Jedro

Tožnik v konkretnem primeru vtožuje plačilo obveznosti (vračilo glavnice kredita in obresti) po kreditni pogodbi. Ker toženec obstoja takšnega pogodbenega razmerja ni prerekal, skliceval pa se je na ustni dogovor glede odloga izpolnitve obveznosti, je bilo na njem tudi trditveno in dokazno breme o obstoju tovrstnih modalitet pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pustilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 181456/2011 z dne 29. 11. 2011 delno v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 74.576,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 6. 10 .2011 do dneva vložitve predloga za izvršbo) je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 1.972,50 EUR.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženec. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču očita zmotno uporabo Zakona o računovodstvu, saj ta naravo javne listine daje zgolj poslovni knjigi kot celoti in ne njenemu overjenemu izpisku. Dodaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se ni opredelilo do toženčevega ugovora o delnem plačilu vtoževane terjatve. Tudi v pritožbi vztraja pri trditvah, da je bila izpolnitev obveznosti po kreditni pogodbi odložena na podlagi ustnega dogovora, saj sama pogodba pisnih aneksov v takšnih primerih ni zahtevala.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z 212. členom v zvezi s 7. členom ZPP je dolžna vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnik v skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) v predlogu za izvršbo ter v pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) z dne 9. 3. 2012 navedel določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira svoj zahtevek, kot tudi dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožnica je tako s predloženo kreditno pogodbo (priloga A1) in izpiskom iz poslovnih knjig (priloga A5 in A12) v zadostni meri dokazala svoje trditve o obstoju in višini vtoževane terjatve. Sodišče je tudi pravilno štelo, da izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani pristojne osebe, predstavlja javno listino. Poleg 5. člena Zakona o računovodstvu ji takšen pomen namreč daje tudi drugi odstavek 224. člena ZPP. Glede na to, da takšna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, je bilo dokazovanje neresnično ugotovljenih dejstev na strani toženca, ki pa razen pavšalnih navedb ni ponudil nobenih dokazov, ki bi verodostojnost takšne listine izpodbili, zato mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Enako velja tudi glede njegovih ugovorov v zvezi z delnim plačilom vtoževanih terjatev. Ni namreč izkazal (npr. s predložitvijo bančnih izpiskov), da bi karkoli iz naslova zapadle obveznosti po kreditni pogodbi poravnal, zato mu je glede na dejstvo, da je terjatev že zapadla v plačilo, sodišče prve stopnje pravilno naložilo, da svojo obveznost tudi izpolni.

6. Tožnik v konkretnem primeru vtožuje plačilo obveznosti (vračilo glavnice kredita in obresti) po kreditni pogodbi z dne 27. 5. 2010. Ker toženec obstoja takšnega pogodbenega razmerja ni prerekal, skliceval pa se je na ustni dogovor glede odloga izpolnitve obveznosti, je bilo na njem tudi trditveno in dokazno breme o obstoju tovrstnih modalitet pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil med pravdnima strankama takšen ustni dogovor sklenjen. Pritožnik sicer pravilno opozarja, da iz sklenjene Kreditne pogodbe, Pogodbe o zastavi nepremičnin in Sporazuma o zavarovanju z dne 27. 5. 2010 izrecno ne izhaja, da so spremembe pogodbe možne le v pisni obliki z aneksi. Ob tem spregleda, da je pogoj pisnosti posameznih sprememb pogodbe sodišče ugotovilo tudi iz trditev tožnice, ki je tekom celotnega postopka zatrjevala, da za odobritev podaljšanja končnega roka vračila kredita s kreditojemalci vedno sklene pisni dodatek k prvotno sklenjeni kreditni pogodbi. Da je sodišče utemeljeno verjelo tožnici, nenazadnje kaže prav način sklepanja Kreditne pogodbe, Pogodbe o zastavi nepremičnin in Sporazuma o zavarovanju z dne 27. 5. 2010, ki so sklenjene v notarskem zapisu, tj. v eni od najstrožjih oblik. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da četudi bi bila izpolnitev obveznosti z ustno pogodbo odložena do 1. 3. 2012, je ta rok že potekel, kar pomeni, da bi toženec vtoževano terjatev že pred časom moral poravnati.

7. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni. Kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.