti je torej pridobitev premoženjske koristi, posledica izpodbitega dejanja pa njena vrnitev. Čim je postala sodba o izpodbitju pravnega dejanja zoper prvi dve toženi stranki pravnomočna, je s tem nastopila (tudi) njuna obveznost vrniti premoženjsko korist. Že s tega vidika sodbe sodišča druge stopnje glede prvih dveh toženih strank ni mogoče izpodbijati.

Pobotanje v stečajnem postopku je zakonita pravna posledica začetka stečajnega postopka (2. odst. 105. člena ZPPSL). Zato sodelovanje strank za nastanek učinkov pobotanja ni potrebno. To pa pomeni, da lahko pride do pobotanja samo tistih terjatev, glede katerih so izpolnjene vse predpostavke po zakonu o obligacijskih razmerjih, upoštevajoč pri tem še specialne določbe 105. do 107. člena ZPPSL. Ena od teh predpostavk je tudi vzajemnost. Upoštevajoč dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev, ni nobene kombinacije dveh udeleženk izpodbitega pravnega dejanja, pri kateri bi bilo možno ugotoviti obstoj vzajemnosti. Zato pobotanja po ZPPSL ni bilo. O cesiji pa bi bilo mogoče govoriti samo smiselno pri prenosu zneska, do katerega je bila upravičena tožeča stranka, na drugo toženo stranko. Sicer pa je nastala s sklenitvijo izpodbitega pravnega dejanja sledeča situacija: - tožeča stranka je upravičila prvo toženo stranko, da priliv od izvoza televizorjev v vrednosti 434.818,79 DEM nakaže drugi toženi stranki. Za ta znesek je bila stečajna masa zmanjšana in upniki s tem oškodovani. Z uspelim izpodbijanjem omenjeno upravičenje prvi toženi stranki nima več učinka proti stečajni masi, zato mora prva tožena stranka omenjeni znesek vrniti.

- druga tožena stranka je s pristankom tožeče stranke prejela sporni znesek, ne da bi za to dala tožeči stranki kakšno odmeno (primerjaj:

2. točka 3. odst. 112. člena ZPPSL). S tem je bila za ta znesek okoriščena, zato ga mora vrniti.

- z zneskom, ki je pripadal tožeči stranki, je druga tožena stranka poplačala terjatev, ki jo je imela proti tretji toženi stranki. Tej je obveznost do druge tožene stranke s tem prenehala. S sredstvi, ki jih je na ta način pridobila, si je poplačala terjatev do tožeče stranke. To je s tem dobila poplačano v celoti, čeprav bi bila kot stečajni upnik upravičena do njenega poplačila samo v enakem odstotku kot drugi stečajni upniki. Ker je s tem prišla v boljši položaj kot ostali upniki, mora premoženjsko korist povrniti.

Sodišče druge stopnje je zato pravilno ugotovilo, da so bile vse tri tožene stranke z izpodbitim pravnim dejanjem okoriščene. Ker pa so bile vse tri okoriščene samo za tolarsko protivrednost 434.818,79 DEM, je zato tudi pravilno vsem trem naložilo solidarno plačilo omenjenega zneska.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo obstoja revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).