Jedro

V zadevah, kakršna je tudi obravnavana, se pogosto dogaja, da listinski podatki o prejemkih družbenikov enoosebnih gospodarskih družb izkazujejo nizke prejemke preživninskih zavezancev. V takšnem primeru je treba o zavezančevih preživninskih zmožnostih sklepati na podlagi njegovega načina življenja oziroma življenjskega stila kot indikatorne okoliščine, ki lahko izkazuje večje preživninske zmožnosti od zatrjevanih.

Sodišče ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da otroka glede na dogovorjeni obseg stikov po sodni poravnavi preživita pomemben del časa tudi s tožencem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - tretja alineja v točki I/a glasi: „za čas od vključno meseca aprila 2019 do vključno meseca junija 2020 po 265,00 EUR mesečno,“ - v točki I/a doda četrta alineja, ki se glasi: „za čas od 1. 7. 2020 dalje po 221,00 EUR mesečno.“ - tretja alineja v točki I/b glasi: „za čas od vključno meseca aprila 2019 do vključno do meseca junija 2020 po 238,00 EUR mesečno,“ - v točki I/b doda četrta alineja, ki se glasi: „za čas od 1. 7. 2020 dalje po 194,00 EUR mesečno.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati za preživljanje sinov A. A. in B. A. preživnino, kot je to razvidno iz I. točke izreka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da stranki krijeta svoje stroške postopka. Pri izdaji izpodbijane sodbe je prišlo do očitne pomanjkljivosti, saj v prvem odstavku I. točke izreka sodbe ni navedeno, da je toženec dolžan plačati preživnino tožnici, kar bo prvo sodišče lahko popravilo z ustreznim sklepom po 328. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ne glede na postavljeni zahtevek (drugi odstavek 408. člena ZPP).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da določi preživnino, ki ne bo presegala 140,00 EUR za posameznega otroka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da prvo sodišče ni upoštevalo, da toženec v času stikov omogoča pogoje za zdravo rast in razvoj otrok. To pomeni, da ima tudi sam stroške z bivanjem otrok, z njihovimi prostočasnimi aktivnostmi, s preživljanjem dopusta, s prehrano, poleg tega pa mu nastajajo tudi drugi izdatki v času stikov. S sodno poravnavo so bili dogovorjeni redni in pogosti stiki, ki dosegajo več kot 25 % celotnega mesečnega časa. V času šolskih počitnic in praznikov se stiki otrok s tožencem še dodatno povečajo in dosežejo 50 % vsega časa. Sodba o tem nima razlogov, kar je bistvena kršitev določb postopka. Prvo sodišče je bistveno previsoko ocenilo mesečne stroške preživljanja mladoletnih otrok. Za zadovoljevanje potreb otrok zadošča znesek 680,00 EUR mesečno. Prvo sodišče je strošek za prehrano otrok upoštevalo dvakrat, pri nakupu hrane in pri izračunu ostalih šolskih stroškov. Prvo sodišče je precenilo višino stroškov za zunajšolske in ostale razvedrilne dejavnosti ter ostale šolske stroške. Materialne in pridobitne zmožnosti toženca so nerealno ocenjene. Sodišče nepravilno navaja, da naj bi družba X, d. o. o. leti 2017 in 2018 zaključila z dobičkom v skupni višini skoraj 46.000,00 EUR, saj je v tem času družba pridelala čisto izgubo v višini 3.524,26 EUR. Družba Y, d. o. o. je v teh letih pridelala še bistveno večjo izgubo. Brez podlage je ugotovitev, da naj bi bila odpoved pogodbe o najemu vozila BMW navidezna. Sodišče je nekritično sledilo tožničinim trditvam, da naj bi bilo potrdilo o toženčevih plačah neverodostojno. Izpodbijana sodba ne dosega standarda obrazloženosti. Sodišče je določilo preživnino na podlagi neizkazanih in zgolj potencialno določenih pridobitnih zmožnosti toženca. V postopku je bil dokazan očiten razkorak med rednimi mesečnimi prihodki pravdnih strank. Odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena je zmotna. Sodišče ni zadostilo standardu razumne, izčrpne in prepričljive argumentacije.

3. Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je ocenilo mesečne potrebe A. A. v znesku 443,00 EUR, mesečne potrebe B. A. pa v znesku 398,00 EUR. Toženčeva graja te ocene kot previsoke ni utemeljena. Prvo sodišče je pravilno upoštevalo med ostalimi šolskimi stroški tudi strošek malice in kosila otrok v šoli, posebej pa še stroške prehrane doma (med tednom otroka doma tudi zajtrkujeta, ne le večerjata). V ostalem delu je pritožbena kritika ocene višine stroškov preživljanja pavšalna, zato ne terja obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. 6. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da so toženčeve materialne in pridobitne zmožnosti primerljive s tožničinimi. Razlogi izpodbijane sodbe o tej ugotovitvi so izčrpni, podrobni in v celoti vzeto prepričljivi, ne glede na podatke o poslovanju toženčevih družb. Iz dokaznih listin o poslovanju toženčevih družb X, d. o. o. in Y, d. o. o. za leti 2017 in 2018 sicer izhaja, da je njun čisti poslovni izid v celoti vzeto res negativen (izkazuje izgubo), vendar pa je iz ostalih dejanskih ugotovitev prvega sodišča razvidno, da družba X, d. o. o. ni poslovala (zgolj) preko svojih transakcijskih računov, oziroma, da je toženec v obravnavanem obdobju, za katerega se določa preživnina, prejemal plačila za svoje delo oziroma opravljene posle v gotovini na roke. Slednje izhaja tudi iz toženčeve (medsebojno tudi nasprotujoče) izpovedbe, kot je pojasnilo že prvo sodišče. Glede na ugotovljene okoliščine je povsem neverjetno, da bi toženec prejemal mesečne dohodke zgolj v formalno izkazani višini okoli 700,00 EUR, v preteklem obdobju pa celo manj. V zadevah, kakršna je tudi obravnavana, se pogosto dogaja, da listinski podatki o prejemkih družbenikov enoosebnih gospodarskih družb izkazujejo nizke prejemke preživninskih zavezancev. V takšnem primeru je treba o zavezančevih preživninskih zmožnostih sklepati na podlagi njegovega načina življenja oziroma življenjskega stila kot indikatorne okoliščine, ki lahko izkazuje večje preživninske zmožnosti od zatrjevanih. Takšne okoliščine so ugotovljene tudi na toženčevi strani. Toženec sploh ni prerekal tožničinih trditev (oziroma je celo navedel, da na tožničine navedbe, ki so se nanašale tudi na njegovo prejemanje dodatnih dohodkov, ne želi odgovoriti), da nosi oblačila in obutev luksuznih oziroma dragih blagovnih znamk, da dopustuje v hotelih višje kategorije, da z D. D. vodi avtoprodajo, pri čemer kupujeta za nadaljnjo prodajo razna vozila v tujini in da s preprodajo tovornih vozil pridobiva dodaten dohodek (iz priloge A106 izhaja, da je toženec istočasno ponujal za prodajo dve tovorni vozili). Dejstva, ki jih stranka ni zanikala, se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Toženec je v svoji izpovedbi glede navedenih trditev tožnice prikazoval drugačno stanje, česar pa ni mogoče upoštevati, saj z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomeščati manjkajoče trditvene podlage.

7. Primeroma kažejo na toženčev dober premoženjski položaj tudi posamezni večji izdatki, na primer pogostitev v Hotelu za A. A. obhajilo (410,70 EUR) ter letovanje z otrokoma v letu 2019 (za 3 dni je toženec plačal zgolj zase okoli 350,00 EUR, za otroka pa je bilo bivanje brezplačno) in v Črni Gori (14 dni, kar je bilo povezano z večjimi spremljajočimi stroški, tudi če drži toženčeva izpoved, da naj bi bilo bivanje v hotelu darilo njegove matere). Ocene prvega sodišča o neprepričljivosti toženčeve izpovedbe tudi glede domnevnih materinih posojil, domnevnega neodplačnega prenosa nepremičnine X, d. o. o. in toženčevega poslovnega deleža v njej ter domnevnega posojila 70.000,00 EUR družbe Z, d. o. o. toženčevi družbi toženec ne izpodbija, tudi te okoliščine in z njimi povezane ugotovitve prvega sodišča pa kažejo na toženčev netransparenten način poslovanja, ki prikriva njegov dober materialni položaj. Z omenjenimi dodatnimi zaslužki ob svoji „redni“ plači toženec tudi po oceni pritožbenega sodišča skupno pridobiva tolikšne mesečne prejemke, da so njegove materialne oziroma premoženjske razmere približno enake tožničinim. Izpodbijana sodba ima trdne razloge o teh odločilnih dejstvih, zato je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

8. Prvo sodišče je pravilno porazdelilo breme preživljanja med pravdnima strankama. Ob njunih dobrih materialnih in pridobitnih zmožnostih je tožnica bistveno bolj obremenjena od toženca z varstvom in vzgojo otrok, ker sta bila po sodni poravnavi dodeljena njej. O vprašanjih dnevnega življenja otrok ter o njunem varstvu in vzgoji ter skrbi za njun osebni razvoj je odgovornost v pretežnem delu na tožnici. Zato je prav, da toženec krije približno 60 %, tožnica pa 40 % ugotovljenih potreb otrok.

9. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da prvo sodišče ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da otroka glede na dogovorjeni obseg stikov po sodni poravnavi preživita pomemben del časa tudi s tožencem. Letne in medšolske počitnice ter božične in novoletne praznike otroka preživljata enako dolgo časa z obema staršema, kar velja skupno za obdobje treh mesecev v letu. Preostalih devet mesecev otroka preživita večinoma pri tožnici; pri tožencu preživita vsak drugi konec tedna od petka po šoli do ponedeljka zjutraj, med tednom pa izmenično vsako drugo sredo ter vsak drug torek in četrtek po nekaj ur dnevno. V celoti vzeto preživita otroka s tožencem približno 30 % časa v posameznem koledarskem letu. Skrb za otroka, ki jo v tem času zagotavlja toženec, je zato treba upoštevati v večji meri, kot je to storilo prvo sodišče (35. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Toženec v času izvajanja stikov pokriva del mesečnih stroškov prehrane doma ter stroškov bivanja, kar je treba ustrezno upoštevati. Toženčevih stroškov v zvezi s počitnikovanjem z otrokoma v tem pogledu ni mogoče upoštevati, ker jih prvo sodišče ni upoštevalo niti na tožničini strani, enako pa velja tudi za razvedrilne dejavnosti oziroma prostočasne aktivnosti, za katere poskrbita oba starša (stran 7 sodbe). Toženec z otrokoma ne hodi na smučanje, zato mu teh stroškov ni mogoče priznati. Toženec je dolžan plačevati preživnino v denarju (prvi odstavek 131.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), zato ni mogoče upoštevati niti nakupa posameznih stvari otrokoma (obleka, obutev, športni rekviziti, igrače). V tem pogledu ni mogoče upoštevati niti nakupa daril za praznovanje rojstnih dni prijateljev, ker za to poskrbi tožnica. Enako velja za šolske potrebščine.

11. Večji del stikov otroka preživita s tožencem v poletnem obdobju oziroma v času, v katerem stroški ogrevanja praktično ne nastajajo. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da toženec za vsakega otroka v povprečju krije približno 20 % mesečnih stroškov bivanja, kar znaša okoli 15,00 EUR mesečno (prva alineja 13. točke obrazložitve). V času stikov toženec poskrbi za prehrano otrok, poleg tega pa še za higienske pripomočke in čistila ter občasno za zdravila, ne pa tudi za frizerja, za katerega poskrbi tožnica. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da toženec mesečno na račun teh stroškov za vsakega otroka v povprečju krije približno 30 % teh izdatkov, kar znaša okoli 30,00 EUR mesečno (druga alineja 13. točke obrazložitve).

12. Skupaj toženec tako krije približno 45,00 EUR mesečno za navedene potrebe vsakega otroka v času stikov. Upoštevajoč ugotovljene potrebe otrok ter določeno porazdelitev preživninskega bremena to pomeni, da mora toženec po odštetju 45,00 EUR, kolikor mesečno neposredno pokrije za potrebe vsakega otroka, plačevati tožnici iz naslova preživninske obveznosti za A. A. še 221,00 EUR, za B. A. pa 194,00 EUR mesečno.

13. Pravdni stranki sta sklenili sodno poravnavo o obsegu stikov šele 24. 9. 2019 (po poletnih počitnicah), pri čemer sta se dogovorili, da otroka preživita jesenske počitnice v letu 2019 s tožnico. V preostalem obdobju leta 2019 toženec zato ni imel stikov z otrokoma v večjem obsegu. V letu 2020 sta bila po sodni poravnavi otroka v času zimskih počitnic pri tožencu, med prvomajskimi počitnicami pa pri tožnici. Zaradi začetka pandemije Covid-19 otroka od začetka marca do 30. 6. 2020 nista več imela stikov s tožencem. Glede na to toženec v obdobju od 24. 9. 2019 do 30. 6. 2020 ni imel stikov z otrokoma v takšnem obsegu, da bi v tem času pomembno pokrival del potreb otrok iz naslov stroškov bivanja in stroškov prehrane doma z ostalimi zgoraj navedenimi spremljajočimi stroški. Toženec je zato dolžan plačati tožnici do 30. 6. 2020 preživnino, kot jo je za vsakega otroka določilo prvo sodišče. Od 1. 7. 2020 dalje je toženec, kot je bilo že obrazloženo, dolžan plačevati tožnici preživnino v višini 221,00 EUR za A. A. in 194,00 EUR za B. A. 14. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (358. in 353. člen ZPP). Odločitev o pravdnih stroških je pravilna, zato je pritožbeno sodišče ni spreminjalo.

15. Toženec je v manjšem delu uspel s pritožbo, ne glede na to pa je določitev ustrezne preživnine v korist otrok, s tem pa tudi v interesu obeh pravdnih strank, kot njunih staršev. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen in drugi odstavek 165. člena ZPP).