Jedro

Razlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP ni nestrinjanje s stališči, na katerih so utemeljene posamezne sodne odločitve.

Tudi dejstvo, da naj bi predlagateljica pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju, samo po sebi ne zadošča za utemeljenost predloga.

Določba prvega odstavka 71. člena ZS daje predsednikom sodišč izključno pooblastilo za sprejem letnega razporeda sodnikov, s katerim se med drugim določi ključ za sestavo senatov. Vendar pa te določbe ne gre oceniti kot protiustavne oziroma nasprotujoče 23. členu Ustave. Sistemska ureditev oblikovanja senatov za odločanje (katere sestavni del je med drugim tudi predsednikov sprejem letnega razpreda sodnikov) namreč zagotavlja obstoj vnaprejšnjih objektivnih pravil za izbiro sodnika za odločanje v konkretni zadevi, kar je z vidika pravice posameznika do naravnega sodnika bistvenega pomena.

Zgolj to, da naj bi bil na gospodarskem oddelku Višjega sodišča v Celju le en senat, zaradi česar o pritožbah v postopkih, v katerih je udeležena predlagateljica, odloča ta senat, je mogoče pripisati navedenim okoliščinam, ki se upoštevajo pri sprejemu letnega razporeda dela, in pa pravilom Sodnega reda, po katerih se zadeva na posameznem pravnem področju, dodeljuje sodnikom, ki so na to področje razporejeni (splošno pravilo o dodeljevanju zadev iz 156. člena Sodnega reda); samo po sebi to ne utemeljuje očitkov o kršitvi pravice do naravnega sodnika.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je Vrhovnemu sodišču odstopilo predlog za delegacijo pristojnosti v skladu s 67. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Hkrati je bila predlagana prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti 71. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS).

2. Po določbi 67. člena ZPP lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Med okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati o drugih tehtnih razlogih za prenos krajevne pristojnosti, se uvrstijo tudi tiste, s katerimi stranka v predlogu za prenos krajevnosti pristojnosti utemeljuje dvom o videzu nepristranskosti sodnega odločanja oziroma o objektivni nepristranskosti vseh sodnikov določenega stvarno pristojnega sodišča.1

3. Predlagateljica kot enega od razlogov za delegacijo pristojnosti izpostavlja svojo odškodninsko tožbo zoper Republiko Slovenijo, v kateri Okrožnemu in Višjemu sodišču v Celju očita nezakonito postopanje. Nadalje kot takšen razlog navaja, da ureditev, po kateri predsednik sodišča določa letni razpored dela, krši pravico do zakonitega oziroma naravnega sodnika, in da je pri Višjem sodišču v Celju na Oddelku za gospodarsko sodstvo le en senat s tremi sodniki, zato ji pri tem sodišču ne more biti zagotovljena pravica do naravnega sodnika. Nadaljuje, da ta senat v vseh postopkih, v katerih je udeležena predlagateljica, zavzema enaka (zanjo neugodna) stališča, za katera predlagateljica zatrjuje, da so v neposrednem nasprotju z zakonsko določbo, ter očita, da se celotno sodišče v Celju negativno odziva na njene vloge.

4. Vrhovno sodišče je v tej zadevi v okviru odločanja o predlogu predlagateljice za izločitev sodnikov Vrhovnega sodišča že zavzelo stališče do njenih argumentov v zvezi z določanjem letnega razporeda sodnikov.2 V kolikor je to relevantno tudi za odločitev o tem predlogu so ustrezni argumenti glede skladnosti 71. člena ZS z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) iz teh odločitev (ponovno) navedeni v nadaljevanju (v 5. do 8. točki).

5. Po drugem odstavku 23. člena Ustave lahko v določeni zadevi sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. V skladu z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča3 ta določba preprečuje naknadno izbiro sodnika oziroma določitev kriterijev za izbiro sodnika, ki bo odločal v posamezni zadevi po tem, ko je spor že nastal. Pravila dodeljevanja zadev sodnikom morajo biti znana vnaprej in morajo dodelitev zadeve vezati na naključne lastnosti zadeve, da se izključi diskrecijo kateregakoli organa pri določanju sodnika, ki bo odločal v posameznem primeru. Ta pravila tudi ne smejo puščati nobene negotovosti in nedoločenosti pri določitvi sodnika.

