Jedro

Bistveno v tem sporu je vprašanje, ali je bilo ponujeno delovno mesto višji pravosodni svetovalec (PDI) - strokovni sodelavec na Okrajnem sodišču v C. glede na oddaljenost od toženčevega bivališča in glede na trajanje ponujene zaposlitve ustrezno.

Glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi je poleg dejstva, da je ponujeno delovno mesto ustrezalo toženčevi izobrazbi in opravljenemu PDI, treba upoštevati tudi določilo o kraju opravljanja dela. V 5. členu te pogodbe je bilo določeno, da bo toženec opravljal delo po programu obveznega usposabljanja na lokacijah, na katerih posluje Višje sodišče v A. ter na lokacijah, na katerih poslujejo sodišča, ki sodijo v območje pristojnosti Višjega sodišča v A.. Okrajno sodišče v C. sodi v območje pristojnosti Višjega sodišča v A. (116. člen ZS). Ker mu je tožeča stranka ponudila zaposlitev z določitvijo kraja opravljanja dela v okviru širše opredelitve kraja opravljanja dela, ni pomembno, kako oddaljen je kraj ponujene zaposlitve od kraja dejanskega prebivališča toženca (tj. od kraja njegovega začasnega prebivališča) in koliko časa bi toženec porabil za pot na delo in z dela.

Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu stroškov izobraževanja ni treba povrniti, ker je ponujena zaposlitev neustrezna tudi glede na njeno trajanje več kot osem mesecev. Sodniški pripravnik mora skleniti delovno razmerje za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, ali za krajši čas. Iz poziva ministrstva z dne 30. 10. 2018 izhaja poziv, naj se toženec v 30 dneh od opravljenega PDI (torej do 7. 12. 2018) zglasi na Okrožnem sodišču v B. zaradi sklenitve delovnega razmerja za določen čas do 30. 11. 2019. To je skrajni datum, do katerega bi trajala zaposlitev, ni pa znan datum sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo tožencu naložilo, naj tožeči stranki v roku 15 dni plača 8.754,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka) in 854,40 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Toženec se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v pozivu ni bilo določeno, da bo delovno razmerje sklenjeno za določen čas enega leta. Toženec je v postopku navedel, da mu je bilo delovno mesto ponujeno za eno leto, zato se je procesno dokazno breme v zvezi z izpodbijanjem tega dejstva prevalilo na tožečo stranko. Tožeča stranka pa tega dejstva konkretizirano ni zanikala. Delovno razmerje bi moral toženec skladno s pozivom skleniti do 7. 12. 2018, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zato storilo tudi bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka ni navajala, da datum nastopa dela ni bil znan ali da se je ta razlikoval od datuma predvidene sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Če naj bi toženec delo nastopil kasneje, bi to morala zatrjevati tožeča stranka. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z vsebino poziva, prav tako pa ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Toženec je izpovedal, da je iz vseh pogovorov s tožečo stranko izhajalo, da se mu ponuja zaposlitev za eno leto. Sodišče prve stopnje se do te izpovedi ni opredelilo. ZPDI pripravnikom ne nalaga obveznosti, da predhodno opozorijo na vse razloge za neustreznost ponujene zaposlitve, zato sodišče prve stopnje neutemeljeno šteje v škodo tožencu, ker tožeče stranke ni takoj opozoril na predolgo trajanje ponujene zaposlitve. Nepomembno je, da toženec ni dobil pisnega predloga pogodbe o zaposlitvi. Glede na določbo 11.a člena ZPDI namreč ministrstvo za pravosodje že v pozivu določi trajanje zaposlitve, zato je pripravnik pri svoji odločitvi vezan izključno na poziv in ni dolžan čakati na ponudbo pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ni dolžan tožeče stranke pozivati, naj mu tako ponudbo pošlje. Zaradi nejasnih razlogov sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Nejasna določila v pozivu je treba razlagati v korist stranke, ki poziva ni pripravila. Sodišče prve stopnje je določbe o neveljavnosti določil pogodbe o zaposlitvi uporabilo v škodo toženca, ker je zaključilo, da bi moral toženec skleniti to neustrezno pogodbo o zaposlitvi za čas enega leta zato, da bi lahko po osmih mesecih sam podal odpoved in mu ne bi bilo treba vračati stroškov izobraževanja. Pri tem pa je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da bi bila pogodba o zaposlitvi, sklenjena za eno leto, v nasprotju z zakonom. Tudi v tem delu so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju ter v nasprotju z listinami v spisu, tožencu pa ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Izpostavlja odločbo Pdp 117/2008, glede katere meni, da je temeljno vprašanje identično kot v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje odstopa od sodne prakse ni obrazložilo. Nadalje navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je ustrezno delovno mesto tisto, ki ustreza toženčevi izobrazbi in opravljenemu PDI, oddaljenost kraja opravljanja dela in čas vožnje pa nista upoštevna. V primeru sprejema ponujene zaposlitve bi toženec za pot na in z dela v obe smeri porabil dnevno več kot osem ur in bi bil z doma odsoten približno 16 ur in 30 minut. Delovno mesto je bilo tako že na prvi pogled neustrezno. ZPDI pojma ustrezno delovno mesto ne definira, zato je treba uporabiti definicijo iz drugih zakonov ter pri tem upoštevati načelo v korist delavca. Potovanje od kraja bivanja do kraja dela in nazaj, ki traja več kot tri ure, predstavlja prehudo obremenitev za delavca in zato predstavlja poseg v njegovo pravico do zasebnega in družinskega življenja, pravico do svobode gibanja in izbire prebivališča, pravico do zasebne lastnine, pravico do svobode dela. Takšno stanje pa bi posegalo tudi v pravico delavca do 12-urnega dnevnega počitka ter pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev. Obrazložitev sodbe je nejasna. Položaja toženca ni mogoče enačiti s položajem iskalca zaposlitve, saj slednji nima nobene obveznosti, da sklene pogodbo o zaposlitvi z določenim delodajalcem ali za določeno delovno mesto. Toženec je takšno obveznost imel, sicer so ga zadele finančne posledice. Toženčev položaj je zato najbolj primerljiv s položajem delavca, ki je prejel odpoved s ponudbo nove pogodbe. Če bi bil toženčev položaj enak kot položaj iskalca zaposlitve, zakon ne bi določal, da je bil toženec dolžan sprejeti le ustrezno zaposlitev. