Jedro

V odškodninski pravdi zaradi pobiranja sadja je treba predhodno ugotoviti čigavo je drevo oz. na čigavem zemljišču je rastlo. Solastninsko vprašanje je predhodno vprašanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka terjala da se kot nepotrebna ukine služnostna pot, kot je opredeljeno navedena v izreku izpodbijane sodbe, po zemljišču tožene stranke in da je tožena stranka dolžna opustiti poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnica na nepremičnini parc. št. 1109/2, vpisani v z.k. vložku številka 284 k.o. ... in da je dolžna opustiti hojo in vožnjo s traktorjem z vsemi priključki ob obstoječi poti. Zavrnilo je tudi stroškovni del tožbenega zahtevka in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče zavrnilo nekatere dokazne predloge tožeče stranke, ki bi lahko bistveno vplivali na drugačno odločitev, v razlogih sodbe pa zavrnitev dokaznih predlogov o odločilnih dejstvih sploh ni obrazložilo. Dejansko stanje je zmotno ugotovilo, saj je služnostna pot z vidika normalne uporabe bistveno bolj neugodna kot je uporaba javne poti. Tudi izvedenec je pri preizkusu vožnje po služnostni poti pri uporabi samonakladalne prikolice moral vožnjo popravljati naprej in nazaj, pri čemer je moral tovorni prostor samonakladalke celo spustiti, ker bi sicer z gornjim delom zadel v žleb na gospodarskem poslopju tožeče stranke.

Pri uporabi javne poti pa toženec nima skoraj nobenih težav, le zaviti bi moral nekoliko prej in povoziti nekaj kvadratnih metrov površine občinskega zemljišča. Sicer pa si je toženec na občinskem zemljišču z zasaditvijo oreha sam postavil oviro, na katero se sedaj zgovarja. Toženčeve vožnje po služnosti poti pa imajo zelo neugodne vplive na uporabo služečega zemljišča in tožničine stanovanjske hiše. Toženec opravi najmanj sto voženj letno s traktorji in priključki, v različnih letnih časih, v lepem in deževnem vremenu, po suhi in po blatni poti. Toženec zvozi blato na tožničino dvorišče, vozi gnoj in gnojnico in to mimo tožničinih vhodnih vrat, kar je v današnjih časih nekaj nemogočega. Sodnik bi moral opraviti ogled na kraju samem, da bi pravzaprav spoznal vso absurdnost tega primera. Že izvedenec je ob zaključku svojega mnenja povedal, da bi bilo dovoz na javno pot mogoče z manjšimi gradbenimi deli ter posekom oreha primerno urediti, pri čemer bi se ta dela izvedla na občinski parceli. Občina je to razširitev dovolila in ne drži navedba sodišča, da je to dovoljenje dano pogojno. Tožena stranka služnostno pravico izvršuje tudi v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja, ki je najpomembnejše načelo civilnega prava. Tožena stranka pa služnostno pravico tudi zlorablja in prekomerno obremenjuje lastninsko pravico tožnice.

Sodišče pa tudi ni upoštevalo predloga o vstopu stranskega intervenienta (občine) v pravdo. Sodba o tem sploh nima razlogov, kot tudi nima razlogov o tem, zakaj je sodišče zavrnilo tožničin razširjeni zahtevek za plačilo nadomestila za služnost. Tožena stranka služnost brezplačno izkorišča, če pa bi morala služnost plačevati, bi se prav gotovo zmanjšala njena vnema po koriščenju tožničinega zemljišča. Sodišče pa je s sklepom zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan.

Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo kako bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba pa so po mnenju pritožbenega sodišča reletivne bistvene kršitve iz 1. odst. 354. čl. ZPP, ki pa po mnenju pritožbenega sodišča niso vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo v skladu z določbo 368. čl. ZPP.

Glede na pritožbena izvajanja pa je treba dodati, da je sodišče prve stopnje res sklenilo, da ne pozove stranskega intervenienta za vstop v pravdo in da za tak sklep ni imelo podlage v določbah Zakona o pravdnem postopku. Sodišče ne poziva stranskega intervenienta naj vstopi v pravdo, ampak ga le obvesti o pozivu stranke naj vstopi v pravdo. Vendar pa če je sodišče prve stopnje sklenilo, da ne bo pozvalo stranskega intervenienta za vstop v pravdo, s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Najsi bi občina vstopila v pravdo ali ne, izid pravde bi bil v vsakem primeru enak. Pri tem ne gre prezreti, da je bil tak sklep sprejet na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je sodišče praktično s postopkom končalo.

Pritožba očita sodišču prve stopnje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je sprejelo sklep, da se razširitev tožbe ne dovoli, ker razširitev ni smotrna, saj gre za zadevo iz leta 1995 in bo zato o tem potrebno odločati v novem postopku. Tega sklepa sodišče prve stopnje ni izdalo v pisni obliki in ga ni vročilo strankama, kar pomeni, da bo sodišče moralo ta sklep izdati in ga vročiti strankama, saj je zoper tak sklep dovoljenja pritožba.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, vendar pritožbeno sodišče, kot je bilo že rečeno, ocenjuje, da neutmeljeno. Pritožbeno sodišče se povsem strinja z ugotovitvami sodišča, da je služnost še vedno potrebna za uporabo gospodujoče stvari in da ni prenehal razlog, zaradi katerega je bilo ustanovljena. Služnost je bila priposestvovana kot je to razvidno iz spisa P 268/88 in je bila ustanovljena po določbah 53. čl. ZTLR. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje pa tudi niso podani pogoji za prenehanje stvarne služnosti kot jih določa 2. odst. 58. čl. ZTLR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo z izvedencem, da toženec ne more na javno pot zavijati s traktorjem in priključki, saj izvoz še vedno ni primeren in ga je potrebno šele napraviti, kar pomeni, da so okoliščine še vedno takšne, kot so bile ob nastanku služnosti in da je torej služnost poti še vedno potrebna. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je bila privolitev občine za uporabo njenega zemljišča res pogojna in torej taka kot ugotavlja sodišče prve stopnje.

Razmere, kakršne so danes, torej ne omogočajo ukinitve služnosti, ko pa se bodo razmere spremenile pa bodo ti pogoji brez nadaljnjega podani. Vse drugo kar navaja tožeča stranka v pritožbi pa ne terja posebnega odgovora, kajti kot je razvidno iz sodbe P 268/88 obstaja za potrebe gospodujočega zemljišča služnostna pot in če toženec opravlja vožnje za potrebe gospodujočega zemljišča, ni pomembno, kaj vozi in kolikokrat vozi. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da je ta služnost zanjo težka, vendar pa dokler tožena stranka ne bo imela druge ustrezne potne povezave z gospodujočimi zemljišči, služnosti ni mogoče ukiniti. Kot je bilo že rečeno, bo ta možnost nastala, ko bo s sodelovanjem občine opravljen ustrezen izvoz iz zemljišča tožene stranke na javno pot.