Jedro

Ker od zneskov, za katere tožnica uveljavlja, da se vštejejo v pokojninsko osnovo (tožnica je v letih 1990 - 1992 prejela lastninski certifikat, na podlagi katerega je v postopku lastninjenja delodajalca prejela ustrezno število delnic), niso bili plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se ti zneski ne vštejejo v pokojninsko osnovo, ne glede na to, ali je šlo za zneske, ki imajo značaj plač ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 16. 6. 2008 in z dne 6. 11. 2008 in da ji je toženec dolžan odmeriti starostno pokojnino in pri odmeri upoštevati tudi zaostanek plač za leto 1990 27,00 EUR, za leto 1991 101,00 EUR in za leto 1992 216,85 EUR ter v roku 30 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine, pod izvršbo ter ji povrniti pravdne stroške v 15 dneh, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni sledilo stališču tožnice, da prispevki niso bili plačani iz razlogov na strani toženca in sicer zaradi njegovega vztrajanja, da prejeti certifikati niso imeli značaja plače. Sodišče meni, da ni pomembno, zakaj prispevki niso plačani. Glede pravnega vprašanja, ali se prejeti certifikati v primerih, kot je tožničin, upoštevajo kot plače, se sodišče ni posebej izjasnilo. Meni, da so sodišča v enakih primerih večkrat odločila, da imajo prejeti certifikati značaj plače, pri čemer se je tožnica konkretno sklicevala na primer V.M.. Nepravilno pa je tudi stališče sodišča, zakaj ne more upoštevati razlogov, da prispevki niso plačani. V preteklosti je bil toženec stališča, da prejeti certifikati niso imeli značaja plače, takšno pa je stališče še sedaj, kljub obstoječi znani odločbi Ustavnega sodišča in sodni praksi. Toženec tudi ni hotel sprejeti plačila prispevkov od delodajalca in je zato tožnica predlagala zaslišanje pooblaščenega delavca delodajalca T.K.. Zaradi nezakonitega ravnanja toženca, tožnica trpi škodo. Zato se sodišče ne bi smelo poslužiti zgolj gramatikalne razlage 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1).

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi sporno, ali se zneski za obdobje od leta 1990 do 1992, izplačani v obliki lastninskih certifikatov, vštevajo v pokojninsko osnovo.

Po 4. odstavku 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji.

Tožničin bivši delodajalec G. d.d., .je tožencu pojasnil, da je tožnica leta 1990, 1991 in 1992 prejela lastninski certifikat, na podlagi katerega je v postopku lastninjenja G. prejela ustrezno število delnic. Zaostanki plač za leta 1990, 1991 in 1992 niso imeli značaja plače in se na podlagi takrat veljavnega zakona niso plačali prispevki in davki. Dodatno pa je ustrezno dokumentacijo pregledal še revizor in ugotovil, da tožnica ni na seznamu 784 tistih delavcev, ki niso prejeli lastninskih certifikatov in potrdil, da tožnica ni upravičena do zaostanka plač za leto 1990 do 1992. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 39. členu ZPIZ-1 za vštevanje spornih zneskov v pokojninsko osnovo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da od zneskov, za katere tožnica želi, da se vštejejo v pokojninsko osnovo, prispevki niso bili plačani. To pa je bistveni razlog za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka in razlog, zaradi katerega tožničinega primera ni mogoče enačiti s primerom V.M.. Ker prispevki niso bili plačani, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej izjasniti, ali se prejeti certifikati štejejo kot plače ali ne. Tudi po stališču pritožbenega sodišča pa niso relevantni razlogi, zakaj niso bili plačani prispevki. Kot že rečeno, je bistvenega pomena ugotovitev, da prispevki niso bili plačani. Že v 5. odstavku 7. člena ZPIZ-1, kot temeljni določbi, je izrecno določeno, da pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. Prav v 39. členu zakona pa je pogoj plačila prispevkov izrecno določen.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.