Jedro

V času gradnje hiše (1936-1941) so se uporabljala pravila ODZ, ki je v paragrafu 418 za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu zahteval, da mora biti graditelj v dobri veri, da torej ne ve, da gradi na tujem svetu. To pa za pravnega prednika tožnikov in njegovega brata ni mogoče trditi, saj je prav prvi v imenu svoje sestre kupoval zemljišče, ki je bilo nanjo vpisano v zemljiški knjigi. Tožniki se zato neutemeljeno sklicujejo na pravila ZTLR, ki so stopila v veljavo pozneje, a so v 24. in 25 členu prav zato zahtevala dobrovernost graditelja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov), da v zapuščino po pokojni M. E., umrli 1. 1. 1951, ne spada ½ nepremičnine parcelna številka 669/2 – stavba v izmeri 183 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 29 m2 in dvorišče v izmeri 316 m2, vpisani v vložku 367 k. o. ... in je premet zapuščine le preostala ½ navedene nepremičnine.

2. Proti tej sodbi so se tožniki pritožili, toda sodišče druge stopnje je njihovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje tožniki vlagajo revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred obema sodiščema ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlagajo ugoditev revizije, razveljavitev pravnomočnih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdijo, da sta sodišči storili bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sta naredili zaključke v nasprotju z izvedenimi dokazi. Menijo, da ni sporno, da sta pravni prednik tožnikov in njegov brat leta 1946 začela postopek za ugotavljanje solastnine pri Okrajnem sodišču v Gornji Radgoni Zp 155/46, ki ni končan. Ker o zahtevku ni bilo odločeno, bi moralo sodišče nadaljevati postopek in prekiniti ta pravdni postopek. Nasprotje med izvedenimi dokazi in zaključki sodišč pa so v ugotovitvi, da je bila M. E. lastnica stanovanjske hiše, čeprav iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja njena lastnina le na njivi, parcelna številka 669 v izmeri 1255 m2, in nikoli ni bila vknjižena lastninska pravica na stavbi. To izhaja tudi iz zaplembnega zapisnika z dne 8. 3. 1946 in drugih izpisov. Prvič je stanovanjska stavba evidentirana kot SLP 8. 8. 1951 pod Dn. št. 789/51, kar pomeni, da M. E. ni postala lastnica, ker ni stanovala v stavbi, pač pa pravni prednik tožnikov, ki je bil dobroveren. On in njegov brat sta tudi zahtevala izločitev solastnih deležev. Čeprav je bila M. E. zaplenjena stanovanjska stavba, ki ni vbila vpisana v zemljiški knjigi, to ne pomeni, da je bila njena lastnica. Tožniki trdijo, da je nesporno ugotovljeno, da M. E. v stavbi št. 70 v R. nikoli ni stanovala, temveč je imela stalno bivališče v M., od koder je bila tudi odpeljana v kaznilnico ... Tako ni bila niti dobroverna posestnica, niti lastnica stavbe. V času gradnje, ki jo je izvedel zidarski mojster Ž. je podpisan M. M. kot stavbni gospodar lastnik, ne pa M. E. Tudi listine o plačilu A. N. potrjujejo plačilo kupnine prodajalcu s strani M. M. To izhaja tudi iz reviziji predložene listine in listine, ki navaja, da M. E. v R. ni bila vpisana v evidenco državljanstva, torej tam ni imela stalnega bivališča. Tožniki dodajajo, da ne vejo, zakaj je bila M. E. formalno vknjižena kot lastnica, vedo pa, da je bila stanovanjska stavba last njihovega očeta M. M. in F. M. in je treba njuno dobrovernost razlagati po določilu 28. člena ZTLR. Ker je pritožbeno sodišče ugotavljalo dobro vero od leta 1936 dalje, bi moralo upoštevati socialna in družbenoekonomska razmerja, vojno stanje, zaplembo premoženja in denacionalizacijo. Če pravni prednik tožnikov in njegov brat ne bi bila v dobri veri, ne bi 6. 4. 1946 na sodišče vložila stvarno pravnega zahtevka.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku (2) , je bila revizija vročena toženi stranki (v nadaljevanju tožencem), ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uvodoma je treba pojasniti, da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje iz vseh razlogov, ki so dovoljeni v pritožbi proti prvi sodbi. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Zato v reviziji ni mogoče predlagati novih dokazov in tudi prikazu dejanskega stanja v reviziji sodišče ni moglo slediti, ker ni dovoljeno, poleg tega pa posamezna dejstva tožniki navajajo po svoje in drugače, kot sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je na straneh 6, 7 in 8 obrazložitve ustrezno pojasnilo katera dejstva šteje za dokazana in zakaj, saj je ocenilo izpovedi zaslišanih prič in strank ter listinske dokaze. Sodišče druge stopnje, ki je presodilo, ali je bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje, pa se je strinjalo z dokazno oceno (peti odstavek na 3. strani obrazložitve sodbe). Tudi revizijsko sodišče v zvezi z dokazno oceno ne vidi bistvene kršitve določb ZPP.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano: da se je pokojna M. E. poročila v bogato družino v M. in je zagotovo imela sredstva za nakup parcele in za izgradnjo hiše in to enonadstropne vile v tlorisu 140 m x 18 m. Na podlagi kupne in menjalne pogodbe z dne 26. 10. 1936 je postala lastnica parcele številka 669 k. o. ..., se vpisala v zemljiško knjigo in v relativno kratkem času zgradila vilo; da M. M., ki je bil ob gradnji hiše star kakih 26 let kot krojaški pomočnik ni mogel imeti toliko denarja, da bi kupil parcelo in se lotil gradnje hiše. Je pa pomagal pri gradnji in v zastopstvu sestre M. E. 29. 10. 1936 zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja. Računi tesarskega mojstra I. J. ne izkazujejo, da bi jih M. M. plačal s svojim denarjem in tudi ročno zapisano pogodbo z dne 30. 10. 1936 (dan po vložitvi prošnje za gradbeno dovoljenje) z M. Ž. iz Š., sta sodišči pravilno šteli kot pomoč pri gradnji hiše. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi ugotovili, da je M. E. stanovala v sporni hiši iz izpovedi četrtega toženca, ki je zatrdil, da je ob vikendih prebivala v sporni hiši in je bila odtod odpeljana in verjetno usmrčena z njenim možem, pa tudi iz zapisnika z dne 11. 12. 1946, ki se nahaja v spisu o zaplembi premoženja Zp 155/46 in v katerem je navedeno, da je prebivala v Sl. R. št. 70. M. M. in F. M. sta po zaplembi premoženja M. E. 23. 4. 1946 na Okrajno sodišče ... sicer napisala prošnjo, iz katere izhaja, da sta sestri finančno pomagala v znesku 70.000 takratnih dinarjev, toda sodišči se do tega nista opredeljevali, ker znesek ni bil relevanten, saj obligacijski zahtevek ni bil predmet tožbenega zahtevka.

