Jedro

Ni mogoče trditi, da se s tožbenim zahtevkom, s katerim tožnik od tožencev zahteva plačilo določenega zneska, ugotavlja obseg zapuščine. Znesek, ki ga tožnik zahteva, je njegova terjatev, za katero trdi, da jo ima kot upnik zapuščine. Gre torej za zatrjevani zapustničin dolg do tožnika, ki ga bo tožnik, ki je dedič, lahko uveljavljal v delitvenem postopku.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v 1. točki potrdi.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki spremeni tako, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 1.490,33 EUR pravdnih stroškov (tisočštiristodevetdeset 33/100) v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer se pritožba zavrne.

3. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 70,10 EUR (sedemdeset 10/100) pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila toženca nerazdelno dolžna plačati tožniku iz naslova vlaganj v nepremičnino parc. št. 752/3 k.o. AA znesek 7.838,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2002 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je tožnik jasno navedel, da ga je zapuščinsko sodišče napotilo na vložitev tožbe. Postopek je tekel zaradi ugotovitve obsega zapuščine. Primarno je uveljavljal zahtevek iz naslova stvarnopravnih upravičenj, podredno pa je postavil obligacijskopravni zahtevek. Vendar je v pravdi uveljavljal zahtevek zato, ker ta del ne sodi v zapuščino. V konkretni zadevi gre za spor o obsegu zapuščine. Pravdno sodišče je odločalo o obsegu zapuščine. S podrednim zahtevkom je uveljavljal enakovrsten zahtevek, ki ga je ovrednotil denarno. Ta terjatev zmanjšuje obseg zapuščine med dediči. Ta del premoženja ne tvori zapuščinske mase. Zahtevek je uveljavljal na podlagi svojih vlaganj, ki jih je priglasil v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, da je lahko ugotovilo, da je vlaganja dejansko opravil. Doslej je bil sporen obseg zapuščine. Tožnik bi bil podvržen svojevrstnemu podajanju med sabo, če bi sodišče v enem postopku, v katerem tožnik uveljavlja ugotovitev obsega zapuščine na dveh podlagah, o zahtevku odločalo na eni podlagi, na drugi pa ne bi želelo odločati. Tožnik bi nato v zapuščinskem postopku uveljavljal, da zapuščine ne tvori premoženje v vrednosti 7.838,00 EUR in bi postopek ponovno prekinilo ter tožnika napotilo na pot pravde. V tem primeru bi toženki lahko celo ugovarjali, da je tožnikov zahtevek bil že pravnomočno zavrnjen, čeprav je bila utemeljenost in višina zahtevka ugotovljena z mnenjem izvedenke. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je odločalo o zahtevku, ki naj bi bil preuranjen.

Na pritožbo tožeče stranke sta toženca odgovorila in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Toženca se pritožujeta zoper odločitev o stroških v omenjeni sodbi. Zahtevata stroške odvetniškega zastopanja v znesku 9.747,69 EUR. Podrobno navaja, da svoje stališče o tem, v kakšnem obsegu je katera od strank v pravdi uspela. Poudarjata, da druga tožnica po nasprotni tožbi od tožnika ni nič zahtevala. Vsaj zanjo je odločitev napačna.

O pritožbi tožeče stranke: Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno in da je tudi materialnopravno odločitev pravilna (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodišče druge stopnje v celoti sprejema vse razloge izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot odgovor na pritožbene trditve pa tem razlogom še dodaja: Tožnik je bil napoten na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da določen del nepremičnine vl. št. 370 k.o. AA ne spada v zapuščino, tako tožbo pa je tudi vložil. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbo, da je v tem obsegu šlo za spor o tem, kaj spada v zapuščino. Ne strinja pa se, da enako velja glede obligacijskega zahtevka. Ta zahtevek je bil postavljen dajatveno zoper sodediče in ne samo na ugotovitev terjatve. Ne drži pritožbena trditev, da je tudi v zvezi z obligacijskim zahtevkom šlo za ugotovitev obsega zapuščine. Šlo bi lahko kvečjemu za ugotovitev terjatve, vendar tožbeni zahtevek ni bil tako postavljen. Ni mogoče trditi, da se s tožbenim zahtevkom, s katerim tožnik od tožencev zahteva plačilo določenega zneska, ugotavlja obseg zapuščine. Znesek, ki ga tožnik zahteva, je njegova terjatev, za katero trdi, da jo ima kot upnik zapuščine. Gre torej za zatrjevani zapustničin dolg do tožnika, ki ga bo tožnik, ki je dedič, lahko uveljavljal v delitvenem postopku (primerjaj 1. odstavek 145. člena Zakona o dedovanju – ZD. Pravnomočno je zavrnjen dajatveni zahtevek zoper sodediče, kajti takega zahtevka glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tožnik v času odločanja nima. Če bo zaradi drugih okoliščin kasneje podlaga za zahtevek nastala, pa ne bo šlo več za isto dejansko in pravno podlago, s tem pa za že razsojeno stvar. Pri ugotavljanju, ali gre za že razsojeno stvar, je namreč treba upoštevati ne samo izrek, pač pa tudi razloge sodbe (primerjaj sklep VS RS II Ips 576/97). Tožnikova terjatev se bo torej upoštevala ob delitvi zapuščine, bodisi da bo ta opravljena sporazumno bodisi s posredovanjem sodišča. Tožnik mora torej svojo zatrjevano terjatev dobiti ob delitvi zapuščine.

