Jedro

Ker tožeča stranka konkretiziranega dokaznega predloga po tožnikovem zaslišanju zaradi izpodbijanja domneve o alkoholiziranosti ni dala, jo je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva (čl. 285 ZPP) pozvalo v smeri dokazne pobude. Tožeča stranka je predlagala dokaze, s katerimi domneve alkoholiziranosti ni uspela izpodbiti. Le če bi sodišče nedopustno zavrnilo tožnikov dokazni predlog, bi to pomenilo kršitev pravice do izjave v postopku. Ker pa tožeča stranka dokaznega predloga za svoje zaslišanje za razjasnjevanje navedb o izpodbijanju domneve alkoholiziranosti ni podala, tudi zatrjevana kršitev ni nastala. Predlog za tožnikovo zaslišanje je bil podan za dokazovanje drugih relevantnih dejstev, vztrajanje pri dokazilih "kot do sedaj", na kar se sklicuje tožnik v pritožbi, za uspeh ni dovolj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 1. 2015 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo plačilo 30 EUR pravdnih stroškov toženi stranki.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je navedlo, da tožnik ni predlagal svojega zaslišanja, v okviru katerega bi lahko izpovedal o dejanskih okoliščinah po prometni nezgodi in zakaj ni klical policije ter na drug način zagotovil dokaz o svoji nealkoholiziranosti. Tožnik je svoje zaslišanje predlagal v I. točki tožbe, potem pa se je v nadaljevanju skliceval na že predlagane dokaze. Tako navajanje dokazov je v pravdnem postopku v izogib ponavljanju splošno sprejeto. Iz dane trditvene podlage izhaja, da je treba v zvezi z navedbami glede tožnikove nealkoholiziranosti zaslišati tožnika. Čeprav je sodišče tožnika pozvalo, naj pojasni, s katerimi dokazi izpodbija domnevo alkoholiziranosti in tožnik na ta poziv ni posebej odgovoril, da predlaga svoje zaslišanje, to ne pomeni, da je v tožbi podani dokazni predlog umaknil. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Splošni pogoji tožniku niso nalagali, da bi moral sam poskrbeti za preizkus alkoholiziranosti na zakonsko predviden način, kot trdi sodišče, ampak, da se preizkusu alkoholiziranosti ne bi smel umakniti. Tožnik tudi ni imel ne zakonske ne pogodbene obveznosti klicanja policije. Drugih okoliščin, ki bi utemeljevale, da se je tožnik izmikal preizkusu alkoholiziranosti, tožena stranka ni zatrjevala.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožnik nosi trditveno in dokazno breme za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljene pravne posledice. Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti) ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti).

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnik ni zmogel ne trditvenega ne dokaznega bremena za izpodbijanje domneve alkoholiziranosti in tožbeni zahtevek zavrnilo. Štelo je, da je tožnik izgubil svoje zavarovalne pravice, saj ni uspel izpodbiti domneve alkoholiziranosti, ki se je vzpostavila, ker je tožnik zapustil kraj škodnega dogodka in onemogočil ugotavljanje dejstev v trenutku nastanka prometne nesreče. Ker gre za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, je odločitev oprlo na določila zavarovalne pogodbe ter Splošne pogoje za zavarovanja avtomobilske odgovornosti in Splošne pogoje za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO- Plus) in (PG-aod11-7). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča ter se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

7. Tožeča stranka v pritožbi sodišču očita storitev absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zmotno štelo, da tožnik za izpodbijanje domneve alkoholiziranosti ni predlagal svojega zaslišanja. Zatrjevana kršitev ni podana. Tožnik je v tožbi kot dokaz med ostalim predlagal tudi svoje zaslišanje, vendar v zvezi z navedbami, ki se ne nanašajo na izpodbijanje domneve alkoholiziranosti, pač pa na druga relevantna dejstva v zvezi s tožbenim zahtevkom.1 Sodišče je tožnika na naroku 3. 1. 2017 pozvalo, naj konkretno navede, s katerimi dokazi izpodbija domnevo alkoholiziranosti, tožnik pa je na poziv navedel, da jo izpodbija s predloženo poravnavo, dokazili o izplačilu zavarovalnine, z medicinsko dokumentacijo ter poročilom PP K. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožniku s predloženimi dokazi vzpostavljene domneve alkoholiziranosti ni uspelo izpodbiti (primerjaj razloge na strani 8 prvostopenjske sodbe). Pritožbeno sodišče razloge prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema.

8. Sodišče prve stopnje je argumentirano obrazložilo, zakaj ni zaslišalo tožnika. Njegovo zaslišanje zaradi izpodbijanja domneve alkoholiziranosti ni bilo predlagano, z višino terjatve pa se sodišče ni ukvarjalo (primerjaj 5. točko izpodbijane sodbe). Sodišče ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe dejstva, ki ga stranka ni navedla, niti ne sme izvajati dokazov brez dokazne pobude strank (7. člen ZPP). Trditveno in dokazno breme sta povezana. Stranka mora za svoja dejstva predlagati dokaze in obrnjeno (212. člen ZPP). Ker tožeča stranka konkretiziranega dokaznega predloga po tožnikovem zaslišanju zaradi izpodbijanja domneve o alkoholiziranosti ni dala, jo je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva (čl. 285 ZPP) pozvalo v smeri dokazne pobude. Tožeča stranka je predlagala dokaze, s katerimi domneve alkoholiziranosti ni uspela izpodbiti. Le če bi sodišče nedopustno zavrnilo tožnikov dokazni predlog, bi to pomenilo kršitev pravice do izjave v postopku. Ker pa tožeča stranka dokaznega predloga za svoje zaslišanje za razjasnjevanje navedb o izpodbijanju domneve alkoholiziranosti ni podala, tudi zatrjevana kršitev ni nastala. Predlog za tožnikovo zaslišanje je bil podan za dokazovanje drugih relevantnih dejstev, vztrajanje pri dokazilih "kot do sedaj", na kar se sklicuje tožnik v pritožbi, za uspeh ni dovolj.

9. Tožnik v pritožbi navaja, da mu zakon in pogodba ne nalagata obveznosti klicanja policije. Smiselno zatrjuje, da tudi, če bi policijo poklical, to ne bi pomenilo, da bi moral opraviti preizkus alkoholiziranosti. Do vzpostavitve domneve alkoholiziranosti ni prišlo, ker tožnik po škodnem dogodku ni poklical policije2, ampak, ker je zapustil kraj škodnega dogodka in tako onemogočil ugotavljanje dejstev, kar po 4.b točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanja3 pomeni, da je voznik pod vplivom alkohola.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

1 Gre za trditve o tem, kdaj je do prometne nezgode prišlo, kdo je bil povzročitelj in poškodovanec, o poravnavi premoženjske škode na osebnem vozilu ter o zavrnitvi zavarovalnega zahtevka s strani tožene stranke in zatrjevano pravno podlago. 2 Tožnik je poklical policijo naslednjega dne, in sicer 22 ur in 20 minut po prometni nezgodi, kar lahko kaže na to, da je z obvestilom policije odlašal. 3 Če se voznik po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v organizmu oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče, pomeni, da je pod vplivom alkohola.