Poleg tega sta bili sodišči prepričani, da bi M. M., če bi res toliko prispeval h gradnji, ta svoj vložek zagotovo uveljavljal v pravdi pri pristojnem sodišču, kot je bil na poučen v zapisniku z dne 11. 12. 1946. Ker tožniki niso dokazali, da bi bil sprožen ustrezen postopek pred sodiščem, (čeprav to tožniki v reviziji neutemeljeno zatrjujejo kot nesporno okoliščino), je sodišče prve stopnje v predzadnjem odstavku na 7. strani obrazložitve pojasnilo zakaj tožbe ni zavrglo.

Iz zapisnika o zaplembi z dne 11. 12. 1946 in odločbe z dne 28. 9. 1947 izhaja, da je bilo M. E. zaplenjeno nepremično premoženje (zemljišče in hiša) in premično premoženje in da ji je bilo to pozneje v denacionaliacijskem postopku po njeni smrti vrnjeno.

9. Iz vsega navedenega izhaja, da sodišči nista bistveno kršili določb ZPP, saj tožniki niso izkazali kakega predhodnega postopka pred sodiščem, trditev, češ da M. E. ni nikoli prebivala v hiši št. 70 v R., pa ni resnična.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Zlasti sodišče druge stopnje je pojasnilo, da so se v času gradnje hiše uporabljala pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki je v paragrafu 418 za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu zahteval, da mora biti graditelj v dobri veri, da torej ne ve, da gradi na tujem svetu. To pa za pravnega prednika tožnikov in njegovega brata ni mogoče trditi, saj je prav M. M. v imenu M. E. urejal zadeve in zaprosil za gradbeno dovoljenje na zemljišču, ki je bilo nanjo vpisano v zemljiški knjigi. Tožniki se zato neutemeljeno sklicujejo na pravila poznejših zakonov, ki pri zidanju na tujem svetu prav tako zahtevajo dobrovernost graditelja, priposestvovanje, na katerega se nedovoljeno sklicujejo tožniki šele v reviziji, pa prav tako zahteva dobroverno posest, ki je tožniki niso izkazali.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizije, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije, ki ni bila utemeljena (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008-137/2009.