Jedro

Zaradi osebne spremenjenosti obtoženca v posledici razvoja sindroma odvisnosti od alkohola in alkoholnega psihoorganskega sindroma, vpliva odnosov v družini ter čustveno nasičenost situacije, katere ni načrtoval, je v celoti sprejemljiv zaključek, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. V okviru te je ravnal z direktnim naklepom kar dokazuje uporabljeno sredstvo, moč zamaha in dejstvo, da oškodovancu - očetu ni pomagal. Dejanja ni storil v silobranu ali prekoračenem silobranu, saj manjka za to potreben element istočasnosti protipravnega napada in neizogibno potrebne obrambe. Po odvzemu palice očetu ta ni več bil v fazi napada in glede tega obtoženec tudi ni bil v zmoti (putativni silobran), saj oškodovanec ni storil ničesar več. Zaradi napada in ne odvračanja kakšne druge nezakrivljene nevarnosti pa ni mogoče govoriti tudi o skrajni sili. Zatrjevano ravnanje v smislu IV. odst. 135. čl. KZ - na mah pa izključuje okoliščina, da napad in žaljivke s strani oškodovanca pri normalno občutljivem človeku objektivno ne bi povzročile reakcije katero je izkazal obtoženec. To je pripisati njegovim subjektivnim lastnostim in stanju, v katerem se je takrat nahajal.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega A. G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi A. G. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi A. G. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po I. odstavku 135. člena KZ, v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po II. odstavku 16. člena KZ. Za to kaznivo dejanje mu je bila določena kazen dveh let in šest mesecev zapora, na kar mu je sodišče prve stopnje, z upoštevanjem kazni enega leta in štirih mesecev zapora, kot enotne kazni določene v pravnomočno izrečeni mu pogojni obsodbi z dne 7. 3. 2006, opr. št. K 47/2005 Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju, s preizkusno dobo petih let (in dodatnim pogojem, da takoj po pravnomočnosti sodbe prične z obveznim zdravljenjem odvisnosti od alkohola, pri čemer je bil ta ukrep izrečen za dobo šestih mesecev), katero je po določilih III. odstavka 52. člena KZ preklicalo, po določilih KZ o steku izreklo enotno kazen treh let in devet mesecev zapora. V to izrečeno kazen zapora mu je po določilih I. odstavka 49. člena vštelo čas, ki ga je prestal v priporu in čas odvzema prostosti od vključno dne 22. 9. 2006 od 10.20 ure dalje. Po določilih člena 66 KZ je bil obtoženemu A. G. nadalje izrečen varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, kateri sme trajati dokler izrečena mu kazen ni prestana. Obtožencu sta bila nadalje, po določilu II. odstavka 69. člena KZ odvzeta zasežena predmeta in sicer daljši in debelejši leseni kol ter manjša okrogla lesena palica. Skladno določilom IV. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obtoženi A. G. oproščen povrnitve vseh stroškov tega kazenskega postopka, tistih iz 1.-6. točke II. odstavka 92. člena istega zakona in odločeno, da se po določilih I. odstavka 97. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika, izplačajo iz proračuna.

Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obtoženega A. G. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o obtožencu izrečenih kazenskih sankcijah. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba pod pogoji iz I. odstavka 394. člena ZKP glede pravne kvalifikacije in izrečene kazni spremeni, le podredno pa, da se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Zunanjega oddelka v Celju B. O. v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o varnostnem ukrepu spremeni po uradni dolžnosti in sicer tako, da se iz nje izpuste besede “in narkomanov”, pritožba obtoženčevega zagovornika pa zavrne kot neutemeljena in v ostalem izpodbijana sodba potrdi. Na posredovano jima mnenje obtoženi in njegov zagovornik nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi zadeve, tako kot sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je z izvedenimi dokazi, pravilno analiziranimi v izpodbijani sodbi z vso gotovostjo potrjeno, da je prav obtoženi A. G. v inkriminiranem dogodku udaril svojega očeta J. G. z leseno palico – kolom, dolžine 165 cm in premera okoli 7 cm po desnem temensko – zatilnem predelu glave in mu s tem povzročil v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedene poškodbe, katere, kar je potrdil v postopku postavljeni izvedenec sodnomedicinske stroke, predstavljajo posebno hudo telesno poškodbo, po določilih I. odstavka 135. člena KZ. Povedanemu pritožnik izrecno ne nasprotuje, zato kaj več o tem v tej sodni odločbi ni potrebno povedati.

