Jedro

Nesklepčno je zatrjevanj e

pritožnika, da ima tožničino zemljišče poleg sporne poti tudi druge (celo boljše) povezave, saj to ne izključuje dejstva, da je posest izvajala tudi tu, kjer je sporno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., III. in V. točka izreka) potrdi.

II. Tožnica in toženec sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v bistvu ugodilo tožničini zahtevi za varstvo pred motenjem soposesti in tožencu naložilo, da v 8. dneh postavi most na poti preko barjanskega jarka na parceli ... ob meji s parcelo ... (kar je še natančneje obrazložilo) in s tem omogoči tožnici soposest hoje in vožnje kot pred motilnim dejanjem, ter mu prepovedalo, da v bodoče s prekopom mostu ali podobnimi ravnanji moti tožnico v soposesti te poti (II. in III. točka sklepa). Zavrglo je ugotovitveni del zahtevka, zavrnilo pa zahtevano varstvo izključne posesti (I. in IV.). Tožencu je naložilo, da tožnici povrne 524,65 EUR za stroške postopka (V.).

2. Proti sklepu se toženec pritožuje, obrazloženo zoper zanj neugodni, tj. ugodilni del, sklicuje se na vse dopustne pritožbene razloge in predlaga njegovo razveljavitev ter nov postopek pred sodiščem prve stopnje. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Najprej očita, da je sodišče dopustilo spremembo tožbe in neustrezno pojasnilo, da je šlo zgolj za modifikacijo; trdi, da je bil prvotni zahtevek nedoločen, neizvršljiv, nov pa bi moral biti obravnavan kot prepozen. Nato pa nasprotuje dokazni oceni, meni, da so bile priče, ki jih je predlagala tožnica, pri njej zaposlene in evidentno naučene, saj so izpovedovale povsem enako, kar je nenavadno, saj vsak človek dojema situacijo drugače. Tako pojasnjuje tudi razhajanja med svojo izpovedjo in izpovedjo svojega sina. Toženec vztraja, da je samo odmašil vodotok, kar je potrdila priča A., in da prevoznosti mostu s tem ni spreminjal; ravnanje torej ni motilno, pravda je samo nagajanje tožnice. Dela so bila opravljena že sredi julija in bi jih lahko tožnica zaznala že pred odhodom na dopust, tožba pa bi se izkazala za prepozno, če bi sodišče tudi glede tega verjelo njenemu lastnemu možu, očita pritožnik. Logično je, da bi delavci o motitvenih delih obvestili svojega šefa, to je tožničinega moža. Ta neskladja med izpovedbami pritožnik vidi tudi kot kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku. Pritožba nadalje navaja, da ima tožnica do svojih nepremičnin dostop drugje in nima nikakršnega interesa dostopati preko njegovih parcel in da preko spornega mostička tudi ni dostopala. Ni logično, da bi, saj na svoje nepremičnine lahko zavije bistveno prej. Ugotovitve sodišča, da tožnica raje vozi tu, ker gre za bolj utrjeno pot, toženca ne prepričajo. Meni, da je za potrebe te pravde svojo resnično pot prekrila s travo. Sodišče je to napačno zavrnilo kot malo verjetno. Da tožnica ni uporabljala sporne poti, dokazuje najmočnejši dokaz – orto foto posnetek, ki ga drugi dokazi ne morejo ovreči. Kolesnice, pravi, so komaj vidne, vrata so zaraščena, sodišču očita, da sledi neresnicam in da tudi ob ogledu ni dobilo pravega vtisa.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje stroške v zvezi s tem odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Kar kot nasprotja v razlogih očita pritožba, je graja dokazne ocene, ki pa ni nasprotujoča si, pač pa tehtna, razumna in skrbna, skratka v celoti sprejemljiva oz. prepričljiva.

7. Taka je ocena o pravočasnosti tožbe z dne 5. 9. 2013, se pravi o tem, da je tožnica za motilno ravnanje izvedela 11. 8. 2013, in tožbo vložila torej v roku trideset dni (32. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Fotografije z dne 31. 7. 2015 ne dokazujejo spornega ravnanja pred tem datumom, še manj pa tega, da je tožnica zanj izvedela prej.