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati definicije ustrezne zaposlitve iz drugih zakonov, saj je v nasprotnem primeru poseženo v načelo enakosti delavcev. Navaja še, da se s pogodbo o zaposlitvi ni dogovoril, da bo delo opravljal na celotnem območju Višjega sodišča v A., kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. V pogodbi se je toženec zavezal, da bo delo opravljal po programu usposabljanja, v tem programu pa je bilo jasno navedeno, da toženec delo opravlja v A.. Kraj dela toženca je bila izključno A.. To je bil tudi razlog, da je bilo v pogodbi navedeno samo začasno prebivališče toženca. Tako široka opredelitev kraja opravljanja dela je v nasprotju z ZDR-1, Direktivo Sveta 91/533/EGS in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Kraj opravljanja dela je lahko širše določen, vendar le, kadar glavnega ali stalnega kraja dela ni. Glavni in stalni kraj toženčevega dela je bila A., kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Delovno razmerje, vezano na sodniško pripravništvo, je bilo ob prejemu poziva že zaključeno, saj je pogodba o zaposlitvi že prenehala veljati. Hkrati je v tem delu podano nasprotje v obrazložitvi, saj sodišče prve stopnje toženca po eni strani enači s kandidatom, po drugi strani pa upošteva določila iz njegove prej sklenjene pogodbe o zaposlitvi glede kraja opravljanja dela. Nadalje navaja, da iz drugega odstavka 11.a člena ZPDI ne izhaja, da se oddaljenost med krajem prebivanja in krajem delovnega mesta upošteva le, če je več predlogov predstojnikov. Ta določba določa le, katere okoliščine se naj upoštevajo pri izbiri predloga, ki se vroči posameznemu sodniškemu pripravniku. Sodišče prve stopnje ne pojasni zaključka, da toženec ni dokazal, da bi bilo predlogov predstojnikov več. Toženec je zaznal po pogovorih s kolegi in ministrstvom, da je bilo več predlogov. Meni, da je določba 11.a člena ZPDI v nasprotju z načelom enakosti, saj so sodniški pripravniki v neenakem položaju s pripravniki v drugih dejavnostih, ki niso dolžni vrniti plač. Navaja tudi, da je napačna obrazložitev, da toženec ni nasprotoval zahtevku po višini. Navedel je namreč, da bi bila ustavno skladna le ureditev, da bi bil dolžan plačati le del neto plače, ki bi po višini odražal del pripravništva, od katerega delodajalec ni imel nobene koristi, ampak je edino korist imel toženec, saj je izpopolnjeval svoje znanje. Odločitev o stroških postopka ni ustrezno obrazložena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo ustavnih pravic toženca, ni storilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem sporu tožeča stranka od toženca zahteva vračilo stroškov izobraževanja na podlagi 11.a člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI; Ur. l. RS, št. 13/94 in nasl.). Ta v prvem odstavku določa, da mora sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali ministrstvu, pristojnem za pravosodje, za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, ali za krajši čas, kakor v pozivu določi ministrstvo, pristojno za pravosodje. Drugi odstavek 11.a člena ZPDI določa, da minister, pristojen za pravosodje, na predlog predstojnika organa, pri katerem obstaja ustrezno prosto delovno mesto, pisno pozove sodniškega pripravnika na delo v smislu sklenitve delovnega razmerja iz prejšnjega odstavka najpozneje v 30 dneh po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Šesti odstavek 11. člena ZPDI pa določa, da če sodniški pripravnik ne sklene delovnega razmerja na poziv iz drugega odstavka tega člena, je dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka bruto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je toženec 3. 1. 2018 podpisal pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem Višje sodišče v A., in sicer za določen čas od 1. 1. 2018 do 31. 8. 2018 na delovnem mestu sodniški pripravnik ZPDI; - da je toženec 7. 11. 2018 uspešno opravil pravniški državni izpit (PDI), neposredno po opravljenem izpitu pa ga je ministrica za pravosodje pozvala, da se v 30 dneh po uspešno opravljenem PDI zglasi na Okrožnem sodišču v B. zaradi sklenitve delovnega razmerja za delovno mesto višji pravosodni svetovalec (PDI) - strokovni sodelavec na Okrajnem sodišču v C. za določen čas do 30. 11. 2019 (poziv - A2); - toženec na poziv delovnega razmerja ni sklenil, o čemer je tožečo stranko obvestil v elektronskem dopisu z dne 14. 11. 2018, tožeča stranka pa ga je nato 15. 2. 2019 neuspešno pozvala k povrnitvi stroškov izobraževanja.

