Jedro

Pravice iz delovnega razmerja so osebne pravice in se ne dedujejo.

Lahko pa se dedujejo zapadle, a neizplačane dajatve iz delovnega razmerja - npr. odpravnina ob upokojitvi (podobno kot zapadle, a neizplačane dajatve iz pokojninskega ali invalidskega zavarovanja).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 435.636,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1999 dalje in

28.638,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.7.2003 dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP), obrazloženo pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pravočasno pritožuje toženka. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožnica poudarja, da je bila nosilka pravic iz delovnega razmerja pokojna F.M.. Z njeno smrtjo je pravica do regresa in odpravnine ugasnila. Gre za strogo osebni pravici, ki se ne podedujeta. F.M. se je upokojila 15.11.1999 in do smrti v letu 2001 ni zahtevala izplačila regresa in odpravnine. Zavedala se je, da toženka odpravnine ne zmore plačati.

Pritožba ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek na plačilo neizplačanih regresov je sodišče prve stopnje zavrnilo, zato se sodišče druge stopnje s pritožbenimi trditvami toženke, kolikor se nanašajo na regres, ni ukvarjalo.

Pritožnica pravilno poudarja, da so pravice iz delovnega razmerja osebne pravice in se ne dedujejo. Vendar pa se lahko dedujejo zapadle, a neizplačane dajatve iz delovnega razmerja, podobno kot zapadle, a neizplačane dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (primerjaj: dr.

Karel Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, 1991, str. 32). V tej zadevi gre prav za tak primer, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Terjatev res izvira neposredno iz delovnega razmerja. V trenutku ko je zapadla, pa ni bilo ovire, da bi neizpolnjeno terjatev izterjala upravičenkina dediča. Pokojna F.M. se je upokojila 15.11.1999. Glede na določbo 51/3. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97) ji je ob upokojitvi pripadla odpravnina. Le-ta je zapadla v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja. Na izplačilo odpravnine ekonomsko stanje delodajalca ne vpliva (primerjaj: sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1204/98).

Prav tako ne vpliva v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da F.M. odpravnine ni izterjala oz. zahtevala sama. Pritožbena trditev, da so se delavci toženke zavedali težkega finančnega stanja in so se zato odpovedali uveljavljanju denarnih nadomestil, pa ne izpodbije skrbne in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi se pokojna F.M. pravici do odpravnine odpovedala.

Pritožba torej ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo pravilno, podana pa tudi ni kakšna od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o toženkinih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.