6. Sprejem letnega razporeda sodnikov je zakonsko določena pristojnost in obveznost predsednika sodišča (71. člen ZS v zvezi s 153. in 154. členom Sodnega reda). ZS vsebuje splošna pravila o dodeljevanju zadev (15. in 16. člen), za podrobnejša pa napotuje na Sodni red (17. člen ZS). Ta vsebuje pravila o dodeljevanju zadev sodnikom (156. do 166. člen ), medtem ko pravila o sestavi senatov določa letni razpored sodnikov (prvi odstavek 153. člena Sodnega reda), ki ga sprejme predsednik sodišča in s katerim določi razpored sodnikov na določena pravna področja ali podpodročja (prvi odstavek 71. člena ZS). Pri razporeditvi sodnika na posamezno pravno področje se upošteva interes posameznega sodnika za delo na določenem pravnem področju, njegove delovne izkušnje in usposobljenost za delo na posameznem pravnem področju, hkrati pa se skrbi za zagotovitev enakomerne delovne obremenitve sodnikov (prvi odstavek 155. člena Sodnega reda). Posamične zadeve se tako sodnikom dodeljujejo na podlagi navedene sistemske pravne podlage. Letni razpored dela sodnikov je le eden izmed aktov v tej sistemski ureditvi.4

7. Izpostavljeni normativni del kot celota zagotavlja, da se zadeve sodnikom dodeljujejo po vnaprej določenih kriterijih, ki preprečujejo možnost (naknadnega) vplivanja na njihovo dodelitev. Bistvo pravice do naravnega sodnika je v tem, da bo v posamični zadevi sodil samo sodnik, ki je izbran po vnaprej določenih pravilih. S sprejetjem letnega razporeda dela se dejansko udejanja uresničevanje te pravice v posameznih zadevah, pri čemer je pričakovano, da se senate oblikuje glede na notranje organizacijske značilnosti in način dela posameznega sodišča ter specializacijo sodnikov.

8. Določba prvega odstavka 71. člena ZS daje predsednikom sodišč izključno pooblastilo za sprejem letnega razporeda sodnikov, s katerim se med drugim določi ključ za sestavo senatov. Vendar pa te določbe, za razliko od mnenja predlagateljice, ne gre oceniti kot protiustavne oziroma nasprotujoče 23. členu Ustave, ki bi posledično terjala prekinitev postopka v tej zadevi in vložitev zahteve za oceno ustavnosti (prvi in drugi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču). Kot že pojasnjeno, sistemska ureditev oblikovanja senatov za odločanje (katere sestavni del je med drugim tudi predsednikov sprejem letnega razpreda sodnikov) namreč zagotavlja obstoj vnaprejšnjih objektivnih pravil za izbiro sodnika za odločanje v konkretni zadevi, kar je z vidika pravice posameznika do naravnega sodnika bistvenega pomena.

9. Zgolj to, da naj bi bil na gospodarskem oddelku Višjega sodišča v Celju le en senat, zaradi česar o pritožbah v postopkih, v katerih je udeležena predlagateljica, odloča ta senat, je mogoče pripisati navedenim okoliščinam, ki se upoštevajo pri sprejemu letnega razporeda dela, in pa pravilom Sodnega reda, po katerih se zadeva na posameznem pravnem področju, dodeljuje sodnikom, ki so na to področje razporejeni (splošno pravilo o dodeljevanju zadev iz 156. člena Sodnega reda); samo po sebi to ne utemeljuje očitkov o kršitvi pravice do naravnega sodnika.

10. Predlagateljica navaja tudi, da so ti sodniki sledili osnovni odločitvi (ki je po njenem mnenju napačna), ki so jo (ne glede na pritožbene očitke) potrjevali v vseh nadaljnjih postopkih. Toda očitki, da naj bi bile te in nekatere druge s predlagateljico povezane odločitve napačne (oziroma v nasprotju z zakonsko določbo), ne utemeljijo drugih tehtnih razlogov iz 67. člena ZPP. To, da ti sodniki zavzemajo enaka (za predlagateljico neugodna) pravna stališča, za razumen dvom o pristranskosti vseh sodnikov Višjega sodišča v Celju ne zadošča. Dodati je treba, da so za odpravo morebitnih nepravilnosti pri odločanju sodišč predvidena pravna sredstva, ki jih udeleženci sodnih postopkov lahko uveljavijo.5 Razlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP ni nestrinjanje s stališči, na katerih so utemeljene posamezne sodne odločitve.

