Jedro

Ob upoštevanju dejstev, da je bil dogovor o nakupu stanovanja sklenjen pred nastankom zunajzakonske skupnosti, stanovanje pa pred nastankom zunajzakonske zveze tudi kupljeno in dejstva, da sta se pravdni stranki dne 15.10.1980 s pogodbo dogovorili, pod kakšnimi pogoji bo tožeča stranka pridobila na spornem stanovanju solastninski delež do 1/2 (4. točka pogodbe z dne 15.10.1980), je pritožbeno sodišče v zvezi s krediti navedlo le, da je pravno zmotno stališče tožeče stranke, da je zaradi dejstva, da so se krediti vračali tudi tekom trajanja zunajzakonske skupnosti, nastala na spornem stanovanju skupna lastnina. To stališče pritožbenega sodišča je, ob upoštevanju ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilno. Med pravdnima strankama sklenjenega dogovora, da bosta na pridobljenem stanovanju pridobili solastnino, končno ne more spremeniti niti v reviziji posebej izpostavljeno dejstvo, da je bila končna cena stanovanja določena šele z aneksom, ki pa je bil podpisan že v času trajanja zunajzakonske skupnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in ugotovilo, da je tožnik do 1/2 solastnik stanovanja v L., U. Tožnikov zahtevek za višji solastninski delež na stanovanju je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo njegov zahtevek na ugotovitev solastninskega deleža na garaži. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 123.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, ki se je nanašal na odločitev o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev solastninskega deleža na garaži in plačilo stroškov postopka. V ostalem (zahtevek na priznanje višjega solastninskega deleža na stanovanju) pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da so nadaljnji stroški postopka.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Razlogi izpodbijane sodbe so nejasni in med seboj v nasprotju. Formalni nosilec kupoprodajne pogodbe je bila res tožena stranka. V letu 1980 sta pravdni stranki tudi res sklenili pogodbo v kateri sta se dogovorili, kolikšen delež naj na stanovanju pripade tožniku. Sodišči pa nista upoštevali, da je tožnik izpolnil več, kot pa je bilo med pogodbenima strankama dogovorjeno. Zaradi večjih prispevkov bi zato moral biti njegov solastninski delež večji in ne le 1/2. Odločitev v izpodbijani sodbi pa je napačna tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo kreditov oziroma je bilo mnenja, da odplačevanje kreditov sploh ni odločujoče. Izpodbijana sodba tudi ne upošteva, da je bil aneks k prodajni pogodbi, s katerim se je cena stanovanja povečala za 1/6, sklenjen v času, ko je že obstajala zunajzakonska skupnost pravdnih strank. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ni utemeljena. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni in med seboj niso v nasprotju. Po mnenju revizije naj bi bil obstoj zatrjevane bistvene kršitve podan zato, ker sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali, da je bil prispevek tožnika v bistvu večji kot pa prispevek toženke. Po oceni dokazov, ki sta jih izvedli, sodišči prve in druge stopnje večjega prispevka tožeče stranke nista ugotovili. Na podlagi dokazne ocene, ki jo tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) sta namreč ugotovili (in to z natančnimi izračuni tudi obrazložili), da sta bila prispevka pravdnih strank za nakup stanovanja, ki je bilo pridobljeno pred nastankom zunajzakonske skupnosti, enaka. Z revizijskim vztrajanjem pri nedokazanem večjem prispevku izpodbija tožeča stranka v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da odplačevanje kreditov sploh ni odločujoče. Tako v sodbi sodišča prve, kot tudi v sodbi sodišča druge stopnje, so bili namreč prav vsi krediti pravdnih strank upoštevani (v razlogih prvostopne sodbe je tudi natančno navedeno kdaj in koliko kreditov je katera od pravdnih strank pridobila in vrnila). Ob upoštevanju dejstev, da je bil dogovor o nakupu stanovanja sklenjen pred nastankom zunajzakonske skupnosti, stanovanje pa pred nastankom zunajzakonske zveze tudi kupljeno in dejstva, da sta se pravdni stranki dne 15.10.1980 s pogodbo dogovorili, pod kakšnimi pogoji bo tožeča stranka pridobila na spornem stanovanju solastninski delež do 1/2 (4. točka pogodbe z dne 15.10.1980), je pritožbeno sodišče v zvezi s krediti navedlo le, da je pravno zmotno stališče tožeče stranke, da je zaradi dejstva, da so se krediti vračali tudi tekom trajanja zunajzakonske skupnosti, nastala na spornem stanovanju skupna lastnina. To stališče pritožbenega sodišča je, ob upoštevanju ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilno. Med pravdnima strankama sklenjenega dogovora, da bosta na pridobljenem stanovanju pridobili solastnino, končno ne more spremeniti niti v reviziji posebej izpostavljeno dejstvo, da je bila končna cena stanovanja določena šele z aneksom, ki pa je bil podpisan že v času trajanja zunajzakonske skupnosti.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).