Jedro

Pri presoji formalnega pogoja, ali je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, se v primeru obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP šteje, da je ta pogoj izpolnjen, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se postopka, pa dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji takšna možnost ni bila dana.

Tožnik svoje zatrjevanje, da je imetnik pravice uporabe, dokazoval z menjalno pogodbo kot veljavnim zavezovalnim poslom, in z večletnim uživanjem parcel. V dodatni obrazložitvi predloga za obnovo postopka z dne 16. 1. 2012 je poudaril, da je postal lastnik parcel na podlagi ZLNDL. Glede na navedeno neizveden vpis pravice uporabe v zemljiški knjigi še ne pomeni, da tožnik ni mogel postati lastnik zemljišč na podlagi 2. člena ZLNDL in je zaključek prvostopenjskega organa o takšnih pravnih posledicah nevpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi pravno zmoten.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 321-966/93-390 z dne 21. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek strank z interesom se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka denacionalizacije. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 8. 12. 2008 vložil predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 321-966/93-171 z dne 28. 6. 2008, s katero so bile parc. št. 782/6, 782/7, 782/8 in 782/9 k.o. ... vrnjene v last in posest upravičencev A.A., B.B. in C.C. Predlagatelj obnove je zatrjeval, da je na podlagi menjalne pogodbe lastnik navedenih parcel. Pogodbo bi morala v zemljiški knjigi izvesti druga pogodbena stranka, ki tega ni storila, kar pa predlagatelj obnove ni vedel. Parcele, ki se nahajajo ob stavbi, katere lastnik je, je uporabljal in jih imel v zemljiški posesti. V septembru so na parcele, njegov vrt, prišle osebe, od katerih je izvedel, da za te parcele poteka denacionalizacijski postopek. Od upravne enote je nemudoma zahteval, da mu prizna status stranke in da mu vroči denacionalizacijsko odločbo. Ko je izvedel, da je odločba dokončna, je vložil predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Svoj pravni interes izkazuje z menjalno pogodbo, več kot 10 let staro lastniško posestjo, da ima na teh nepremičninah vrt in da v zemljiško knjigo ni vpisan brez svoje krivde. Zaradi tega je bil upravičen sodelovati v denacionalizacijskem postopku, kar pa mu ni bilo omogočeno. Po presoji upravnega organa predloga za obnovo postopka ni vložila upravičena oseba. Predlagatelj ni lastnik parc. št. 782/6, 782/7 in 782/9 in zato ni upravičeni predlagatelj. Dne 14. 4. 1989 je sicer sklenil menjalno pogodbo s Skladom stavbnih zemljišč mesta Ljubljane, s katero se je zavezal izročiti svojo parc. št. 790/3, da bi v zameno pridobil v last in posest parc. št.782/6, 782/7 in 782/9, ki so bile tedaj v lasti Občine Ljubljana Vič-Rudnik. Pogodba pa nikoli ni bila realizirana v zemljiški knjigi, kar je pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, kot to določa 49. člen Stvarnopravnega zakonika. Ker vpis lastninske pravice ni bil izvršen, pravni posel ni bil veljavno sklenjen. Predlagatelj torej ni nobena od oseb iz prvega odstavka 60. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in zato tudi ne upravičen predlagatelj.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopenjski sklep. Pritrjuje ugotovitvi, da menjalna pogodba nikoli ni bila izvedena v zemljiški knjigi. V času odločanja o denacionalizaciji je bila kot lastnica predmetnih nepremičnin v zemljiški knjigi vpisana Republika Slovenija, kar med strankami ni sporno. Prav tako ni sporno, da so predmetne parcele po planskih dokumentih stavbno zemljišče in da so bile že pred uveljavitvijo ZDen po namembnosti opredeljene kot nezazidano stavbno zemljišče. Zato so po petem odstavku 57. člena Zakona o javnih skladih postale last Mestne občine Ljubljana, ki se je po pogodbi o prenosu nezazidanih stavbnih zemljišč z dne 9. 11. 2010 vknjižila kot njihova lastnica. Navedbe prvostopenjskega organa, da (pri)tožnik ni pridobil lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, so po mnenju pritožbenega organa pravilne, zato v postopku denacionalizacije ne more imeti položaja stranke ali stranskega udeleženca. Ob tem pa drugostopenjski organ še dodaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v pravnomočno sodbi št. P 2906/2008-11 z dne 30. 11. 2011 navedlo, da (pri)tožnik na spornih nepremičninah ni pridobil lastninske pravice, ampak se je nanj prenesla zgolj pravica uporabe in s to pogodbo ne more izkazovati pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, prav tako pa niso izpolnjeni pogoji, ki morajo biti podani kumulativno za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