11. S tem povezani očitek, da je toženi stranki znano, da se celotno sodišče v Celju6 negativno odziva na njene posamezne vloge (tožbe, pritožbe ipd.) in da so te že same po sebi obravnavane s predsodki, sodniki pa naj bi želeli „zaščititi“ predhodne nepravilne odločitve sodišča, je pavšalen. Z navedbami, da naj bi bile v dveh drugih postopkih sprejete odločitve napačne (čeprav z utemeljitvijo, zakaj naj bi bile te odločitve napačne), predlagateljica v konkretnem primeru tehtnih razlogov iz 67. člena ZPP iz že zgoraj pojasnjenih razlogov namreč ne more utemeljiti.

12. Tudi dejstvo, da naj bi predlagateljica pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju, samo po sebi ne zadošča za utemeljenost predloga. Odločanje o odškodnini zaradi domnevano napačnega ravnanja prej navedenih dveh sodišč namreč ni predmet tega postopka, v katerem tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev skupščinskih sklepov toženke, pač pa bo o tem (torej tudi o očitkih glede nepravilnosti pri sojenju pred Okrožnim sodiščem v Celju in Višjim sodiščem v Celju) presojalo Okrožno sodišče v Ljubljani. Očitki predlagateljice v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, da so sodniki Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju domnevno protipravno ravnali - v smislu sojenja v nasprotju z Ustavo in zakoni v nekih drugih postopkih, so po naravi stvari lahko usmerjeni zoper posamezne sodnike. Z njimi ni mogoče utemeljiti dvoma o videzu nepristranskosti sodnega odločanja oziroma o objektivni nepristranskosti vseh sodnikov določenega stvarno pristojnega sodišča. Gre torej za razloge, ki jih ZPP ureja v okviru instituta izločitve posameznega sodnika oziroma sodnikov (prim. 70. in nasl. členi ZPP). Navedbe predlagateljice, da sodniki, na katere se ti očitki nanašajo, in njihovi kolegi, ki delijo dnevno z njimi ne le prostora, pač pa tudi „grajo“ dela institucij, ki jo takšna tožba zbuja v javnosti, ne morejo neobremenjeno odločati o zahtevkih zoper takšnega tožnika (konkretnejših navedb glede tega predlagateljica namreč ni podala), zato v okoliščinah primera ne morejo biti upoštevne za odločanje o predlogu za delegacijo pristojosti.

13. V prejšnji točki obrazložitve navedeni očitek pa po svoji vsebini glede na v 9. do 12. točki obrazložitve obravnavana očitka predstavlja samostojno celoto, zato se navedbe glede teh očitkov medsebojno tudi ne dopolnjujejo.

14. (Drugi) tehtni razlogi, ki bi upravičevali postopanje po 67. členu ZPP, ne obstajajo, predlagateljičine navedbe o neustavnosti 71. člena ZS pa niso vzbudile dvoma o neskladja zakona z Ustavo. Vrhovno sodišče je zato predlog zavrnilo.

15. Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbo US RS Up 799/13 z dne 22. 1. 2015. Določba prvega odstavka 35. člena Zakona o kazenskem postopku, ki jo obravnava odločba US RS, je smiselno enaka določbi67. člena ZPP. 2 V sklepih Su 748/2022-19 z dne 14. 6. 2022 in Su 271/2022 z dne 16. 6. 2022. 3 Prim. odločbi Ustavnega sodišča U-I-209/93 z dne 23. 2. 1995 in Up-502/14 z dne 15. 6. 2017. 4 Smiselno enako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-209/93 z dne 23. 2. 1995. 5 Prim. sklepe VS RS III R 7/2021 z dne 13. 4. 2021, III R 14/2021 z dne 15. 6. 2021, III R 20/2021 z dne 28. 9. 2021 in idr. 6 Iz konteksta je razvidno, da ima predlagateljica pri tem v mislih tako Okrožno sodišče v Celju, kot tudi Višje sodišče v Celju.