Jedro

Za primer, da pogodbenika ne določita roka za vrnitev posojila, in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, OZ v drugem odstavku 574. člena določa, da mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 30.000,00 € tečejo od 18.12.2012 dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 962,34 € stroškov pritožbenega postopka, in sicer roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da v roku 15 dni tožniku plača 30.000,00 €, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (17.10.2012) dalje. Višji tožbeni zahtevek (18.000,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje) je zavrnilo. Toženkine pravdne stroške v višini 465,14 € je v plačilo naložilo tožniku.

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka sodišču prve stopnje očita, da je povsem nekritično zaključilo, da je tožnik s toženko sklenili ustno posojilno pogodbo. Takšen zaključek je sprejelo na podlagi ugotovitve, da iz bančnega izpiska za obdobje 1.6.2011 - 31.8.2011 izhaja, da je imela družba likvidnostne težave. Čeprav obličnost za posojilno pogodbo ni predpisana, je listina nujno potrebna za pravilno vodenje poslovnih knjig družbe. V poslovnih knjigah in računovodskih izkazih družbe posojilo ni bilo evidentirano. Dokazno nepodprt je tudi zaključek, da so se tožnik, M. K. in B. K. dogovorili, da bo tožnik pri D. B. za potrebe toženke vzel posojilo in da bo toženka posojilo vrnila, ko se ji bo finančno stanje izboljšalo. Če bi družbeniki res karkoli podpisovali, bi z listinami tudi razpolagali. Tožnik in zaslišani priči pa niso vedeli, kaj in kdaj so podpisovali, niti kje so listine. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke oprlo na pomanjkljive tožbene trditve; tožnik ni zatrjeval za koliko časa naj bi bilo posojilo dano (kdaj naj bi posojilo zapadlo v plačilo), niti kakšne naj bi bile anuitete in pogodbene obresti. Tožnika so kot družbenika zavezovale določbe ZGD-1, na podlagi katerih morajo družbeniki kot dobri gospodarstveniki družbi zagotoviti lastni kapital, ne dati posojilo. Tožnik si je pri D. B. izposodil 48.000,00 € za svoje potrebe, ne z namenom posojila toženki. Ker sta tožnik in D. B. sklenila pisno posojilno pogodbo, ki sta jo overila pri notarju, je neprepričljivo, da bi tožnik nato brez kakršnegakoli dokazila denar posodil toženki. Ob nakazilu zneska bi lahko navedel vsaj namen nakazila. Na toženkin račun je položil denar, ki ji ga je dolgoval iz naslova dnevnih gotovinskih izkupičkov in pobranih najemnin. Iz drugih pravd, ki potekajo med pravdnima strankama, izhaja, da je toženka posojila najela neposredno pri družbi T., d.o.o., na podlagi pisnih pogodb. Ni bilo potrebe, da bi posojilo jemala tudi pri tožniku. Da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo nelikvidnost, bi moralo biti na toženkinem bančnem računu izkazano negativno stanje, poleg tega bi moralo ugotavljati višino toženkinih zapadlih in neplačanih obveznosti. Nepravilna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje jih je prisodilo od vložitve tožbe dalje, ne da bi predhodno ugotovilo, kdaj je posojilo zapadlo v plačilo. Čeprav je sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da vabilo na narok 5.12.2016 ni bilo vročeno pravemu zakonitemu zastopniku, ponovno odprlo glavno obravnavo, pa v nadaljevanju postopka ni ponovno izvedlo zaslišanja prič B. K. in M. K. Toženka tako ni imela možnosti, da bi pričam postavljala vprašanja. Čeprav priča (B. K.) ni vedela ničesar o posojilu (ni poznala imena in priimka posojilodajalca, niti točnega zneska posojila, ni vedela kdaj naj bi bilo posojilo dano), je sodišče prve stopnje nekritično potrdilo obstoj dogovora med takratnimi družbeniki, da si bo tožnik izposodil denar od D. B. ter ga posodil toženki. Iz izjave tožnikovega brata, da je bilo dogovorjeno, da bo posojilo vrnjeno, ko bo to mogoče, ne izhaja, da je posojilo zapadlo v plačilo. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanje priče N. M., M. V. in M. E.), toženki pa je očitalo, da v zvezi s trditvami o tožnikovem trošenju denarja ni predložila nobenih dokazov.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uveljavljani pritožbeni razlogi, s katerimi toženka izpodbija pravilnost odločitve o zahtevku glede glavne terjatve, niso podani. Toženka v pritožbi ne navaja nobenih pravno relevantnih dejstev, ki bi lahko omajala zaključek sodišča prve stopnje, da si je od tožnika izposodila 30.000,00 € in da izposojenega denarja tožniku ni vrnila. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne in prepričljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki so vodili k odločitvi, da je tožnik upravičen do vračila posojila v višini 30.000,00 €.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje presojo, da znesek 30.000,00 €, ki ga je tožnik 6.7.2011 nakazal toženki, predstavlja posojilo, oprlo zgolj na ugotovitev, da je imela toženka likvidnostne težave. Odločilna je ugotovitev, da je tožnik 30.000,00 € toženki nakazal dan po sklenitvi posojilne pogodbe z D. B. (tožnik in D. B. sta posojilno pogodbo za znesek 48.000,00 € sklenila 5.7.2011 (A3)). Odsotnost pripisa na bančnem izpisku (A10), da nakazilo predstavlja posojilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni odločilna in nima vpliva na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ne le časovno sosledje obeh poslovnih dogodkov, do prepričanja, da je med pravdnima strankama obstajalo posojilno razmerje, so sodišče prve stopnje vodile tudi izpovedbe tožnika ter prič M. K. in B. K. Vsi trije, ki so bili v spornem obdobju toženkini družbeniki, so skladno izpovedali, da je med njimi obstajal dogovor, da tožnik pri D. B. najame posojilo ter toženki posodi denar za izgradnjo letnega vrta in poplačilo tekočih obveznosti. Dvom v verodostojnost dokaza (izpovedbe) ne more vzbuditi zgolj dejstvo, da so skladne izpovedbe podale sorodstveno povezane osebe, zainteresirane za uspeh v pravdi. Sodišče prve stopnje je dokazno ovrednotilo vsak posamezen dokaz ter nato vse dokaze skupaj, torej skladno z določbo 8. člena ZPP. Glede na podano argumentacijo tudi pritožbeno sodišče ni podvomilo v verodostojnost omenjenih izpovedb, iz katerih izhaja, da je toženka denar potrebovala. Tudi promet na toženkinem bančnem računu (stanje na dan 1.6.2011 in 31.8.2011) dokazuje, da je toženka vsa prejeta gotovinska sredstva porabila za plačilo svojih tekočih obveznosti. Na tej podlagi je mogoče pritrditi tožeči stranki, da je bilo sporno posojilo namenjeno premostitvi začasnih likvidnostnih težav družbe. Dejstvo, da je toženka posojilo najela (tudi) pri družbi T., d.o.o., ne zanika obstoja posojilnega razmerja med pravdnima strankama.