Tožnik vlaga tožno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je bil status stranke priznan že z odločbo drugostopenjskega organa v zvezi z zahtevo za izročitev denacionalizacijske odločbe. Drugostopenjski organ napačno navaja, da je šlo pri vseh štirih parcelah za nezazidano stavbno zemljišče, saj je iz potrdila z dne 27. 7. 2009 razvidno, da je bila parc. št. 782/7 po stanju na dan 10. 3. 1993 zazidano stavbno zemljišče in se kot taka upravičencu ne bi smela vrniti v naravi. Sodba, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, je bila izdana v sporu, ki je potekal zoper Republiko Slovenijo in ne zoper MOL, ki je po pogodbi iz leta 2010 vpisana v zemljiško knjigo kot lastnik. Zoper MOL pa bo lahko še uveljavljal svoja upravičenja. Nadalje navaja, da ne uveljavlja svoje lastninske pravice le na osnovi priposestvovanja, saj bi moral organ vedeti, da je bila menjalna pogodba, ki je podlaga za pridobitev pravice uporabe, osnova za pretvorbo te pravice v lastninsko pravico po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Pravica uporabe pa se ni nujno vpisovala v zemljiško knjigo in se je z uveljavitvijo ZLNDL avtomatično pretvorila v lastninsko pravico. Po odpravi napačnega vpisa v zemljiški knjigi (lastninska pravica RS) namesto pravilnega MOL, je bila izkazana podlaga za vpis lastninske pravice na podlagi menjalne pogodbe. O vsem tem je bil upravni organ obveščen. Tožnik vztraja, da je s predložitvijo menjalne pogodbe izkazan obstoj pogoja po 9. točki 260. člena ZUP. Obnovitvenemu predlogu mora biti ugodeno brez dodatne presoje pogodbe. V postopku obnove pa bo organ lahko presojal menjalno pogodbo kot podlago za drugačno odločanje o vračilu denacionalizacijskemu upravičencu. Če je izkazan interes in s tem status po 60. členu ZDen, potem skladno z materialnim pravom ni nobene podlage za presojo in obravnavanje menjalne pogodbe v okviru odločanja o predlogu za obnovo postopka. Obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP je sam po sebi zadosten razlog za dovolitev obnove postopka. Obnova je za tožnika ključnega pomena. Iz denacionalizacijskega postopka je bil izključen, čeprav uporablja vse štiri parcele, na parc. št. 782/7 pa ima gospodarski objekt. Ob parcelah stoji stanovanjska hiša, katere lastnik je in v kateri živi od leta 1961. Pri vseh štirih parcelah gre dejansko za funkcionalna zemljišča k stavbi. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi tako, da odločbo spremeni in pritožbi ugodi in s tem ugodi predlogu za obnovo postopka oziroma da zadevo vrne v odločanje upravnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranke z interesom D.D., E.E., F.F. in G.G. v odgovoru na tožbo prerekajo tožbene navedbe, menijo, da je odločitev obeh upravnih organov pravilna ter predlagajo zavrnitev tožbe. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka Stranka z interesom Mestna občina Ljubljana v odgovoru na tožbo pritrjuje tožniku. Upravni organ tožnika ni pritegnil v postopek, čeprav je vedel za menjalno pogodbo. Navaja, da je tožnik zoper MOL vložil tožbo in predlog za zaznambo spora zaradi pridobitve lastninske pravice. V denacionalizacijskem postopku ni bilo pogojev za vrnitev nepremičnin v last in posest, saj so bile nepremičnine v lasti in posesti fizične osebe. Predlaga ugoditev tožbi in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Prvostopenjski upravni organ je tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo št. 321-966/93-171 z dne 28. 6. 2008, zavrgel, ker je presodil, da tožnik, ki je obnovo postopka predlagal iz obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP (glede na določbo drugega odstavka 6. člena ZDen sodišče ugotavlja, da je razlog identičen razlogu, določenem v 9. točki 249. člena ZUP/86), ni upravičen predlagatelj.

