Jedro

Glede na podatke v spisu in vsebine predloženih vlog sodišče lahko samo predpostavlja, da je pri navedbi opravilne številke odločbe z dne 20.2.2009 v izreku prišlo do pomote, saj je iz uvoda kot obrazložitve razvidno, da gre za odpravo odločbe št. 06160-30/2007-1 z dne 19.6.2007 in za obravnavo pritožbe proti odločbi št. 06160-30/2007-1 z dne 19.6.2007 ter da je odločba št. 02046-29/2007 z dne 20.2.2009 izdana v povezavi s sodbo Upravnega sodišča U 2183/2007-10 z dne 21.1.2009. Ker je v upravni odločbi odločilen izrek, sodišče ne more upoštevati, da je bila z odločbo št. 02046-29/2007 z dne 20.2.2009 odpravljena odločba št. 06160-30/2007-1 z dne 19.6.2007 in ne odločba št. 080104/01-9 z dne 19.6.2007. Iz tega sledi, da ima tožeča stranka prav, da o pritožbi zoper odločbo št. 06160-30/2007-1 z dne 19.6.2007 sploh še ni bilo odločeno. Tožeča stranka pa tožbe zaradi molka organa ni vložila, zato je moralo sodišče njeno tožbo v delu, ki se nanaša na odločbo z dne 19. 6. 2007 zavreči, saj je bila vložena prezgodaj.

Izpodbijana odločba z dne 20. 11. 2009 se ne more preizkusiti. Odločba, ki je predmet preizkusa v tem upravnem sporu, spreminja odločbo z dne 30. 5. 2007. Ta odločba Inšpektorata RS za delo z dne 30. 5. 2007 pa je že bila v celoti nadomeščena z odločbo z dne 19. 6. 2007. Odločba z dne 30. 5. 2007, zato ne obstaja več in ne more biti spremenjena in tudi ne more v preostalem delu ostati v veljavi, kot je navedeno v zadnjem odstavku izreka izpodbijane odločbe ministrstva z dne 20. 11. 2009.

Izrek

1. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Inšpektorata RS za delo št. 06160-30/2007-1 z dne 19. 6. 2007 in odločbo Inšpektorata RS za delo št. 06160-30/2007 z dne 30. 5. 2007, zavrže. 2. Tožbi se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 0610-39/2009 z dne 20.11.2009 ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 0610-39/2009 z dne 20.11.2009 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3. Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 0610-39/2009 z dne 20.11.2009 je tožena stranka na podlagi 28. člena Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 113/05; ZDU-1-UPB4) ter 2. odstavka 23. člena Zakona o inšpekciji dela (Ur. l. RS, št. 38/94, 32/97, 36/2000) v upravni zadevi nadzorstva nad izvajanjem predpisov, ki urejajo varnost pri delu, na pritožbo družbe A. d.o.o. zoper odločbo inšpektorja Inšpektorata RS za delo št. 06160-30/2007 z dne 30.5.2007 odločila, da se ob reševanju pritožbe 1. in 2. točka 1. odstavka izreka odločbe Inšpektorata RS za delo št. 061-30/2007 z dne 30.5.2007 spremenita tako, da se glasita „1. Sestavi prijavo gradbišča v skladu s prilogo III k Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih in jo pošlje Inšpektoratu za delo, rok ureditve: 28.5.2007; 2. Imenuje koordinatorja za varnost in zdravje pri delu v fazi izvajanja projekta, rok ureditve: 28.5.2007.“ Iz izreka izpodbijanega akta še izhaja, da v ostalem ostaja odločba Inšpektorata RS za delo št. 06160-30/2007 z dne 30.5.2007 nespremenjena.

