Jedro

Pravno zmotna je navedba, da obdolženec ne more dati obljube, da ne bo zapustil prebivališča, če nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Takšno stališče prihaja v navzkrižje z določbami Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), ki sodišču omogočajo, da drugi državi članici EU posreduje v priznanje in izvršitev odločbo, s katero je obdolžencu izrečen nadzorni ukrep, ki nadomešča pripor (vključno z zavezo obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča), kar torej pomeni, da je izrekanje tovrstnih (priporu alternativnih oziroma milejših) ukrepov mogoče tudi, če se obdolženec nahaja v drugih državah članicah EU.

Če sodišče presodi, da je pripor neogibno potreben ukrep, se v razlogih sklepa ni dolžno obrazloženo opredeliti do prav vsakega ukrepa iz prvega odstavka 192. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Dežurni preiskovalni sodnik je s sklepom I Kpd 25659/2026 z dne 8. 4. 2026 zoper obdolženca (tedaj: osumljenca) A. A. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2.Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je vložil obdolženčev zagovornik iz razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

3.Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot očitno neutemeljeno (drugi odstavek 421. člena ZKP). Ocenila je, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, medtem ko je zahteva v pretežni meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovna državna tožilka meni, da je v pravnomočnem sklepu ustrezno obrazložen obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja, katerega objekt varstva je državna meja oziroma zakonitost bivanja v Republiki Sloveniji, zato prevažanje tujcev brez ustreznih dokumentov čez državno mejo ustreza zakonskim znakom tega kaznivega dejanja. Pravnomočni sklep vsebuje tudi razumno presojo pripornega razloga begosumnosti in neogibnosti pripora, vključno s presojo, da milejši ukrepi ne pridejo v poštev, medtem ko obrazložitev sklepa zunajobravnavnega senata ustreza standardom obrazloženosti drugostopenjskih sodnih odločb.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki je v izjavi vztrajal pri zatrjevanih kršitvah.

B.

5.Vložnik izpodbija obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja z zatrjevanjem, da je dežurni preiskovalni sodnik, ki mu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat, preširoko razlagal zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 308. člena KZ-1, s čimer je nedopustno razširil polje kaznivosti in zoper obdolženca odredil pripor zaradi dejanja, ki ni kaznivo.

6.Prvič, vložnik problematizira zakonski znak namena pridobitve premoženjske koristi, ki ga je treba po njegovem mnenju skladno z načelom zakonitosti razlagati na način, da vključuje samo neposredno obljubljeno ali pridobljeno plačilo vozniku, ne pa tudi plačila, ki bi bilo dano tretji osebi (organizatorju) na način, da se pri njem vnaprej deponira denar. Takšno stališče je zmotno, saj se po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 kaznuje vsak, ki enega ali več tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, jih po njem prevaža ali omogoči nezakonito prebivanje na njem. Za obstoj kaznivega dejanja ni treba, da je premoženjska korist že pridobljena, temveč zadošča že namen storilca, da z dejanjem pridobi premoženjsko korist. Nadalje pa tudi ni treba, da ima storilec namen, da pridobi premoženjsko korist sebi, saj inkriminacija zajema tudi položaj, ko storilec ravna z namenom pridobitve premoženjske koristi za koga drugega. V obravnavanem primeru sta dežurni preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat obrazložila, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec ravnal z namenom, da si pridobi premoženjsko korist (7. točka prvostopenjskega v zvezi z 9. točko drugostopenjskega sklepa), vložnikovo sklicevanje na izpovedbo priče Quasima Barne, češ da obdolženec od tujcev ni prejel nobenega plačila, pa glede na razloge pravnomočnega sklepa ne presega uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7.Drugič, vložnik uveljavlja, da obstoja utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja ni mogoče opirati na "razširjeno razlago udeležbe prek neznanih organizatorjev," saj bi bilo to v nasprotju s prepovedjo analogije v kazenskem pravu (2. člen KZ-1). Pri tem pojasnjuje, da obdolženec glede na podatke spisa o organizaciji prevoza ni imel nobenih informacij in med vožnjo ni komuniciral s tujci, zato ni mogoče šteti, da je bil del organizirane mreže prevoznikov migrantov. Vsebina zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu razkriva, da se vložnik ne strinja z dejanskimi ugotovitvami pravnomočnega sklepa o tem, da naj bi bil obdolženec vpet v organizirano verigo prevoznikov migrantov, kar pomeni uveljavljanje razloga, ki ga Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 420. člena ZKP ne preizkuša.