7. Toženka neutemeljeno zanika obstoj posojilnega razmerja s trditvami, da terjatev ni evidentirana v njenih poslovnih knjigah in računovodskih izkazih. Argument, da določena terjatev ne obstaja, če ni zabeležena v poslovni dokumentaciji družbe, ni prepričljiv. Neobstoj poslovne dokumentacije, ki bi izkazovala obstoj pogodbenega razmerja, ne vodi k zaključku o neobstoju pogodbenega razmerja. Tožnik je obstoj terjatve v višini 30.000,00 € uspel dokazati z drugimi dokazi, zato ni pomembno, ali toženkini nekdanji družbeniki razpolagajo z listino, ki bi dokazovala obstoj spornega posojilnega razmerja. Enako je potrebno ugotoviti tudi glede pritožbene navedbe o neprepričljivosti izpovedb tožnika ter prič M. K. in B. K.; okoliščina, da se ne spomnijo, katero listino, povezano s spornim posojilom, so podpisali, ne vodi k zaključku o neobstoju spornega posojilnega razmerja. Toženka je bila v času spornega posojila družba v družinski lasti, zato neformalnost (neobličnost) pogodbenega odnosa v razmerju tožnik - toženka, ob dejstvu, da obličnost ni bila zakonsko predpisana (obličnost je predpisana pri enoosebnih družbah; prim. 1. odstavek 525. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1)), ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje o obstoju posojilnega razmerja med pravdnima strankama.

