Jedro

Stroške preizkusa zdravstvene neoporečnosti predmetov splošne rabe je dolžan plačati tisti, ki daje kakšno blago v promet. Med takšne subjekte spada tudi trgovina na drobno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Sanitarnega inšpektorata mestne uprave za inšpekcijske službe mesta z dne 4.5.1994, s katero je organ prve stopnje naložil tožeči stranki plačilo stroškov ugotavljanja zdravstvene neoporečnosti vzetih vzorcev plišaste igrače - krokarja in zvečila s tekočino v znesku 15.157,00 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da stroške preizkušnje zdravstvene neoporečnosti živil in predmetov splošne rabe, med katere spadajo tudi igrače, plača organizacija, ki jih daje v promet (2. točke 4. člena in 24. a člena zakona o zdravstveni neoporečnosti živil in predmetov splošne rabe, Uradni list SFRJ, št. 55/78 in 58/85 - ZZNPSR). Tožeča stranka prodaja blago končnemu potrošniku, kar se po določbi 12. člena zakona o blagovnem prometu (Uradni list SRS, št. 21/77 in 29/86) šteje za promet blaga na drobno. Sklicevanje na določbo 23. člena zakona o zdravstveni neoporečnosti živil ni jasno, saj se ta določba ne nanaša na plačilo stroškov.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da trgovina na drobno ne more biti zavezanec za plačilo stroškov preizkušnje zdravstvene neoporočenosti živil in predmetov splošne rabe. S tem ko zakonodajalec v 24. a členu zakona o zdravstveni neoporečnosti živil določa, da je stroške preizkušnje dolžna plačati organizacija, ki daje živila in predmete splošne rabe v promet, se to nanaša le na trgovino na debelo in ne tudi na trgovino na drobno. V nasprotnem primeru bi namreč zakonodajalec uporabil dikcijo iz 23. člena zakona, po kateri je zaradi preizkusa zdravstvene neoporečnosti prodajalec dolžan izročiti pooblaščenim osebam predmet splošne rabe. Trgovina na drobno tudi nima predvidenega zaposlovanja strokovnjakov, ki bi lahko ugotavljali ali je blago zdravstveno neoporečno in tako lahko upoštava le oznake na deklaracijah na blagu. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da v trgovini opravlja promet na drobno, vendar meni, da ni dolžna plačati opravljenega preizkusa zdravstvene neoporečnosti predmetov splošne rabe, ker se določba 24. a člena zakona o zdravstveni neoporečnosti živil in predmetov splošne rabe ne nanaša na trgovino na drobno. Toda takšna razlaga zakona ni sprejemljiva. S cit. zakonom je namreč predpisan poseben postopek preizkusa zdravstvene neoporečnosti živil in predmetov splošne rabe in plačila tako nastalih stroškov. Navedeni zakon tako v 2. odstavku 24. a člena določa, da stroške za preizkušanje zdravstvene neoporečnosti živil in predmetov splošne rabe v prometu na domačem trgu plača organizacija združenega dela, ki jih daje v promet, ali druga organizacija oziroma oseba, ki se ukvarja s prometom samostojno z osebnim delom z delovnimi sredstvi, ki so v lasti občanov. Ne glede na to, da so se z osamosvojitvijo Slovenije in drugačno družbeno ureditvijo spremenili nekateri pojmi, ki opredeljujejo blagovni promet, je bistveno, da stroške preizkusa zdravstene neoporečnosti živil in predmetov splošne rabe nosi tisti, ki se ukvarja s prometom takšnega blaga. Ni bistveno torej ali gre za promet blaga na debelo ali na drobno, kot to meni tožeča stranka, ampak je bistven promet takšnega blaga. Trgovina na drobno opravlja promet blaga, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka, ki se sicer glede tega nepravilno sklicuje na določbo 12. člena zakona o blagovnem prometu, katera je prenehala veljati z uveljavitvijo zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93), vendar ta nepravilnost ni vplivala na zakonitost odločbe, saj zakon o trgovini v 8. členu po vsebini enako opredeljuje trgovino na drobno kot prej veljavni zakon o blagovnem predmetu. Pri razlagi določbe 24. a člena cit. zakona je torej treba izhajati iz namena zakona opredeljenega v 1., 2. in 3. členu - to je zaščite zdravja prebivalstva in v ta namen vzpostavljene kontrole, ki zajema vse udeležence, kateri dajejo v promet takšno blago.

Materialno pravo je torej pravilno uporabljeno, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

O povrnitvi stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS).

Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče navedene določbe zakona o zdravstveni neoporečnosti živil in predmetov splošne rabe in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.