8.Tretjič, vložnik zatrjuje, da tretji odstavek 308. člena KZ-1 sankcionira samo storilce, ki tujce nedovoljeno spravijo čez državno mejo z namenom prevoza na cilj, ne pa tudi oseb, ki tujce zgolj prevažajo znotraj schengenskega območja z namenom, da se lahko vrnejo v državo, kjer so zaprosili za mednarodno zaščito. Zahteva te navedbe povezuje z obravnavanim primerom, ko naj bi obdolženec čez slovensko mejo prevažal tujce, ki so bili namenjeni nazaj na Hrvaško, kjer so predhodno že zaprosili za mednarodno zaščito, saj je bila njihova prošnja za mednarodno zaščito v Švici (ki je bila njihova ciljna država) zavrnjena. Vrhovno sodišče ta izvajanja zavrača, saj se z inkriminacijo po 308. členu KZ-1 varujeta državna meja in zakonitost bivanja v Republiki Sloveniji, pri čemer skuša kaznivo dejanje preprečiti neregulirano prehajanje državne meje, nedokumentirano nahajanje na ozemlju države ter omogočanje takšnega vedenja.¹ Tretji odstavek 308. člena KZ-1 v relevantnem delu inkriminira vsakršno nezakonito spravljanje čez mejo ali ozemlje države ter prevažanje po njem, zato ni v zakonskem besedilu nobene opore za vložnikovo stališče, da je za obstoj kaznivega dejanja relevantna smer potovanja tujcev po Evropi.

9.Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija priporni razlog begosumnosti s stališčem, da je pripor mogoče odrediti samo v primeru obstoja konkretnih okoliščin, ki kažejo na nevarnost obdolženčevega pobega (npr. če se ugotovi poskus pobega ali skrivanje identitete), ne pa, če gre samo za odsotnost naveznih okoliščin na Republiko Slovenijo. Zagovornik s temi navedbami ne more uspeti, saj je v (ustavno)sodni praksi ustaljeno stališče, da je mogoče na obstoj pripornega razloga begosumnosti sklepati na podlagi konkretno izkazanih okoliščin, med katere spadajo poleg teže kaznivega dejanja predvsem okoliščine, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem.² Vrhovno sodišče je že presodilo, da presoja pripornega razloga begosumnosti ne temelji nujno na obdolženčevih (preteklih) aktivnih ravnanjih, temveč je mogoče na nevarnost pobega sklepati tudi na podlagi določenih objektivnih okoliščin,³ kar vse je v obravnavanem primeru v razlogih pravnomočnega sklepa razumno obrazloženo (8. točka prvostopenjskega v zvezi z 12. točko drugostopenjskega sklepa) in tudi po oceni Vrhovnega sodišča zadošča za sklepanje o obstoju pripornega razloga iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

10.Naslednji sklop vložnikovih navedb je namenjen izpodbijanju pogoja neogibnosti pripora oziroma njegove sorazmernosti. Zagovornik trdi, da sodišči nista ustrezno obrazložili, zakaj zoper obdolženca ni mogoče odrediti alternativnih milejših ukrepov (varščine, odvzema potne listine, obljube obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča, ali javljanja na policijski postaji), s čimer sta kršili določbo 201. člena ZKP in več obdolženčevih ustavnih in konvencijskih jamstev. Zunajobravnavni senat naj bi poleg tega tudi nezakonito navedel, da obdolženec nima pravice dati obljube po 195. členu ZKP, ker nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, čeprav bi se njegovo prebivališče lahko preverilo prek mednarodnih instrumentov.

11.Zahtevi za varstvo zakonitosti je treba pritrditi v delu, ki se nanaša na obrazložitev sklepa zunajobravnavnega senata glede ukrepa po 195. členu ZKP. Pravno zmotna je namreč navedba, da obdolženec ne more dati obljube, da ne bo zapustil prebivališča, če nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Takšno stališče prihaja v navzkrižje z določbami Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju: ZSKZDČEU-1), ki sodišču omogočajo, da drugi državi članici EU posreduje v priznanje in izvršitev odločbo, s katero je obdolžencu izrečen nadzorni ukrep, ki nadomešča pripor (vključno z zavezo obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča), kar torej pomeni, da je izrekanje tovrstnih (priporu alternativnih oziroma milejših) ukrepov mogoče tudi, če se obdolženec nahaja v drugih državah članicah EU.

12.Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi pravnomočnega sklepa, ki predstavljajo zaokroženo pravno celoto, glede neogibnosti pripora ustrezajo zakonskim in ustavnim pogojem za odreditev tega ukrepa. Dežurni preiskovalni sodnik je navedel, da je pripor edini ukrep, ki v tej fazi postopka preprečuje nevarnost obdolženčevega pobega in zagotavlja, da bo kazenski postopek mogoče izvesti (9. točka prvostopenjskega sklepa), čemur je pritrdil tudi zunajobravnavni senat (13. do 15. točka drugostopenjskega sklepa). Ta je posebej obrazložil, da (i) milejši ukrepi v okoliščinah obravnavane zadeve ne pridejo v poštev, (ii) da sodišče v primeru, če bi obdolženec odšel v tujino, ne bi imelo učinkovitega sredstva, s katerim bi lahko zagotovilo njegovo navzočnost v konkretnem kazenskem postopku ter (iii) da obdolžencu ni mogoče golo zaupati, da se bo na prostosti odzival na vabila sodišča, kar vse je vodilo k zaključku, da je mogoče samo s priporom kot najhujšim posegom v obdolženčevo osebno svobodo preprečiti, da bi se slednji izognil kazenskemu postopku oziroma znatno otežil njegovo izvedbo. Iz razlogov pravnomočnega sklepa je po vsebini razvidna razumna presoja, da mednarodna pravna pomoč med državami EU ne more na dovolj učinkovit način preprečiti obdolženčeve begosumnosti ter zagotoviti nemotenega poteka konkretnega kazenskega postopka, kar je cilj odrejenega pripora, zato vložnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da se sodišči v pravnomočnem sklepu nista v zadostni meri opredelili do pogoja neogibnosti pripora.

13.Vložnik pričakuje, da bi se moralo sodišče obrazloženo opredeliti do prav vsakega ukrepa iz prvega odstavka 192. člena ZKP, vendar je takšno stališče glede na ustaljeno sodno prakso zmotno⁴ ter v konkretnem primeru ne more utemeljiti kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe. V razlogih pravnomočnega sklepa je jasno prepoznavna presoja sodišč, da je pripor edini ukrep, s katerim se lahko zagotovi nemoten potek kazenskega postopka, s čimer je posredno utemeljeno tudi, da noben izmed milejših ukrepov ne pride v poštev.

14.Vložnik graja nazadnje še obrazložitev sklepa zunajobravnavnega senata, ki naj bi se samo pridružil ugotovitvam dežurnega preiskovalnega sodnika, ne da bi opravil samostojno "presojo dokazov." V tej zvezi zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, čeprav gre po vsebini za uveljavljanje kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Po ustaljeni (ustavno)sodni praksi⁵ je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, med drugim iz razloga smotrnosti. Sodišče druge stopnje v razlogih sodbe oziroma sklepa ni dolžno ponavljati argumentov prvostopenjske odločbe, če se z njimi strinja, niti v postopku s pritožbo ni dolžno odgovarjati na prav vsako pritožbeno navedbo, temveč zadošča, da se opredeli do tistih navedb strank, ki so za odločitev bistvene. Standardu obrazloženosti instančne odločbe je zadoščeno tudi, če iz razlogov sodne odločbe izhaja, da se je sodišče druge stopnje z navedbami strank seznanilo oziroma jih ni prezrlo, čemur vse ustrezajo tudi razlogi sklepa zunajobravnavnega senata, s katerimi je bila v konkretnem primeru zavrnjena zagovornikova pritožba zoper sklep o odreditvi pripora.

C.

15.Zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb Ustave RS in EKČP glede na navedeno niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

16.Če bo za obdolženca v zvezi z zavrnitvijo izrednega pravnega sredstva nastopila taksna obveznost, jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 1036/2012-479 z dne 2. 8. 2012, XI Ips 16541/2013-80 z dne 6. 5. 2013, XI Ips 29135/2014-50 z dne 5. 8. 2014, XI Ips 24167/2015-458 z dne 29. 7. 2015, XI Ips 6284/2017-126 z dne 16. 3. 2017 in številne druge.

Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020, I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016 in druge; enako tudi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-191/16-21 z dne 9. 12. 2019 (tč. 14. obrazložitve), Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 (tč. 21 obrazložitve) in Up-391/14-12 z dne 16. 6. 2016 (tč. 5 obrazložitve).