8. Na drugi stranki pa toženka, ki je trdila, da je nakazilo 30.000,00 € predstavljalo dnevni gotovinski izkupiček ali/in najemnino, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tega ni dokazala. Tožnik je sporno nakazilo izvedel dan po sklenitvi posojilne pogodbe z D. B. (toženka ne zatrjuje, da tožniku posojilo ni bilo izročeno že ob podpisu posojilne pogodbe), zato je sodišče prve stopnje nakazanih 30.000,00 € utemeljeno povezalo s posojilom D. B. tožniku. V svoji pisni izjavi (B26) je D. B. navajal, da je imel tožnik do toženke dolg iz naslova oddajanja telovadnice in nepolaganja dnevnih iztržkov. Po tem, ko je tožnik prenehal biti družbenik in direktor družbe (pooblastila direktorja je 11.5.2012 prevzel D. B.), ga je toženka pozvala, naj ji za obdobje od 1.7.2009 do 31.5.2012 nakaže 35.000,00 € za kolikor je bil obogaten, ker ji ni nakazoval gotovine, prejete na račun oddajanja nepremičnin (dopis z dne 12.7.2012 (B13)). Vsebina omenjenega poziva je torej v nasprotju s trditvijo, ki jo je toženka neuspešno uveljavljala že v postopku na prvi stopnji, da je sporno nakazilo 30.000,00 € predstavljalo izpolnitev tožnikovega dolga iz naslova najemnin. O tem, kakšen je bil njen dnevni izkupiček pri poslovanju, toženka med postopkom na prvi stopnji ni podala nobenih trditev.

9. Dejstvo, da rok za vračilo posojila ni bil konkretno določen (kot izhaja iz izpovedb prič B. K. in M. K., je bilo dogovorjeno, da bo toženka posojilo vrnila, ko bo razpolagala z zadostnimi sredstvi), ni bistveno za presojo, ali je bila sklenjena posojilna pogodba. Nenazadnje rok za vrnitev posojila ni bistvena sestavina posojilne pogodbe1. Kljub pomanjkanju trditev o tem, kakšen je bil dogovor glede načina odplačila posojila ter višine obresti, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje glede obstoja posojilne pogodbe. Pri sklenitvi konkretne posojilne pogodbe je prišlo do združitve funkcije zastopnika in druge pogodbene stranke (tožnik je posojilno pogodbo sklenil kot toženkin zakoniti zastopnik in družbenik). Ob upoštevanju tega ter okoliščine, da je bila toženka družinsko podjetje, z življenjskega vidika ni nerazumno, da se pogodbeni stranki nista dogovorili o točnem datumu zapadlosti terjatve ter o drugih posojilnih pogojih. Za primer, da pogodbenika ne določita roka za vrnitev posojila, in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, Obligacijski zakonik (OZ) v 2. odstavku 574. člena določa, da mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne. Zapadlost spornega posojila je nastopila z dnem vložitve tožbe.

10. Okoliščine konkretnega primera potrjujejo pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da ne gre za situacijo iz 498. člena ZGD-12. Družbeniki, ki se načeloma samostojno odločajo, kako bodo družbi zagotovili finančna sredstva (bodisi s financiranjem družbe v obliki vložka bodisi s financiranjem družbe v obliki posojil), v kriznih obdobjih prevzamejo tveganje, da se bo v primeru, če bo družba prišla v stečaj ali prisilno poravnavo, njihovo posojilo obravnavalo kot lastni kapital družbe. Presojo, ali je sporno posojilo potrebno obravnavati kot kapitalsko posojilo v smislu citirane zakonske določbe, bi moralo sodišče prve stopnje opraviti v primeru, če bi tožnik v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave nad toženko zahteval vračilo danega posojila. Le v tem primeru bi moralo sodišče prve stopnje s pomočjo meril iz 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju presojati, ali bi tožnik kot dober gospodarstvenik moral družbi zagotoviti lasten kapital. 11. O tem, katera dejstva so odločilna in kateri dokazi naj se izvedejo za njihovo ugotovitev, odloča sodišče (prim. 2. odstavek 213. člena ZPP). Pravica do izjave brez dvoma zajema tudi pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Trditve o tem, kdaj je bil postavljen letni vrt, o odtujitvi poslovne dokumentacije iz toženkinih prostorov, o tožnikovem lagodnem življenju in trošenju denarja na škodo družinskega podjetja ter o načinu pridobitve bančnega izpiska, ne vplivajo na presojo o obstoju vtoževane terjatve. Dokazne predloge, ki jih je toženka podala v zvezi z naštetimi, pravno nerelevantnimi trditvami, je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zavrnilo, pri čemer je svojo odločitev prepričljivo obrazložilo. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov (zaslišanje prič) torej ni bila kršena toženkina pravica do izjave.