V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne tudi nadaljnje odločitve sodišča prve stopnje, ko to ugotavlja, da je storitev kaznivega dejanja obtožencu dokazana tudi v subjektivnem pogledu. Sodišče prve stopnje se je pri razsoji tega vprašanja, zlasti obtoženčeve prištevnosti pravilno naslonilo na mnenje, katerega je v pisnih oblikah in na zaslišanju na glavni obravnavi podala izvedenka psihiatrične stroke dr. M. R. M. Ta je v podanem mnenju, katerega zaradi strokovnosti sprejema tudi sodišče druge stopnje, prepričljivo pojasnila, da se je pri obtoženemu A. G. ob sindromu odvisnosti od alkohola razvil še alkoholni psihoorganski sindrom, kar je pri njemu privedlo do osebnostne spremenjenosti, katera se izkazuje v večji stopnji razburljivosti, zmanjšanem pragu za frustracije, večji stopnji labilnosti razpoloženja, manjši stopnji kritičnosti za svoje vedenje in manjši osebnostni plastičnosti. Kljub takšni obtoženčevi osebni spremenjenosti izvedenka ugotavlja, da ta, zaradi ponavljanja takšnega njegovega vedenja v preteklosti, v obravnavanem primeru ne bi pomembno vplivala na njegovo prištevnost, saj bi bilo njegove sposobnosti obvladovanja ravnanja in razumevanja pomena dejanja oceniti za zmanjšane, a ne bistveno. Ob tej osebni spremenjenosti obtoženca pa je potrebno upoštevati še dvoje in sicer vpliv odnosov v družini, kateri so bili, zlasti do oškodovanca, že dolga leta konfliktni ter čustveno nasičenost situacije, ko je oče udaril in zmerjal ženo, te situacije pa obtoženi sam ni načrtoval, zaradi česar izvedenka ugotavlja, da je bilo vse to zanj premočan dražljaj, da bi jo zmogel ustrezno uravnavati, kot v pritožbi poudarja pritožnik. Pa vendarle izvedenka, kot je to pojasnila ob zaslišanju (list. št. ... spisa) takratnega stanja obtoženca ne šteje za takšnega, kot meni pritožnik, torej da je pri njem prišlo do zoženja zavesti v smislu afekta, ampak ostaja pri svojem prepričanju, da je bila obtoženčeva sposobnost ravnanja in obvladovanja v obravnavani situaciji bistveno zmanjšana. Tudi zato, ker pritožnik glede navedenega ne pove nič več kot izvedenka, sodišče druge stopnje ne vidi razloga za dvom v to, kar je povedala in kar je štelo za pravilno tudi sodišče prve stopnje. To pa seveda pomeni, da je v celoti sprejemljiva tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženi očitano mu kaznivo dejanje, seveda v okviru ugotovljene bistveno zmanjšane prištevnosti, storil v krivdni obliki direktnega naklepa. Prav nobenega razloga ni za dvom, da se je obtoženi takrat še vedno v dovoljšnji meri zavedal prepovedanosti svojega početja, saj je zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja že bil obsojen. Zavedal pa se je tudi tega, da bo oškodovancu z udarcem prizadejal vsaj takšne poškodbe, kot mu jih je. Povedano dokazuje dejstvo, da si je za udarec izbral debelejši kol, tistega katerega je imel prej v rokah oče, z njim pa tega močno udaril, s čemer je potrjeno, da je v jezi nanj, takšno poškodovanje hotel doseči. Končno njegovo ravnanje v smeri direktnega naklepa potrjuje tudi dejstvo, da očetu po zadanem udarcu ni nudil pomoči. Vse to, kar je v razlogih izpodbijane sodbe zapisalo že sodišče prve stopnje tako zavrača navedbe pritožnika v tem delu, zlasti to, da je obtoženec to, kar je storil, morda storil le v krivdni obliki eventuelnega naklepa.