8. Ni nerazumno, nenavadno ali neprepričljivo, da je sodišče verjelo skladnim izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožnica. Sodišče prve stopnje je tisto, ki je z neposredno zaznavo izpovedb lahko dobilo najboljši vtis o njihovi verodostojnosti oz. pristnosti in je to tudi ustrezno pojasnilo. Tudi ni razloga, da bi tem pričam odreklo verodostojnost zaradi povezanosti s tožečo stranko: kljub morebitni objektivni pristranskosti, ki je seveda še toliko večja na strani toženčevega sina (sorodstvena vez je namreč vsekakor pomembnejša in trdnejša od delovnopravne), pričam ni mogoče kar a pripori odreči subjektivne nepristranskosti, torej tega, da ne izpovedo iskreno, resnicoljubno. Ne drži pa, da bi iz izpovedbe tožničinega moža izhajalo, da je tožba prepozna, čeprav je izpovedal, da se je med 31. 7. in 5. 8. 2013 tam vsak dan vozil. Sodišče prve stopnje tega ne prezre, pač pa logično prepričljivo umesti v kontekst in oceni skupaj z drugimi izpovedbami oz. z drugim delom izpovedbe te iste priče (glej str. 9, 3. odst.).

9. Pritožnik se dalje neutemeljeno sklicuje na orto foto posnetek kot na najmočnejši dokaz, ki naj bi dokazoval, da tožnica sporne poti nikoli ni uporabljala. Najprej je treba povedati, da so v pravdnem postopku načeloma dokazi enakovredni, le po primernosti ima kdaj lahko kakšen dokaz prednost pred drugim. Pa tudi: neposredni dokaz ima npr. prednost pred posrednim, itd. Orto foto posnetek v tem konkretnem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni posebej močan dokaz, močnejši od drugih in ga je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno ovrednotilo v povezavi in skupaj z drugimi dokazi. Med temi je sodišče prve stopnje opravilo tudi ogled na kraju samem ter na ta način dobilo najboljši vtis o situaciji v naravi in o verjetnosti tožničine potrebe uporabljati sporno pot, kar je indic v podkrepitev tega,da je je tudi dejansko uporabljala in s tem izvajala soposest. V oceno tega, kot je razložena v izpodbijanem sklepu (zlasti na strani 11, 12 in 13), pritožbeno sodišče nima nobenega razumnega dvoma.

10. Dalje pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno tudi oceno o tem, da je bilo toženčevo dejanje poseg v do tedaj obstoječe stanje, ki je povzročil spremembo načina uporabe, da je torej šlo za motilno dejanje in ne le za nujna vzdrževalna dela. V tem delu pritožnik nasprotuje lastni izpovedbi, kot jo povzema sodišče prve stopnje in na katero se tudi opira (zadnji odstavek na str. 13), kot je namreč sam povedal, da je nameraval pot za mostičkom predelati v njivo in s tem preprečiti, da bi tam kdo vozil. 11. Nesklepčno je zatrjevanja pritožnika, da ima tožničino zemljišče poleg sporne poti tudi druge (celo boljše) povezave, saj to ne izključuje dejstva, da je posest izvajala tudi tu, kjer je sporno.

12. Končno je neutemeljen tudi očitek, da bi sodišče prve stopnje ne smelo dopustiti spremembe tožbe oz. bi le to moralo zavreči kot prepozno, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zgledno poskrbelo, da se je lahko lotilo vsebine oz. bistva spora po tem, ko je tožnico pozvalo, naj svoj zahtevek oblikuje v skladu z dognanji doktrine in sodne prakse. Po prepričanju pritožbenega sodišča pri tem ni prekoračilo svoje vloge v postopku ali ravnalo pristransko.

13. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo nobenih napak, ga je v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijanega sklepa pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi toženka sama.