7. Bistveno v tem sporu je vprašanje, ali je bilo ponujeno delovno mesto višji pravosodni svetovalec (PDI) - strokovni sodelavec na Okrajnem sodišču v C. glede na oddaljenost od toženčevega bivališča in glede na trajanje ponujene zaposlitve ustrezno. Sodišče prve stopnje je presodilo, da mu je bilo ponujeno ustrezno delovno mesto, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo. Toženec se z odločitvijo ne strinja, meni, da je materialnopravno zmotna, da so dejstva nepopolno in zmotno ugotovljena in da taka odločitev posega v njegove ustavno zagotovljene pravice.

8. Toženec na več mestih sodišču prve stopnje očita, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nejasna in s seboj v nasprotju. To ne drži. Iz obrazložitve sodbe izhajajo jasni razlogi, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da ponujeno delovno mesto ni ustrezno z vidika oddaljenosti od toženčevega bivališča in zakaj ni ustrezno z vidika trajanja ponujene zaposlitve. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do relevantne sodne prakse Ustavnega, Vrhovnega in pritožbenega sodišča ter navedlo, zakaj je ali pa ni oziroma v kolikšni meri je ta uporabna v konkretnem primeru. Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje zavzelo nasprotna materialnopravna stališča od toženca, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev ni podana niti iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi toženca o več predlogih predstojnikov organov. To bi lahko predstavljalo zgolj kršitev 8. člena ZPP, sicer pa navedeno dejstvo (ali je bilo v resnici na ministrstvo podanih več predlogov predstojnikov organov) v tem sporu niti ni odločilno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

9. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodbe ni v neskladju z vsebino izvedenih dokazov. Glede poziva ministrice je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v njem zapisano, da naj se toženec v 30 dneh po opravljenem PDI zglasi na Okrožnem sodišču v B., zaradi sklenitve delovnega razmerja za določen čas do 30. 11. 2019. To je povsem skladno z vsebino samega poziva, kot izhaja iz listine A2. Ali je na podlagi te listine pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožencu ni bila ponujena zaposlitev za eno leto (oziroma za dlje, kot je imel sklenjeno delovno razmerje s tožečo stranko), pa je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožencu odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storjena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost toženčevega ugovora neustreznosti delovnega mesta zaradi trajanja zaposlitve, v ta namen je izvajalo tudi predlagane dokaze. Pritožba konkretno niti ne pojasni, zakaj naj bi bila tožencu odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ponujeno delovno mesto ni bilo neustrezno zaradi oddaljenosti toženčevega bivališča od kraja ponujene zaposlitve. Tožencu je bilo ponujeno delovno mesto na Okrajnem sodišču v C.. Toženec ima stalno prebivališče v D., začasno pa od 1. 10. 2017 dalje v A., kjer tudi dejansko prebiva. Iz prvega odstavka 11.a člena ZPDI izhaja, da mora sodniški pripravnik po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ta zakon pojma ustrezno delovno mesto ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da v konkretnem primeru ne gre za premestitev, odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ali za odreditev začasnega opravljanja drugega dela, zato ni mogoče uporabiti opredelitve ustreznega delovnega mesta, ki ga drugi predpisi s področja delovnega prava1 določajo v zvezi s temi instituti. Po stališču sodišča prve stopnje je treba pojem ustrezno delovno mesto presojati enako, kot to velja za katerokoli novo zaposlitev delavca. Ker je ponujeno delovno mesto ustrezalo toženčevi izobrazbi in opravljenemu PDI, je bilo po presoji sodišča prve stopnje ustrezno, oddaljenost od kraja bivanja toženca pa ni upoštevna.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem pritožbe, da položaja toženca ni mogoče enačiti s položajem iskalca zaposlitve. Od položaja iskalca zaposlitve se toženčev položaj bistveno razlikuje ravno v tem, da je toženec že imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s tožečo stranko (oziroma konkretno z Višjim sodiščem v A.), na podlagi katere je opravljal sodniško pripravništvo v delovnem razmerju.

13. Ta pogodba o zaposlitvi je tudi bistvena podlaga za (zakonsko in pogodbeno2) zavezo toženca, da v primeru poziva sklene delovno razmerje na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali ministrstvu, pristojnem za pravosodje. V nasprotnem primeru toženca doletijo finančne posledice povrnitve stroškov izobraževanja. Zato je treba pojem ustreznega delovnega mesta, ki v 11.a členu ZPDI ni opredeljen, razlagati ob upoštevanju vsebine pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je toženec opravljal sodniško pripravništvo. Ta pogodba o zaposlitvi je sicer res že prenehala veljati, vendar pa na njej temelji poziv za sklenitev nadaljnjega delovnega razmerja in obveza povrnitve stroškov izobraževanja v višini seštevka bruto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva.

14. Glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi je poleg dejstva, da je ponujeno delovno mesto ustrezalo toženčevi izobrazbi in opravljenemu PDI, treba upoštevati tudi določilo o kraju opravljanja dela. V 5. členu te pogodbe je bilo določeno, da bo toženec opravljal delo po programu obveznega usposabljanja na lokacijah, na katerih posluje Višje sodišče v A. ter na lokacijah, na katerih poslujejo sodišča, ki sodijo v območje pristojnosti Višjega sodišča v A.. Okrajno sodišče v C. sodi v območje pristojnosti Višjega sodišča v A. (116. člen ZS). Ker mu je tožeča stranka ponudila zaposlitev z določitvijo kraja opravljanja dela v okviru širše opredelitve kraja opravljanja dela, ni pomembno, kako oddaljen je kraj ponujene zaposlitve od kraja dejanskega prebivališča toženca (tj. od kraja njegovega začasnega prebivališča) in koliko časa bi toženec porabil za pot na delo in z dela.3

15. Toženec je s podpisom pogodbe o zaposlitvi pristal, da bo delo sodniškega pripravništva opravljal na lokacijah, na katerih posluje Višje sodišče v A. ter na lokacijah, na katerih poslujejo sodišča, ki sodijo v območje pristojnosti Višjega sodišča v A.. S tem pa se je posredno zavezal, da bo po opravljenem PDI v primeru poziva sklenil delovno razmerje za opravljanje dela kjerkoli v okviru tako opredeljenega kraja opravljanja dela. Sam je pristal na možnost, da mu bo ponujena zaposlitev na celotnem območju pristojnosti Višjega sodišča v A. in se je s tem strinjal. Ne drži, da se ni dogovoril, da bo delo opravljal na celotnem območju Višjega sodišča v A.. Takšen dogovor izhaja iz citiranega 5. člena pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ni bistveno, da je toženec delo kot sodniški pripravnik na podlagi programa usposabljanja dejansko opravljal le v A., saj v pogodbi o zaposlitvi A. ni bila navedena niti kot edini niti kot glavni kraj opravljanja dela. Prav tako ni bistveno, kje ima toženec stalno ali začasno prebivališče. 16. Neutemeljeno je namreč pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 11.a člena ZPDI. Ta namreč ne opredeljuje pojma ustrezno delovno mesto, ampak določa le način, kako minister za pravosodje izbere kandidata izmed več predlogov predstojnikov organov. Minister glede na to določbo upošteva tudi oddaljenost med krajem prebivanja pripravnika in krajem delovnega mesta, glede katerega je sklenil delovno razmerje iz prvega odstavka, tj. delovno razmerje za opravljanje sodniškega pripravništva, kar pomeni, da minister ne upošteva oddaljenosti do kraja ponujenega delovnega mesta. Določba drugega odstavka 11.a člena ZPDI tako za obravnavani primer ni bistvena, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do nadaljnjih pritožbenih navedb v tej smeri.

17. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu stroškov izobraževanja ni treba povrniti, ker je ponujena zaposlitev neustrezna tudi glede na njeno trajanje več kot osem mesecev. Sodniški pripravnik mora skleniti delovno razmerje za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, ali za krajši čas. Iz poziva ministrstva z dne 30. 10. 2018 (A2) izhaja poziv, naj se toženec v 30 dneh od opravljenega PDI (torej do 7. 12. 2018) zglasi na Okrožnem sodišču v B. zaradi sklenitve delovnega razmerja za določen čas do 30. 11. 2019. To je skrajni datum, do katerega bi trajala zaposlitev, ni pa znan datum sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločbo Pdp 292/2014, saj se ta nanaša na drugačno dejansko in pravno situacijo4, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni konkretizirano zanikala navedb toženca, da mu je bilo ponujeno delovno razmerje za čas enega leta. Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi podala vsebinsko nasprotne navedbe, in sicer da o neustreznosti ponujene zaposlitve s časovnega vidika njenega trajanja ni mogoče govoriti že zato, ker se toženec na poziv ministrice za pravosodje ni zglasil na sodišču, da bi mu predstojnik lahko ponudil sklenitev pogodbe o zaposlitvi. S tem je prerekala toženčeve navedbe o tem, da mu je bila ponujena zaposlitev za daljše trajanje od osmih mesecev. Iz istega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni zatrjevala, da nastop dela ni bil znan ali da se je ta razlikoval od datuma predvidene sklenitve delovnega razmerja. Ker trajanje ponujene zaposlitve na obveznost povrnitve stroškov izobraževanja sploh nima vpliva, sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri datuma sklenitve delovnega razmerja oziroma nastopa dela in tudi ni bilo dolžno ocenjevati izpovedi toženca glede dogovorov o trajanju zaposlitve. Zato niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7., 8., 212. in 214. členom ZPP.

19. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da zakonska ureditev 11.a člena ZPDI ne posega v ustavne pravice toženca. Ker je toženec sam pristal na možnost ponudbe zaposlitve kjerkoli na območju Višjega sodišča v A., so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sprejem take zaposlitve posegel v njegovo pravico do zasebnega in družinskega življenja (8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic - EKČP; Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7-41/94), do varnega in zdravega delovnega okolja (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.) in do dnevnega počitka (155. člen ZDR-1). Ponujena zaposlitev tudi ni posegala v njegovo svobodo gibanja (32. člen Ustave RS - Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), saj je toženec lahko živel in se prosto gibal kjerkoli, prav tako tudi ne v svobodo dela (49. člen Ustave RS), saj ponujene zaposlitve ni bil dolžan sprejeti. Ureditev iz 11.a člena ZPDI tudi ni v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS. Obveznost povrnitve stroškov izobraževanja je določena tudi na drugih področjih dela, kot priznava tudi pritožba, zato toženec kot sodniški pripravnik ni v nič slabšem položaju. Zgolj zato, ker je dolžan povrniti stroške v večjem obsegu, pa še ni poseženo v pravico do enakosti pred zakonom. Ureditev, da je pripravnik dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka bruto plač, ne posega v pravico pripravnikov do plačila za delo niti ne v pravico do prispevkov za socialna zavarovanja, ampak zgolj določa denarno sankcijo za nesklenitev delovnega razmerja. Obveznost vrnitve stroškov v višini bruto plač, torej tudi tistega dela, ki odpade na davke in prispevke, v ničemer ne vpliva na že pridobljene pravice toženca do pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti.5

20. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženec zahtevku po višini ni nasprotoval. Iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec nasprotoval zakonski določbi, da mora povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka bruto plač, to pa ne predstavlja nasprotovanja višini zahtevka.

21. Neutemeljena je še pritožbena navedba, da je neobrazložena odločitev o stroških postopka in zato podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožeči stranki po stroškovniku za nagrado in materialne stroške priznalo 854,40 EUR. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmožna pritožbenega preizkusa. V stroškovniku je tožeča stranka opredelila priglašene stroške, sodišče prve stopnje pa je navedlo končni znesek obračuna stroškov in potek izračuna, zato je odločitev možno preizkusiti. Ker se stroškovnik nasprotni stranki ne vroča, zaradi nevročitve ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena oziroma nekonkretiziranih in pavšalnih pritožbenih navedb (zlasti očitkov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154 in 165. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje omenja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), Zakon o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/10 in nasl.), Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/04 in nasl.), Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), Zakon o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in Zakon o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.). 2 24. člen pogodbe o zaposlitvi je namreč vseboval enaka pravila, kot jih vsebuje 11.a člen ZPDI. 3 Prim. sodba VIII Ips 6/2019. 4 Ta odločba se nanaša na čas veljavnosti ZPDI (Ur. l. RS, št. 13/94 do 55/03), ki je veljal do 19. 3. 2008 in je v 11.a členu vseboval bistveno drugačno določbo, da mora sodniški pripravnik po uspešno opravljenem PDI skleniti delovno razmerje najmanj za čas trajanja pripravništva. Ker je bila delavki ponujena zaposlitev za krajši čas, je sodišče presodilo, da takšna zaposlitev ni ustrezna in da zato ni dolžna povrniti stroškov izobraževanja. 5 Prim. odločba VIII Ips 326/2017.