Pritožniku ni mogoče priznati uspeha tudi v njegovih nadaljnjih pritožbenih navedbah. Zakaj ravnanja obtoženca ni mogoče opredeliti kot takšnega, storjenega v silobranu, oziroma skrajni sili, je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo že sodišče prve stopnje. Pri tem je v zvezi z zatrjevanim silobramom potrebno tudi v tej sodni odločbi poudariti, da je o njem mogoče govoriti le v primeru, če tega potrjujejo vse tiste okoliščine, navedene v členu 11 KZ. Med te spada tudi istočasnost protipravnega napada in neizogibno potrebna obramba, kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje. Ta istočasnost v danem primeru ni podana. Obtoženec je očetu uspel iztrgati kol, s katerim je ta prej po hrbtu udaril njegovo ženo. S tem pa je, sicer res protipraven napad oškodovanca, prenehal. To je zaznal tudi obtoženi, ko niti sam ne trdi, tega pa ni moč razbrati tudi iz izpovedi njegove žene, da bi morda oškodovanec za tem še nadaljeval z napadom, čeprav z golimi rokami. Gre za okoliščino, katera potrjuje dejstvo, da obtoženi, kljub ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti ni mogel biti v zmoti o tem, da napad še traja, zaradi česar ni mogoče govoriti o pritožbeno zatrjevanem putativnem silobranu. Ker to v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo posebej izpostavljeno, o tem ni kaj več povedalo tudi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Tega pa mu po presoji sodišča druge stopnje tudi ni bilo potrebno storiti že zaradi ugotovitve, da je napad oškodovanca predno ga je s kolom udaril obtoženec, že prenehal. Povedano seveda pomeni, da ravnanja obtoženega ni mogoče obravnavati tudi kot ravnanja v prekoračenem silobranu, kar je tudi že zapisalo sodišče prve stopnje. Kar pa se tiče pritožbenih zatrjevanj o morebitnem ravnanju obtoženca v skrajni sili, je k temu, kar je povedalo že sodišče prve stopnje za dodati, da za uporabo tega instituta v tem postopku ni najti podlage. Pritrditi je navedbam višjega državnega tožilca v pisno podanem mnenju o pritožbi obtoženčevega zagovornika, da je razlika med silobranom in skrajno silo podana v vzroku nevarnosti, ki jo storilec odvrača. Pri silobranu gre za protipraven napad, pri skrajni sili pa za kakršenkoli drugi vzrok. V obravnavani zadevi pa je šlo edinole za napad oškodovanca na obtoženca in njegovo ženo, kakšne druge nevarnosti, ki bi se takrat odvračala, pa ni bilo. Pritožbene navedbe glede skrajne sile je bilo torej potrebno zavrniti tudi iz navedenega razloga.

Prav tako pritožnik nima prav, ko v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje ob zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, napačno uporabilo kazenski zakon tudi zaradi tega, ker obtožencu očitanega kaznivega dejanja ni pravno opredelilo po IV. odstavku 135. člena KZ. Meni, da ni mogoče z gotovostjo zavreči možnosti, da je obtoženec oškodovancu prizadejal posebno hudo telesno poškodbo na mah iz razloga, ker ga je ta brez njegove krivde z napadom, pa tudi hudimi žaljivkami, močno razdražil. Pri tem poudarja, da stanje obtoženčeve takratne močne razdraženosti zaradi napada oškodovanca nanj in žaljivk, izrečenih ženi izhaja že iz mnenja psihiatrinje dr. M. R. M. V zvezi s tem tudi sodišče druge stopnje poudarja, da je potrebno znake kaznivega dejanja, kot bi ga bilo potrebno po prepričanju pritožnika pravno opredeliti in sicer “napad”, “huda žalitev” in “močna razdraženost” presojati po objektivnih merilih. Napad in žalitve morajo namreč biti takšnega značaja, da so pri povprečno psihično stabilnih ljudeh sposobne izzvati močno razdraženost. To pa, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v danem primeru, ni slučaj. Do konfliktne situacije je, tudi po ugotovitvah navedene izvedenke, v družini G. prihajalo že prej, kar je razvidno tudi iz sodbe Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju z dne 7. 3. 2006, opr. št. K 47/2005, ko je obtoženec grozil, tudi z ubojem svojemu očetu, sedanjemu oškodovancu. Že zaradi tega in dejstva, da so bile žaljivke med domačimi stalnica, to pri obtožencu in tudi komu drugemu samo po sebi ne bi moglo povzročiti močne razdraženosti, saj je šlo med navedenimi za vsem znan vzorec komuniciranja. Razen tega ni mogoče mimo navedb izvedenke psihiatrinje, ko je pojasnila, da je pri človeku, ki ni primarno pretirano agresivna ali impulzivna osebnost, ali če nima oslabljenega nadzora nad svojim ravnanjem zaradi akutnega vpliva alkohola, oziroma ima trdno izoblikovan vrednostni sistem glede agresivnega vedenja do drugih, pričakovati, da bo nadzoroval svoje reakcije ob tem, da iztrga polico očetu iz rok. Kot je bilo že pojasnjeno, obtoženi zaradi svojih osebnostnih sprememb in drugih že navedenih okoliščin, v katerih je prišlo do storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni bil sposoben v celoti ravnati na navedeni način. To pa pomeni, da je obtoženčevo agresivno vedenje pripisati predvsem njegovim subjektivnim lastnostim in stanju v času kaznivega dejanja, ko siceršnje ravnanje oškodovanca, tudi ne pretirano močni udarci po obtoženčevi ženi, pri normalno občutljivem človeku ne bi bilo sposobno izzvati reakcije, kot jo je pokazal obtoženi. Zaradi povedanega je torej sodišče prve stopnje obtožencu očitano kaznivo dejanje, za katerega ga je spoznalo za krivega, pravilno pravno opredelilo, saj razlogov za pritožbeno predlagano spremembo ni.

