Jedro

Tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper odločbo o denacionalizaciji, ker s to odločbo tožena stranka ni odločila in tudi ni bila dolžna odločiti o zastavni pravici tožeče stranke, glede na to, da je tožeča stranka svojo terjatev zavarovala s hipoteko na nepremičnini, ki se vrača po uveljavitvi zakona o denacionalizaciji.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo je tožena stranka odločila, da se na delu podržavljene nepremičnine Mestni trg 7, stoječe na parceli št.167 in 168, vl.št.632 in sicer na poslovnem prostoru, ki obsega prodajni lokal in skladišče v pritličju ter kletne prostore, razen kleti pod glavno vežo, vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenke pok. M.F. ter, da posest navedenega poslovnega prostora nastopijo pravni nasledniki upravičenke, na podlagi sklenjene poravnave z zavezancem ..., z dnem pravnomočnosti te odločbe (1.točka izreka) in da se da navedeni poslovni prostor v začasno upravljanje skrbnici S.C. (2.točka izreka). O zahtevku za vrnitev podržavljenega zemljišča parc.št.167 in 168 ter o odškodnini za podržavljeni del objekta, ki je v premoženju občine bo odločeno s posebno odločbo (3točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je z navedeno odločbo le delno odločeno o denacionalizacijskem zahtevku in sicer kolikor se ta nanaša na poslovni prostor s pripadajočimi prostori, ki je v premoženju delniške družbe ..., medtem ko bo o delu zahtevka, ki se nanaša na tisti del podržavljene nepremičnine, ki je v premoženju občine, odločeno s posebno odločbo.Tožena stranka še navaja, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je v 3.členu zakona o denacionalizaciji podlaga za vrnitev podržavljenega premoženja ter, da je pravno nasledstvo vlagateljice zahteve verjetno izkazano.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi razlogov nepravilne uporabe zakona, kršitev pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.Navaja, da ima na premoženju, ki je predmet vrnitve z izpodbijano odločbo na podlagi pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 20.5.1992, zastavno pravico za svojo terjatev v znesku 20.000.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in da je zastavna pravica vknjižena v zemljiški knjigi na podlagi sklepa Temeljnega sodišča z dne 4.9.1992, zato bi morala tožena stranka v skladu s 33.členom zakona o denacionalizaciji z izpodbijano odločbo tudi odločiti, da za terjatve, zavarovane s premoženjem, ki je z izpodbijano odločbo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, prevzame jamstvo Republika Slovenija. Ker tožena stranka o tem ni odločila, je odločba nezakonita. Tožeča stranka še navaja, da je tožena stranka kršila določbe zakona o splošnem upravnem postopku, ker tožeči stranki ni omogočila udeležbe v postopku. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve ter še navaja, da je bila na premoženju, ki je predmet vračanja, ustanovljena hipoteka po uveljavitvi zakona o denacionalizaciji, po določbi 33.člena zakona o denacionalizaciji pa Republika Slovenija jamči le za terjatve, zavarovane s hipotekarnimi bremeni na nepremičnini, ki se vrača, če so hipotekarna bremena nastala do uveljavitve ZDEN. Glede na navedeno ni bilo potrebe, da bi tožeča stranka sodelovala v postopku. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je moralo tožbo zavreči. Po določbi 12.člena zakona o upravnih sporih je tožnik v upravnem sporu lahko tisti, ki misli, da je z upravnim aktom kršena kakšna njegova pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist. Tožnik je torej tisti posameznik ali pravna oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katerega je tekel upravni postopek ali ki se je za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi udeležil upravnega postopka oziroma bi za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi moral biti udeležen v upravnem postopku. V obravnavanem primeru je predmet postopka denacionalizacija. Kdo so stranke v postopku denacionalizacije je posebej določeno v 60.členu zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Ur.l.RS,št.27/91 in 34/93). Po navedeni določbi so stranke v postopku denacionalizacije upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Tožeča stranka pravni interes v tem denacionalizacijskem postopku utemeljuje s tem, da ima na nepremičnini, ki je predmet vračanja z izpodbijano odločbo, hipoteko, zato meni,da bi morala v postopku sodelovati kot stranka in bi morala tožena stranka z izpodbijano odločbo odločiti, da za njeno terjatev, zavarovano s hipoteko, jamči Republika Slovenija, kar utemeljuje z določbo 33.člena ZDEN.V navedenem členu je sicer res določeno, da se nepremičnine vrnejo proste hipotekarnih bremen ter, da za terjatve, ki so bile zavarovane s hipoteko jamči Republika Slovenija, vendar pa se to nanaša le na hipotekarna bremena, nastala do uveljavitve ZDEN. V obravnavanem primeru pa iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka terjatev zavarovala s hipoteko na zavezančevem premoženju s pogodbo z dne 20.5.1992, torej po uveljavitvi ZDEN, kar niti ni sporno. Ker tožena stranka z izpodbijano delno odločbo o denacionalizaciji ni odločila niti ni bila dolžna odločati o zastavni pravici tožeče stranke, tožeča stranka samo s sklicevanjem na to pravico ni izkazala pravnega interesa za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3.točke 1. odstavka 30.člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS,št.1/91-I).