Glede na povedano se torej sodišče druge stopnje ne strinja s pritožbenimi trditvami o tem, da naj bi v zvezi z zahtevkom, ki je v pravdi še sporen, šlo za spor o obsegu zapuščine po 210. členu ZD. S tem je na bistvene pritožbene trditve odgovorjeno.

Neutemeljeno pritožbo tožnika je bilo treba zavrniti in izpodbijano sodbo v 1. točki potrditi po 353. členu ZPP.

O pritožbi tožene stranke: Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbo, da odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, kolikor gre za stroške postopka, ni pravilna, vendar pa tožencema ne gredo tako visoki stroški, kot jih zahtevata v pritožbi.

S sodbo sodišča prve stopnje opr. št. P 1796/2002-I-185 z dne 2.9.2009 je bilo pod točko IV. odločeno, da mora tožeča stranka toženima strankama povrniti pravdne stroške v znesku 82,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila le toženca. Čeprav se med drugim tudi z odločitvijo o stroških nista strinjala, pa na njuno pritožbo tega dela izreka ni bilo mogoče razveljaviti, saj je bila odločitev v njuno korist, spremeniti pa odločitve prav tako ni bilo mogoče, ker je bilo pritožbi tožencev ugodeno. Izrek o tem, da mora tožnik tožencema povrniti pravdne stroške v znesku 82,89 EUR v 15 dneh skupaj z obrestmi, je tako pravnomočen.

V zvezi z današnjo pritožbo tožencev je torej vprašanje, ali mora tožnik povrniti kaj več stroškov oziroma ali je pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju 154. člena ZPP in 1. odstavka 155. člena o stroških takole odločilo: Do sodbe z dne 2.9.2009 je sodišče prve stopnje računalo in odmerilo stroške obeh strank. Odločitev je tudi obrazložilo (list. št. 475 in 476), ugotovilo je, da stroški tožnika znašajo 8.386,67 EUR, tožencev pa 10.976,77 EUR. Ugotovilo je tudi, da je uspeh tožnika v postopku 56,26 %, kar pomeni, da je uspeh tožencev 43,74 %. S tem ko je stroške poračunalo, je ugotovilo znesek, ki ga mora tožnik tožencema še plačati.

V postopku, ki je tekel po razveljavitvi navedene sodbe, je tožnik prijavil še dodatne stroške (stroškovnik na list. št. 526), ki jih je sodišče druge stopnje ob upoštevanju vrednosti spora in odvetniške tarife odmerilo v znesku 402,75 EUR (200 točk pripravljalni spis 6.4.2010, 200 točk obravnava 7.4.2010, 120 točk odsotnost iz pisarne, 88,80 EUR kilometrina, 50 točk čakanje na obravnavo, skupaj z 20 % DDV). Stroške tožene stranke je odmerilo v znesku 959,10 EUR in sicer v skladu s stroškovnikom na list. št. 527 (pritožba 16.10.2009 500 točk, obravnava 7.4.2010 200 točk, 20 % DDV in 573,54 EUR sodne takse za pritožbo). Sodišče druge stopnje je upoštevalo, da je končni uspeh tožnika 50 %, enak pa tudi uspeh tožene stranke. Upoštevaje odmero, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje v že navedeni sodbi, je prednja zneska prištelo k stroškom, ki jih je že ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako torej stroški tožnika v postopku znašajo 8.789,42 EUR, polovico tega zneska pa 4.394,71 EUR. Stroški tožencev znašajo 11.935,87 EUR, polovico od tega zneska pa je 5.967,93 EUR. Stroški tožencev so večji za 1.573,22 EUR. Od tega je 82,89 EUR tožencema že prisojeno s sodbo z dne 2.9.2009. Razlika je 1.490,33 EUR, to pa so stroški, ki jih mora povrniti tožencema Sodišče druge stopnje ugotavlja v konkretnem primeru, da je tako izračunan uspeh pravilen, še zlasti, ker 2. odstavek 154. člena ZPP ne predvideva matematično natančnega izračuna uspeha, pač pa poudarja tudi okoliščine primera. Te okoliščine pa so v konkretnem primeru take, da je vsaka stranka uspela s približno ½.

Ko gre za N. S., za katero da naj bi bila odločitev še posebej nepravilna, pa je treba poudariti, da je tako B. K. kot N. S. zastopal en odvetnik. Morebiten presežek stroškov, ki jih je plačala N. S., bosta tako B. K. in ona poračunala med seboj. Upoštevano pa je tudi, da je B. K. nasprotno tožbo vložil tudi zoper N. S. in da je bila ta tožba zavržena. Stroške, ki so v zvezi s tem nastajali B. K., ne morejo iti na račun tožnika. Zato še toliko bolj velja, da je v tem primeru tako B. K. kot N. S. v zvezi z vprašanjem stroškov treba jemati kot eno stranko.

Sodišče druge stopnje je tožencema priznalo tudi del pritožbenih stroškov. Zahtevala sta 9.747,69 EUR, uspela pa sta s 1.490,33 EUR, kar je približno 15 %. Zahtevani pritožbeni stroški znašajo 625 točk za pritožbo po odvetniški tarifi in 20 % DDV, kar je 750 točk oziroma 344,25 EUR. K temu je treba prišteti 194,96 EUR sodne takse. Skupaj je to 539,21 EUR, 15 % pa je 80,88 EUR. To je znesek, ki ga mora tožnik tožencema povrniti skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Stroški odgovora na pritožbo tožencema ne gredo, ker to niso potrebni stroški po 1. odstavku 155. člena ZPP.

Odločitev sodišča v zvezi s stroški temelji na že navedenih določilih ZPP in na 3. točki 365. člena ZPP.