Pri presoji formalnega pogoja, ali je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, se v primeru obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP (če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe) šteje, da je ta pogoj izpolnjen, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se postopka, pa dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji takšna možnost ni bila dana (enako sodba Vrhovnega sodišča RS, št. U 186/94 z dne 10. 1. 1996). Glede na opredelitev udeležencev v denacionalizacijskem postopku (prvi odstavek 60. člena ZDen določa, da so stranke upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka) bi tožnik za upravičenost do vložitve obnovitvenega predloga moral izkazal določeno razmerje, urejeno z materialnim predpisom, do predmetne denacionalizacijske zadeve. V predlogu z dne 8. 12. 2008 je pravni interes za udeležbo v postopku opiral na menjalno pogodbo ter na več deset letno lastniško posest nepremičnin, ki so bile predmet denacionalizacije, na katerih pa v zemljiško knjigo ni vpisan brez svoje krivde.

Prvostopenjski organ je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel, ker je presodil, da tožnik na podlagi menjalne pogodbe, ki jo je sklenil 14. 4. 1989, ni postal lastnik parc. št.782/6, 782/7, 782/8 in 782/9, ker pogodba ni bila realizirana v zemljiški knjigi, kar je pogoj za pridobitev lastninske pravice, kot to določa 49. člen Stvarnopravnega zakonika. Podlaga za tako stališče pa je po presoji sodišča materialnopravno zmotna, saj v obravnavanem primeru nevpis v zemljiški knjigi takšnih pravic posledic ne more imeti.

Z menjalno pogodbo, sklenjeno med tožnikom in Skladom stavbnih zemljišč Mesta Ljubljane, namesto razlastitve, je bilo tožniku za parc. št. 790/3 izročeno v uporabo zemljišče, ki je bilo družbena lastnina, in sicer parc. št. 782/6, 782/7, 782/8 in 782/9 (2. člen pogodbe). Obe pogodbeni stranki sta dali zemljiškoknjižno dovolilo; Sklad je dovolil, da se pri prej navedenih parcelah vknjiži pravica uporabe v korist tožnika (3. člen pogodbe). Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da zemljiškoknjižne vpise predlaga Sklad (5. člen pogodbe). S pogodbo je soglašalo Javno pravobranilstvo Mesta Ljubljane.

Navedeno pogodbo je treba presojati po tedaj veljavnih predpisih o družbeni lastnini. Kot izhaja iz pogodbe, je tožnik na parc. št. 782/6, 782/7, 782/8 in 782/9, ki so bile v družbeni lastnini, pridobil pravico uporabe in ne lastninske pravice (enako je po navedbah v drugostopenjski odločbi ugotovilo Okrožno sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. P 2906/2008 z dne 30. 11. 2011), ki pa se ni vpisala v zemljiško knjigo. Vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini v zemljiško knjigo je bil po tedaj veljavnih predpisih deklaratornega značaja. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je namreč v 33. členu zahteval vpis v javno knjigo ali drug, z zakonom določen pridobitni način le za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Izostanek vpisa pravice uporabe v zemljiški knjigi po pogodbi z dne 14. 4. 1989 torej ne more pomeniti, da tožnik ni mogel postati imetnik pravice uporabe. Imetništvo pravice uporabe pa je v procesu lastninjenja družbene lastnine bilo podlaga za pridobitev lastninske pravice.

Prvi odstavek 2. člena ZLNDL (ta zakon je uredil lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bile predmet lastninjena po drugih zakonih) določa, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Po drugem odstavku se vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi na predlog. Če je pravica uporabe v korist fizične osebe vpisana v zemljiški knjigi, tretji odstavek določa, da se vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi po uradni dolžnosti. Lastninsko pravico po ZLNDL so torej pridobili imetniki pravice uporabe ne glede na to, ali so bili kot imetniki pravice uporabe vpisani v zemljiško knjigo ali ne. Lastninsko pravico so pridobili ex lege, zato vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega pomena. Za pridobitev lastninske pravice je odločilno imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up 2677/08 z dne 14. 1. 2010 poudarilo, da je za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL pomembno, kdo je bil dejanski, pravi, imetnik pravice uporabe. V obravnavanem primeru je tožnik svoje zatrjevanje, da je tak imetnik pravice uporabe, dokazoval z menjalno pogodbo kot veljavnim zavezovalnim poslom, in z večletnim uživanjem parcel. V dodatni obrazložitvi predloga za obnovo postopka z dne 16. 1. 2012 je poudaril, da je postal lastnik parcel na podlagi ZLNDL. Glede na navedeno neizveden vpis pravice uporabe v zemljiški knjigi še ne pomeni, da tožnik ni mogel postati lastnik zemljišč na podlagi 2. člena ZLNDL in je zaključek prvostopenjskega organa o takšnih pravnih posledicah nevpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi pravno zmoten.

Navedbe v drugostopenjski odločbi, da je bila v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnin vpisana Republika Slovenija, nato pa so zemljišča postala last MOL, kažejo na lastninjenje po zakonih, ki so urejali preobrazbo družbene lastnine (vpis za Republiko Slovenijo glede na Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, vpis za MOL glede na Zakon o javnih skladih). Do vzpostavitve lastninske pravice je po teh zakonih prišlo na podlagi samega zakona. Glede lastninjenja ex lege se sodišče sklicuje na že pojasnjeno, da je pomembno dejansko imetništvo upravičenj na družbenih nepremičninah. Od tega, kdo je bil dejanski imetnik družbenolastniških upravičenj, je odvisno, po katerem predpisu so se nepremičnine lastninile. Ob tem sodišče še pripominja, da je v sodni praksi zavzeto stališče, da se načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne nanaša samo na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ampak tudi na nepoznavanje izvenknjižnega stanja oziroma nepoznavanje predpisov, in je tudi to treba vzeti v obzir pri presoji, ali je tožnik z menjalno pogodbo z dne 14. 4. 1989 uspel izkazati svoj pravni interes za udeležbo v denacionalizacijskem postopku.

Pravni učinki menjalne pogodbe z dne 14. 4. 1989 so torej po presoji sodišča drugačni, kot sta jih ocenila upravna organa, ter kažejo na pravni interes tožnika za udeležbo v denacionalizacijskem postopku, s tem pa na utemeljenost upravičenosti predlaganja obnove tega postopka. Sodišče še dodaja, da je v denacionalizacijskem postopku varovan položaj fizičnih oseb, ki so bile ob uveljavitvi ZDen lastniki ali imetniki pravice uporabe na zahtevanih nepremičninah. Po tretjem odstavku 16. člena ZDen premoženja v naravi ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb, zavezanci za vrnitev premoženja, ki je bilo v družbeni lastnini, pa so po 51. členu ZDen le pravne osebe, v katerih premoženju so stvari, ki se vračajo, ne pa tudi fizične osebe (glej tudi sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-254/09, Up 1233/09 z dne 19. 5. 2011).

Tožnikovo navedbo, da je obnova denacionalizacijskega postopka zanj ključnega pomena, sodišče obravnava kot zatrjevanje pravnega interesa za tak postopek in v tem tožniku pritrjuje. Tožnik namreč po stališču Ustavnega sodišča RS v odloči št. Up 457/09 z dne 28. 9. 2011 svoje lastninske pravice, utemeljevane na dejstvih, nastalih pred izdajo denacionalizacijske odločbe, v razmerju do denacionalizacijskih upravičencev, ki pridobijo lastninsko pravico z denacionalizacijsko odločbo originarno, ne more uveljavljati v lastninskem sporu v civilnem postopku. Ustavno sodišče meni, da imajo v tem primeru prednost denacionalizacijski upravičenci. V razmerju do denacionalizacijskih upravičencev lahko svoje pravice in pravne koristi varuje le v denacionalizacijskem postopku.

Glede na navedeno je sodišče odpravilo prvostopenjski sklep in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ponovno presoditi, ali je tožnik upravičen predlagati obnovo postopka.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka in v smislu četrtega odstavka te določbe vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Izrek o tožnikovih stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Po drugem odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožniku priznalo stroške v znesku 350 EUR, povečanem za 20% DDV.

Stroškovne zahtevke strank z interesom je sodišče zavrnilo, ker ZUS-1 ne daje podlage za priznavanje stroškov strank z interesom.