Iz obrazložitve izhaja, da je inšpektor Inšpektorata RS za delo z odločbo št. 06160-30/2007 z dne 30.5.2007 odločil, da je družba A. d.o.o. dolžna zagotoviti izvajanje predpisov s področja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, tako da (1.) sestavi prijavo gradbišča in jo pošlje Inšpektoratu RS za delo, (2.) imenuje koordinatorja za varnost in zdravje pri delu na gradbišču in (3.) zagotovi, da bo nevarno območje gradbišča zavarovano proti okolici in ob vhodih na gradbišče postavljeni varnostni znaki; rok ureditve za vse tri obveznosti je bil določen z dnem 28.5.2007. Določena je bila tudi obveznost obvestitve Inšpektorata RS za delo o izvršitvi odločbe in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Zoper to odločbo z dne 30.5.2007 je tožeča stranka vložila pritožbo. Tožena stranka v obrazložitvi ugotavlja, da je pritožba deloma utemeljena, a iz drugih razlogov, kot jih je navajal pritožnik. Ne sprejema pritožnikovih navedb, da je v konkretnem primeru za nadzorstvo nad izvajanjem predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu pristojna rudarska inšpekcija. Navaja, da 1. odstavek 85. člena Zakona o rudarstvu (Ur. l. RS, št. 98/04, ZRud-UPB1) določa, da opravlja rudarski inšpektorat inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določil predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih surovin ter pri izvajanju drugih rudarskih del. Določilo 4. člena ZRud pa natančno določa, katera dela se štejejo kot rudarska. V konkretnem primeru gre za gradnjo objekta in ne za rudarjenje ali globinsko vrtanje, zato je treba upoštevati določila 15. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/05; Uredba), po katerem je za nadzorstvo nad njenim izvajanjem pristojna inšpekcija za delo v skladu s 1. in 15. členom Zakona o inšpekciji dela (Ur. l. RS, št. 38/94, 32/97, 36/2000; ZID). Po določilih 5. člena Uredbe mora naročnik ali nadzornik projekta v primerih, ko je predvideno trajanje dela daljše od 30 dni ali na gradbišču hkrati dela več kot 20 delavcev ali je predvideni obseg dela 500 ljudi/ dni ali več, sestaviti prijavo gradbišča in jo poslati inšpekciji za delo najkasneje 15 dni pred začetkom del na takem gradbišču. Prijava mora biti sestavljena, kot je določeno v prilogi III Uredbe, zato je drugostopni organ zaradi jasnosti dopolnil 1. točko izreka. Po 4. členu Uredbe mora naročnik ali nadzornik projekta imenovati enega ali več koordinatorjev za varnost in zdravje pri delu. Naročnik ali nadzornik projekta mora imenovati koordinatorja za fazo priprave projekta in za fazo izvajanja projekta. Ker je faza priprave projekta že mimo, bi moral prvostopni organ v odločbi zahtevati imenovanje koordinatorja za izvajanje projekta. Organ druge stopnje je zato v skladu z navedenim dopolnil 2. točko izreka odločbe.

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo inšpektorata za delo št. 06160-30/2007-11 z dne 19. 6. 2007 pa je bilo med drugim odločeno, da mora tožnik kot naročnik gradnje objekta GCC-PCC v B. zagotoviti izvajanje predpisov s področja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu in sicer „mora sestaviti prijavo gradbišča v skladu s prilogo III k Uredbi /.../ in mora imenovati koordinatorja za varnost in zdravje pri delu v fazi izvajanja projekta“. V zadnjem odstavku izreka je bilo odločeno, da ta odločba v celoti nadomešča odločbo št. 06160-30/2007 z dne 30. 5. 