Jedro

Tožniku je bilo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka s sodbo na podlagi pripoznave v celoti ugodeno, zato si s pritožbo zoper sodbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je treba njegovo pritožbo na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP šteti za nedovoljeno.

Izrek

Pritožba se zavrže. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 2. 2012 nezakonita in se razveljavi. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa vse do vrnitve na delo, ga prijaviti za ta čas v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter obračunati in plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter mu izplačati neto nadomestila plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 15 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 677,00 EUR stroškov postopka v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila), pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da sta na poravnalnem naroku 21. 6. 2012 stranki predstavili sodišču vsaka svoje stališče in se poskušali poravnati s plačilom odškodnine, namesto reintegracijskega zahtevka. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo izrecno zapisala, da v kolikor bi sodišče ugotovilo, da je odpoved nezakonita, sodišču predlaga postopanje po 2. odstavku 118. člena ZDR. Tožnik je bil s strani tožene stranke, svojega delodajalca, grobo izigran v svojih pravicah, zato je v fazi poravnavanja videl edino možnost v odškodnini namesto reintegracijskega zahtevka. Tožnika je strah nadaljevati delovno razmerje pri toženi stranki in se na delo k toženi stranki vrniti. Glede višine odškodnine po 118. členu ZDR pa stranki sporazuma nista dosegli. Tožena stranka je po tistem, ko je sodišče že določilo prvi narok za glavno obravnavo za 5. 7. 2012, zahtevek tožnika v celoti pripoznala. Pripoznava tožbenega zahtevka pa je glede na navedeno v nasprotju s prisilnimi predpisi in sicer z določilom 118. člena ZDR, ker takšna pripoznava nasprotuje tudi morali. Iz odgovora na tožbo izhaja, da je tožena stranka sodišču sama predlagala postopanje po 2. odstavku 118. člena ZDR, saj je sama ocenila, da ne vidi več možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom. Po drugi strani pa ima delavec po 3. odstavku 118. člena ZDR možnost, da do zaključka glavne obravnave uveljavi zahtevo iz 1. odstavka 118. člena ZDR. Sodišče zato ne bi smelo sprejeti pripoznave tožbenega zahtevka, saj nasprotuje kogentnemu predpisu iz 118. člena ZDR. S pripoznavo tožbenega zahtevka je bila tožniku odvzeta pravica, da do konca glavne obravnave uveljavi zahtevo, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja in da sodišču predlaga, da ugotovi trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in mu prizna ustrezno odškodnino. Da je tožena stranka s pripoznavo zahtevka zgolj ponovno manipulirala s tožnikom, priča tudi nadaljnje ravnanje tožene stranke. Tožena stranka je namreč, po tem ko je bila izdana sodba na podlagi pripoznave, tožniku vročila obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2012, dne 5. 7. 2012 pa mu je vročila poziv na vrnitev na delovno mesto. S tem tožena stranka jasno izkazuje, da njeni nameni niso v skladu z načelom vestnosti in poštenja. Pripoznava tožbenega zahtevka glede na navedeno kaže na nedovoljeno razpolaganje tožene stranke, na katerega pa je sodišče oprlo svojo sodbo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prilaga obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 6. 2012 in poziv na vrnitev na delovno mesto z dne 5. 7. 2012 ter priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse navedbe tožeče stranke ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da tožeča stranka pravnega interesa za vložitev pritožbe nima, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje zavreči pritožbo kot nedovoljeno. Nadalje navaja, da kakršenkoli predlog, kaj šele določen zahtevek tožnika, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja, tekom postopka na prvi stopnji sploh ni bil podan. Delavec mora podati izjavo, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Tožena stranka tožnika ni prikrajšala za nobeno pravico, svoje pravice pa je uveljavljala v skladu z načelom dispozitivnosti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka, ki jo je tožena stranka podala na naroku dne 21. 6. 2012, brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo (1. odstavek 316. člena ZPP). Tožnik je vložil pritožbo zoper sodbo na podlagi pripoznave, kljub temu da je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ves čas postopka mora tožnik izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez njene vložitve ne bi mogel doseči. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče, torej tudi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Ker je bilo tožniku v mejah postavljenega tožbenega zahtevka s sodbo na podlagi pripoznave v celoti ugodeno, si s pritožbo zoper sodbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je treba njegovo pritožbo na podlagi 4. odstavka 343. člena ZPP šteti za nedovoljeno.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 352. člena ZPP zavrglo kot nedovoljeno.

Ne glede na takšno odločitev pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je pritožba tožnika tudi vsebinsko neutemeljena. Tako je neutemeljena njegova pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank. Po določbi 3. odstavka 3. člena ZPP sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom in ki nasprotuje moralnim pravilom. Navedbe o kršitvi 3. člena ZPP so povsem pavšalne. 118. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) dovoljuje sodišču, da lahko na predlog delavca, ki ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, ugotovi trajanje delovnega razmerja in sicer najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita. Vendar v konkretnem primeru kakršenkoli predlog, kaj šele določen zahtevek tožnika, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja, tekom postopka na prvi stopnji sploh ni bil podan. Delavec mora namreč podati izjavo, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Tožena stranka lahko v skladu s 1. odstavkom 316. člena ZPP zahtevek do konca glavne obravnave pripozna, kar je tožena stranka tudi storila. Tožnik tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine po 118. členu ZDR ob vložitvi tožbe ni postavil kot podredni tožbeni zahtevek, ki bi mu sodišče prve stopnje eventuelno lahko ugodilo glede na diskrecijsko pravico, ki jo ima po 118. členu ZDR.

Odločitev pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.