12. Iz vročilnice v spisu (pripete k prikazu vsebine pošiljk po strankah z dne 25.10.2016) izhaja, da je sodišče prve stopnje sodno pismo z vabilom na narok za glavno obravnavo 5.12.2016, toženki vročalo na sedežu družbe. Toženka je po prejemu vabila (vročitev je bila opravljena s fikcijo 10.11.2016) sodišče prve stopnje obvestila, da je njen zakoniti zastopnik prejel končno odločbo glede svoje bolezni, zato bo odstopil s svoje funkcije, ter prosila za preložitev naroka 5.12.2016. Sodišče prve stopnje njenemu predlogu ni ugodilo, narok za glavno obravnavo 5.12.2016, na katerem sta bili zaslišani priči B. K. in M. K., je opravilo v odsotnosti toženkinega zakonitega zastopnika. Vročilnica v spisu (pripeta k prikazu vsebine pošiljk po strankah z dne 4.11.2016) izkazuje, da je bil toženki 23.11.2016 (ponovno s fikcijo) vročen prepis zvočnega posnetka zaslišanja obeh prič. Po ugotovitvi, da so bile toženkine pravočasno predložene vloge v spis vložene po zaključku obravnave, je sodišče s sklepom z dne 6.12.2016 obravnavo ponovno odprlo. Toženkin zakoniti zastopnik je bil v času vročitve vabila na narok 5.12.2016 D. B., v času izvedbe naroka pa R. T. Toženka se je postopka začela udeleževati potem, ko je novi zakoniti zastopnik, ki je pooblastila direktorja družbe prevzel 29.11.2016, za zastopanje pooblastil odvetnico. Toženka na kasneje izvedenih narokih (27.2.2017, 20.4.2017) ni predlagala ponovnega zaslišanja prič B. K. in M. K. Opisan potek procesnih dejanj toženke in sodišča prve stopnje pokaže, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje toženki odvzelo možnost sodelovanja v postopku. Sama ni predlagala ponovnega zaslišanja omenjenih prič niti ni grajala morebitnih kršitev določb pravdnega postopka v tej smeri (1. in 2. odstavek 286.b člena ZPP).

13. Pritožba pa utemeljeno navaja, da so zakonske zamudne obresti napačno dosojene od vložitve tožbe dalje. V tem delu je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo. Glede na zgoraj citirano določbo 2. odstavka 574. člena OZ lahko zakonske zamudne obresti tečejo od izteka roka dveh mesecev po vložitvi tožbe, v konkretnem primeru od 18.12.2012 dalje. Pritožbeno sodišče je tako glede teka zakonskih zamudnih obresti pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz I. točke izreka (peti odstavek 358. člena ZPP).

14. V preostalem delu je pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka) (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena, v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega ji niso nastali posebni stroški (le glede obrestnega dela zahtevka za čas dveh mesecev), mora tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo. Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), na podlagi tožnikovega stroškovnega zahtevka. Upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče tožniku priznalo nagrado za pritožbeni postopek v višini 788,80 € (493,00 € x 1,6; po tar. št. 3210 tarifnega dela ZOdvT) in 22 % DDV na odvetniške storitve (po tar. št. 6007 tarifnega dela ZOdvT), skupaj 962,34 €. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 962,34 €, v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

1 Ilovar Gradišar, S., Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2004, str. 609. 2 „Družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe.“