2007. V tožbi tožnik na prvi strani navaja, da vlaga tožbo zoper tri v uvodu te sodbe navedene upravne odločbe. Najprej navaja, da mu je bila podeljena rudarska pravica za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin, kalcita in tehničnega kamna – apnenca. Na podlagi te pravice in ustreznih dovoljenj tožeča stranka izvaja dela pri izkoriščanju apnenca in kalcita v kamnolomu ter dela separiranja oziroma bogatenja izkopanih mineralnih surovin na dveh lokacijah. V letu 2006 je družba pričela z gradnjo novega dodatnega objekta za separacijo (GCC-PCC separacija), ki je sedaj tudi že v celoti končan in že dalj časa obratuje. Tožeča stranka opisuje upravne in upravosodne postopke, ki so sledili inšpekcijskemu nadzoru nad novim objektom v fazi gradnje dne 24.5.2007. Navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi, ki je bila izdana potem, ko je Upravno sodišče odločbo št. 02046-29/2007/2 z dne 4.9.2007 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje (sodba I U 2183/2007 z dne 21.1.2009), ni upoštevala navodil Upravnega sodišča. Tako je vnovič napačno oblikovala izrek odločbe, saj z njim še vedno ni odločila o pritožbi tožeče stranke zoper odločbo prvostopenjskega organa opr. št. 06160-30/2007-1 z dne 19.6.2007 in sedaj ni jasno, kakšen je sploh status navedene odločbe. S tem gre ponovno za kršitev določb upravnega postopka (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Poleg tega ni pravilno rešila vprašanja pristojnosti Inšpektorata RS za delo, saj je ob uporabi relevantnih določb ZVZD in ZRud jasno, da je za odločanje v predmetni zadevi pristojen Inšpektorat RS za energetiko in rudarstvo, s čimer je podana napačna uporaba materialnega prava in kršitev določb upravnega postopka glede pristojnosti in obrazložitve upravnih odločb (1. in 2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Izrek še vedno ni bil oblikovan skladno s 6. odstavkom 213. člena ZUP, kar predstavlja nadaljnjo kršitev določb upravnega postopka. Izpodbijana odločba je nepravilna in nezakonita tudi zato, ker tožena stranka ni navedla, kateri pritožbi tožeče stranke je oziroma ni bilo ugodeno in posledično izreku v celoti manjka tako meritum kot tudi ustrezna identifikacija pritožbe, kar predstavlja nadaljnjo kršitev določb upravnega postopka. Manjka tudi izrek o stroških. Izrek izpodbijane odločbe je oblikovan tako, da je neizvršljiv, saj »začasnega in premičnega gradbišča« tožeča stranka nima več (objekt GCC-PCC je že zdavnaj končan in že redno obratuje), prav tako pa iz istega razloga ni mogoče imenovati »koordinatorja za varnost in zdravje v fazi projekta«. Z neizvršljivostjo izpodbijane odločbe so skladno s 3. točko 1. odstavka 279. člena ZUP podani razlogi za ničnost (4. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Iz previdnosti izpodbija tudi odločbi Inšpektorata RS za delo št. 06160-30/2007 z dne 30.5.2007 in št. 06160-30/2007-1 z dne 19.6.2007. Slednjo odločbo tožeča stranka izpodbija iz razloga, ker še vedno ni bilo odločeno o pritožbi zoper njo, glede na to, da vprašanja veljavnosti navedene odločbe izpodbijana odločba ni rešila, je tožeča stranka upravičeno zaskrbljena, da Inšpektorat RS za delo navedene odločbe ne bo štel kar za veljavno. Tožeča stranka z vlaganjem pritožb že dvakrat ni uspela doseči drugostopenjskega odločanja v zvezi s to odločbo, tako da nima na voljo drugega pravnega sredstva. Glede odločbe z dne 30.5.2007 pa je iz dikcije izpodbijane odločbe ugotoviti, da je ta odločba tudi po zadnjem drugostopenjskem odločanju ostala v večjem delu nespremenjena, kar pomeni, da jo je drugostopenjski organ pravzaprav potrdil. Ob takšni zmešnjavi je vprašanje, katera odločba pravzaprav predstavlja dokončno odločbo v predmetnem upravnem postopku. Vse navedene odločbe so sicer neizvršljive, saj kakršnih koli ukrepov varnosti in zdravja pri delu v zvezi z gradnjo objekta GCC-PCC tožeči stranki ni več mogoče nalagati, saj je objekt končan in se na njem ne opravljajo nobena gradbena dela. Zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu je zato brezpredmetno. Glede na navedeno je podan razlog za ničnost izpodbijanih odločb po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, kar lahko sodišče ugotovi na podlagi 68. člena ZUS-1. Pravni interes za tožbo je utemeljen tudi na podlagi dejstva, da je pristojnost organa za varnost in zdravje pri delu v primeru gradenj rudniških objektov, pomembno pravno vprašanje (5. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1). Od njegove razrešitve bo odvisen prihodnji položaj tožeče stranke, ko bo opravljala investicije v objekte na rudniškem prostoru. ZVZD v 52. členu določa, da nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona in predpisov glede varnosti in zdravja pri delu, kadar gre za izvajanje rudarskih del, opravlja rudarska inšpekcija. Kaj so rudarska dela, določa 32. točka 1. odstavka 2. člena ZRud. Mednje je vključeno tudi izkoriščanje mineralnih surovin. V izkoriščanju mineralnih surovin pa so zajeta tudi vsa potrebna dela, da se mineralne surovine pridobi, obogati in uskladišči (9. točka 1. odstavka 2. člena ZRud). Obogatitev oziroma predelava mineralne surovine pa se efektivno lahko doseže samo tako, da se za to postavi ustrezni objekt. Prav obogatitvi in delno uskladiščenju pa je namenjen objekt GCC-PCC separacija. Objekt GCC-PCC na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 2. člena ZRud ustreza celo definiciji rudniškega objekta. Ker je zadevni objekt namenjen izkoriščanju mineralnih surovin, so tako vsa dela, ki se izvajajo v zvezi s tem objektom, nedvomno rudarska dela (na podlagi 32., 9., 12. točke 1. odstavka 2. člena ZRud). V sklop rudarskih del tako nedvomno sodi tudi graditev rudniškega objekta, kot je GCC-PCC. S tem pa je podana tudi podlaga za pristojnost rudarskega inšpektorja (52. člen ZVZD). Da je podana pristojnost specialnega rudarskega inšpektorja, je mogoče sklepati tudi iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-92/2009 z dne 11.5.2009. V obrazložitve slednje odločbe je bilo navedeno, da je objekt GCC-PCC separacija kot objekt, namenjen izkoriščanju mineralnih surovin, izločen iz uporabe določb ZGO-1 in splošne pristojnosti gradbenega inšpektorja. Analogno velja za področje varnosti in zdravja pri delu, kjer na podlagi izrecne določbe 52. člena ZVZD ni podana pristojnost delovnega, temveč rudarskega inšpektorja. Tožeča stranka sodišču predlaga, da razsodi, da je odločba Inšpektorata RS za delo št. 06160-30/2007 z dne 30.5.2007 nična; da je odločba Inšpektorata RS za delo št. 06160-30/2007-1 z dne 19.6.2007 nična; da je odločba MDDSZ št. 0610-39/2009 z dne 20.11.2009 nična. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da se odločba MDDSZ št. 0610-39/2009 z dne 20.11.2009 odpravi. Inšpekcijski postopek, ki se je zoper družbo A. d.o.o. vodil pred Inšpektoratom RS za delo pod opr. št. 0610-30/2007 se ustavi, vse odločbe, izdane v tem postopku, se odpravijo, dejanja Inšpektorata RS za delo pa razveljavijo; tožeči stranki je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka. Še podrejeno predlaga, da se odločba MDDSZ št. 0610-39/2009 z dne 20.11.2009 odpravi in se zadeva vrne organu druge stopnje v ponoven postopek ter da ji tožena stranka povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe št. 0610-39/2009 z dne 20.11.2009. Ker tožeča stranka ni navedla novih dejstev ali predložila novih dokazov, vztraja na dejanskih in pravnih ugotovitvah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka sodišču podredno predlaga tudi, da ugotovi nezakonitost vseh navedenih treh odločb, od tožene stranke pa zahteva še povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k 1. točki izreka: Tožba se zavrže. Sodišče je v zadevi enkrat že odločalo, in sicer v upravnem sporu zoper odločbo tožene stranke št. 02046-19/2007/2 z dne 4.9.2007 (opr. št. zadeve U 2183/2007, sodba z dne 21.1.2009). Takrat je tožbi ugodilo, navedeno odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Iz obrazložitve navedene sodbe med drugim izhaja, da je „tožena stranka kršila določbo 1. odstavka 247. člena ZUP, po kateri organ druge stopnje odločbo preizkusi v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija, saj je v pritožbenem postopku odločala o odločbi št. 06160-30/2007 z dne 30.5.2007 in pritožbi zoper to odločbo, ki pa ni bila s pritožbo izpodbijana in ki ni bila predmet tega postopka. Omenjena odločba je bila na podlagi pritožbe tožeče stranke že nadomeščena z odločbo št. 06160-30/2007 z dne 19.6.2007 in tako v času odločanja drugostopenjskega organa ni več obstajala. V skladu z določbo 2. odstavka 251. člena ZUP bi morala tožena stranka ob reševanju pritožbe zoper odločbo št. 06160-30/2007 z dne 19.6.2007 in ob ugotovitvi, da je stvar treba rešiti drugače, kot je bila rešena z nadomestno odločbo prve stopnje, odpraviti odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sama rešiti stvar ali pa zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Ker drugostopenjski organ tega ni storil, o pritožbi zoper odločbo prve stopnje št. 06160-30/2007 z dne 19.6.2007 sploh še ni bilo odločeno. S tem je tožena stranka, po presoji sodišča, bistveno kršila pravila postopka.“ (str. 4 sodbe). Sodišče je toženi stranki za novo odločanje naložilo, naj preveri pristojnost inšpektorja za delo, da odloča v predmetni zadevi, in svoj izrek oblikuje v skladu z določbo 6. odstavka 213. člena ZUP.

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni sledila navodilom iz sodbe U 2183/2007-10 z dne 21.1.2009. Po odpravi odločbe št. 02046-29/2007 z dne 4.9.2007 je namreč izdala novo odločbo št. 02046-29/2007 z dne 20.2.2009. Tožeča stranka odločbe z dne 20.2.2009 v upravnem sporu ne omenja, čeprav ji je bila vročena dne 19.3.2009, kar je razvidno iz odločbi pripete vročilnice, vendar pa je ne omenja niti tožena stranka. Iz izreka slednje odločbe izhaja, da je tožena stranka pritožbi ugodila, odločbo št. 080104/01-9 Inšpektorata Republike Slovenije, Enota Kranj, z dne 19.6.2007 odpravila in zadevo vrnila v dopolnitev in ponovno odločanje. To pa pomeni, da čeprav iz uvoda odločbe z dne 20.2.2009 izhaja, da je ministrstvo v tej zadevi odločalo o pritožbi zoper odločbo inšpektorja št. 06160-30/2007-1 z dne 19. 6. 2007 in odločbo št. 06160-30/2007 z dne 30. 5. 2007, pa izrek odločbe z dne 20.2.2009 temu ne ustreza, saj iz izreka izhaja, da je ministrstvo odpravilo odločbo „Inšpektorata Republike Slovenije, Enota Kranj, št. 080104/01-9 z dne 19. 6. 2007“ in je zadevo vrnilo v dopolnitev in ponovno odločanje. Glede na podatke v spisu in vsebine predloženih vlog sodišče lahko samo predpostavlja, da je pri navedbi opravilne številke odločbe z dne 20.2.2009 v izreku prišlo do pomote, saj je iz uvoda kot obrazložitve razvidno, da gre za odpravo odločbe št. 06160-30/2007-1 z dne 19.6.2007 in za obravnavo pritožbe proti odločbi št. 06160-30/2007-1 z dne 19.6.2007 ter da je odločba št. 02046-29/2007 z dne 20.2.2009 izdana v povezavi s sodbo Upravnega sodišča U 2183/2007-10 z dne 21.1.2009. Ker je v upravni odločbi odločilen izrek, sodišče ne more upoštevati, da je bila z odločbo št. 02046-29/2007 z dne 20.2.2009 odpravljena odločba št. 06160-30/2007-1 z dne 19.6.2007 in ne odločba št. 080104/01-9 z dne 19.6.2007. Z vidika zavzete predpostavke o pomoti je pomembno, da v skladu s 223. členom ZUP organ, ki je izdal odločbo, sme vsak čas popraviti pomote v številkah in druge očitne pomote v odločbi. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, pa učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe (1. odstavek 223. člena ZUP).

Iz tega sledi, da ima tožeča stranka prav, da o pritožbi zoper odločbo št. 06160-30/2007-1 z dne 19.6.2007 sploh še ni bilo odločeno. Vendar pa takšno pravno situacijo ureja določilo 2. odstavka 28. člena ZUS-1, ki ureja tožbo zaradi molka organa. Tožena stranka bi morala na podlagi sodbe Upravnega sodišča U 2183/2007-10 z dne 21.1.2009 nov upravni akt izdati v 30 dneh od dneva vročitve sodbe (4. odstavek 64. člena ZUS-1) in z njim odločiti o pritožbi zoper odločbo št. z dne 06160-30/2007-1 z dne 19.6.2007. Ker tega ni storila, bi morala tožeča stranka toženo stranko najprej pozvati, naj upravni akt izda v 7 dneh in če drugostopenjski organ tega ne bi storil, bi tožeča stranka smela sprožiti upravni spor zoper odločbo Inšpektorata RS za delo št. 06160-30/2007-1 z dne 19. 6. 2007 na podlagi 2. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010). Tožeča stranka pa v zvezi z izostankom odločitve o pritožbi zoper izpodbijani akt št. 06160-30/2007-1 z dne 19. 6. 2007 ni vložila tožbe zaradi molka organa, zato je moralo sodišče njeno tožbo v delu, ki se nanaša na odločbo št. 06160-30/2007-1 z dne 19. 6. 2007 v skladu z 2. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v prvi točki izreka s sklepom zavreči, saj je bila vložena prezgodaj.

Posledično pa to pomeni, da je potrebno tudi tožbo zoper izpodbijani prvostopenjski akt št. 06160-30/2007 z dne 30. 5. 2007 zavreči, saj je organ v izreku odločbe št. 06160-30/2007-1 z dne 19. 6. 2007 nadomestil v celoti odločbo št. 06160-30/2007 z dne 30. 5. 2007. To pomeni, da je izpodbijani akt št. 06160-30/2007 z dne 30. 5. 2007 neobstoječ, zato tožnik v zvezi s tem aktom tudi ne more uveljavljati nobene svoje pravice v upravnem sporu (3. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po določilu 3. odstavka 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki jih določa ZUP. Po določilu 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti. Sodišče ugotavlja, da izpodbijane odločbe ministrstva št. 0610-39/2009 z dne 20. 11. 2009 ne more preizkusiti. Upoštevajoč obrazložitev zavrženja tožbe zoper prvostopenjski akt št. 06160-30/2007-1 z dne 19. 6. 2007 v zvezi z odločbo ministrstva št. 02046-29/2007 z dne 20. 2. 2009 iz izreka izpodbijane odločbe št. 0610-39/2009 z dne 20. 11. 2009 izhaja, da ta odločba, ki je predmet preizkusa v tem upravnem sporu, spreminja odločbo Inšpektorata RS za delo št. 06160-30/2007 z dne 30. 5. 2007. Ta odločba Inšpektorata RS za delo št. 06160-30/2007 z dne 30. 5. 2007 pa je že bila v celoti nadomeščena z odločbo št. 06160-30/2007-1 z dne 19. 6. 2007. Odločba št. 06160-30/2007 z dne 30. 5. 2007, zato ne obstaja več in ne more biti spremenjena in tudi ne more v preostalem delu ostati v veljavi, kot je navedeno v zadnjem odstavku izreka izpodbijane odločbe ministrstva z dne 20. 11. 2009. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 2. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka: V skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR. Tožeča stranka je v upravnem sporu imela pooblaščeno odvetniško družbo, zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 20% DDV, kar skupaj znese 420 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.