Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo reintegracijskemu zahtevku. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločitev predstojnika - generalnega direktorja policije, ki je zoper tožnico uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdal sklep o prepovedi opravljanja dela in tudi sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Generalni direktor policije je postopek zoper tožnico uvedel ter sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podal na podlagi drugega odstavka 18. člena ZDR v okviru svoje pristojnosti, ta okoliščina pa ne more biti podlaga za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka z razlogi, ki jih je navedla v izredni odpovedi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo. Ker tožena stranka ni predstavila argumentov, ki bi nakazovali na objektivno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin, ki govore v prid tožnici (tožnica si želi zaposlitve nazaj k toženi stranki), predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno ni sledilo in je pravilno ugotovilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki še vedno mogoče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek, ker je tožnica delno umaknila tožbo za izplačilo plače za marec 2012 v znesku 740,97 EUR (I. in II. točka sklepa). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 3. 4. 2012 in še traja (I. točka izreka sodbe). Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 4. 4. 2012 dalje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati mesečna nadomestila plač za čas od marca 2012 dalje v skupnem bruto znesku 28.965,21 EUR in sicer za čas od aprila 2012 do februarja 2016 v zneskih, razvidnih iz III. točke izreka sodbe, od navedenih bruto zneskov odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne mesečne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe povrniti stroške postopka v znesku 3.621,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

Po mnenju tožene stranke je odločitev materialnopravno in procesnopravno zmotna, zmotno je ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločalo tudi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, pri čemer je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je svojo odločitev oprlo zgolj na izpoved tožnice, da želi nadaljevati z delovnim razmerjem pri toženi stranki, ker njuni medsebojni odnosi naj ne bi bili tako porušeni, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. Navaja, da je že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi natančno pojasnila zakaj meni, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da okoliščine glede tega niso dovolj pojasnjene, bi moralo skladno z 285. členom ZPP, v okviru materialnega procesnega vodstva, poskrbeti, da bi se te okoliščine razjasnile, saj je glede njih tožena stranka podala zadostno trditveno podlago. Da s tožnico ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja kaže tudi odločitev predstojnika, da je tožnici za čas postopka izredne odpovedi prepovedal opravljati delo. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo tudi na izpoved priče A.A., ki je na vprašanje sodnice ali je bila tožnica pridna delavka, odgovoril, da če je bila ocenjena odlično, potem je verjetno dobra delavka. Iz izpovedbe priče ni jasno za kakšno oceno gre, na katero ocenjevalno obdobje se nanaša, tako da je sklicevanje sodišča prve stopnje na takšno izpoved nepravilno in neprepričljivo. Navaja, da je bistvena odločitev direktorja policije, ki je v konkretni zadevi odločil, da bo zoper tožnico uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdal je tudi sklep o prepovedi opravljanja dela in tudi sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje se je pavšalno in z dokazno oceno nepodprto sklicevalo na tožničino dosedanje delo v najširšem smislu, ni pa pojasnilo, kaj je pri tem upoštevalo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

Po mnenju tožene stranke bi sodišče moralo pri odločitvi o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, upoštevati tudi naravo dejavnosti policije. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo tudi na odsotnost razloga za izredno odpoved, pri tem pa ne upošteva, da iz odločitve VS RS opr. št. VIII Ips 69/2015 izhaja, da je sklep o izredni odpovedi bil nezakonit, ker kršitev ni bila pravilno formulirana.

Tožena stranka še uveljavlja, da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti v delu, kjer je sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožnici obračunati mesečno nadomestilo plače za november 2013 v znesku 37,92 EUR ter za oktober 2014 v znesku 114,13 EUR. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je do teh zneskov prišlo.

Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo v celoti zavrača kot neutemeljene pritožbene navedbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba v zadostni meri obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 69/2015 z dne 22. 9. 2015 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost sklepa tožene stranke št. ... z dne 10. 11. 2011 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 21. 12. 2011, v ostalem delu je razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku ter zahtevku ugodilo. Po zaključku pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s predlogom tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Pritožba se neutemeljeno in pavšalno sklicuje na predstojnika - generalnega direktorja policije, ki je zoper tožnico uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdal sklep o prepovedi opravljanja dela in tudi sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Generalni direktor policije je postopek zoper tožnico uvedel ter sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podal na podlagi drugega odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v okviru svoje pristojnosti, ta okoliščina pa ne more biti podlaga za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je v pristojnosti delodajalca (in ne njegovih delavcev), da s tožnico ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni predlagala nobenih dokazov in sodišču prve stopnje niti ne očita, da kakšnega dokaza ni izvedla. Poleg tega tožena stranka z razlogi, ki jih je navedla v izredni odpovedi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni predstavila argumentov, ki bi nakazovali na objektivno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, tako da sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin, ki govore v prid tožnici (tožnica si želi zaposlitve nazaj k toženi stranki), predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno ni sledilo. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki še vedno mogoče. 8. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o reparacijskem delu tožbenega zahtevka tožnice, tožena stranka navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo odločitve v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo nadomestila za november 2013 v znesku 37,92 EUR in oktober 2014 v znesku 114,13 EUR. Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 26. 1. 2016 modificirala tožbeni zahtevek glede nadomestila plače za čas prenehanja delovnega razmerja, ki je bil usklajen s podatki tožene stranke ter upoštevajoč, da tožnica za čas od 3. 11. 2013 do 5. 10. 2014 ni zahtevala izplačila nadomestila plače, ker je v tem obdobju prejemala porodniško nadomestilo in nadomestilo za nego in varstvo otroka. Tožena stranka na modificiran tožbeni zahtevek tudi ni imela pripomb, zato so neutemeljene pritožbene navedbe glede višine nadomestila za november 2013 in oktober 2014. 9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, poleg tega pa gre v konkretni zadevi za odpoved delovnega razmerja, v katerem tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) nosi svoje stroške ne glede na izid spora. Prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnica, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi pritožbe (155. člen ZPP).