O vsem povedanem, ko je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje te kazenske zadeve in ob razsoji pravilno uporabilo kazenski zakon, ni zagrešilo tudi v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijana sodba temelji na v postopku izvedenih dokazih, katere je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in o vsem, o čemer je bilo potrebno tudi podalo jasne razloge v njeni obrazložitvi.

V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o obtožencu izrečenih kazenskih sankcijah. Pritožnik v zvezi s to odločbo v pritožbi trdi zgolj to, da se mu zdijo določena in izrečena kazen zapora obtožencu previsoki in predlaga njuno znižanje. Že pritožnik torej ne navaja okoliščin in dejstev, katere bi narekovale ugoditvi pritožbi v tem delu, teh pa ne vidi tudi sodišče druge stopnje samo. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da že zgolj teža storjenega kaznivega dejanja, zlasti pa tudi dejstvo, da se zaradi kaznivih dejanj, storjenih na škodo domačih obtoženec v postopku ni znašel prvič, narekuje njegovo strožje obravnavanje in izrek kazni zapora. Ta mu je bila za sedaj obravnavano kaznivo dejanje določena v primerni višini, skladno upoštevanim okoliščinam, katere vplivajo na odločitev sodišča prve stopnje v tem delu. Povsem enaka ugotovitev velja za višino enotne kazni zapora, izrečene z upoštevanjem določene kazni v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju z dne 7. 3. 2006, opr. št. K 47/2005, katero je bilo sodišče prve stopnje dolžno preklicati. To sodišče se je pravilno odločilo še za izrek varnostnega ukrepa po členu 66 KZ, saj za to obstoje vsi potrebni pogoji in temu ne oporeka niti pritožnik. Je pa v zvezi s tem ukrepom reči, da ima višji državni tožilec prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje brez potrebe navedlo, da obtožencu izreka varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, ko je povsem jasno, in izhaja tudi iz obrazložitve sodbe, da se ta nanaša zgolj na obvezno zdravljenje obtoženca zaradi zasvojenosti z alkoholom. Kljub temu sodišče druge stopnje ne vidi potrebe po ugoditvi predlogu, podanem v mnenju višjega državnega tožilca, da se iz navedbe ukrepa izpuste besede “in narkomanov”. Šlo bi zgolj za kozmetični popravek sodbe, kateri na izvajanje ukrepa ne bi imel vpliva, zlasti z upoštevanjem dejstva, da je sodišče prve stopnje z navedbo “varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov” pravzaprav zapisalo le celoten naziv tega ukrepa, kot je naveden v členu 66 KZ, čeprav mu, kot rečeno, tega ne bi bilo potrebno storiti Zaradi povedanega pritožbi zagovornika obtoženega A. G. ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obtoženi s pritožbo vloženo po zagovorniku ni uspel, zato bi moral plačati povprečnino. Plačila te ga je sodišče druge stopnje oprostilo iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje.