Jedro

O omajanosti razmerja med zakoncema sodišče praviloma razsoja na podlagi izpovedi pri zaslišanju strank. Pogoji za priznanje preživnine morajo obstajati v trenutku odločanja, ne pa, da bodo morda obstajali kasneje v prihodnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 6.8.1966 v Ljubljani. Hkrati je zavrnilo toženkin tožbeni zahtevek iz njene nasprotne tožbe, s katero je zahtevala, da ji tožnik, toženec po nasprotni tožbi, od 4.9.1992 dalje plačuje mesečno preživnino v znesku 1.000,00 SIT do vsakega 5. dne v mesecu v naprej ter v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter da ji plača tudi njene pravdne stroške s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Sodišče je med drugim ugotovilo, da je zakonska zveza pravdnih strank nevzdržna, ter da v toženkinem primeru tudi niso podani pogoji za prisojo, čeprav simbolične, preživnine.

Zoper sodbo se je pritožila toženka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. ZPP. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se toženka v prvi vrsti upira razvezi zakonske zveze. Ob zelo skopi obrazložitvi je sodba v celoti neobrazložena. Dolžnost sodišča je, da tudi po uradni dolžnosti poskuša ohraniti zakonsko zvezo, ne pa jo preprosto razvezati. Pravdni stranki pa sta še med obravnavo izkazovali pripravljenost, da ohranita zakonsko zvezo. Očitno njuna zakonska zveza kljub ločenemu življenju pravdnih strank ni bila nevzdržna 7 oziroma 8 let, zato bi morala sodba vsebovati temeljitejšo obrazložitev glede odločilnega dejstva o nevzdržnosti, ki je podlaga za razvezo zakonske zveze. Zaradi skopih razlogov o tem pa sodbe ni mogoče preizkusiti. Dalje toženka poudarja, da je zahtevala le simbolično preživnino. Stara je 50 let in nezaposlena, dela pa že več let ne more dobiti. Zato je šteti, da je nepreskrbljena. Res oddaja poslovne prostore, od česar dobi določeno mesečno najemnino. Dalje oddaja v zakup tudi kmetijo, pri čemer pa se sodišče ni ukvarjalo s tem, kolikšni so njeni donosi. Sodišče se tudi ni ukvarjalo s tem, koliko mora tožnica po nasprotni tožbi nameniti sredstev za zaključek šolanja svojih otrok. Seveda obstaja tudi preživninska obveznost toženca do skupnih otrok, vendar bi moralo sodišče ugotoviti tudi potrebe obeh otrok in nato odločati tudi o tem, koliko denarja sploh ostane tožnici za njeno lastno preživljanje. Otroka pravdnih strank sta vpisala študije, ki veljajo za težje, in sin pravdnih strank uspešno študira na dveh fakultetah. Od prejemkov mora tožnica plačati davke, znesek 48.188,00 SIT pa je bruto znesek. Tožnici po nasprotni tožbi tudi ni potrebno pristati na to, da bi se ji ob razvezi zmanjšal standard. Obstaja utemeljena bojazen, da se tožnica ne bo mogla upokojiti, sodba pa tudi nima razlogov o tem, kolikšen je gmotni položaj toženca po nasprotni tožbi. Končno še poudarja toženka, da preživnine po razvezi zakonske zveze ne bo mogla več zahtevati, če ji ne bo dosojena že sedaj ob razvezi, vsaj v simboličnem znesku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je ob odločanju o zahtevkih obeh pravdnih strank dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi tudi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek iz toženkine nasprotne tožbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odst. 354. čl. ZPP torej ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o zahtevkih obeh pravdnih strank. Ob izvedenih dokazih ter upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je zakonska zveza pravdnih strank nevzdržna. Po določilu 65. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 14/89) sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze, če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna. O omajanosti razmerja med zakoncema pa sodišče praviloma razsoja na podlagi izpovedi pri zaslišanju strank. Trenutna nevzdržnost zakonske zveze sicer ne more biti zakonska podlaga za razvezo zakonske zveze oziroma za prenehanje družine, v kateri so mladoletni otroci. Pritožba pravilno poudarja, da daje zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zaščito zaradi varstva otrok.

Zato je sodišče dolžno, da zaradi varovanja koristi otrok stremi k ohranitvi zakonske zveze ter družine in šele če ugotovi, da so zakonski odnosi težko oziroma globoko skaljeni in omajani, skratka nevzdržni, lahko zakonsko zvezo na zahtevo enega zakonca razveže. Za tak primer pa gre nedvomno v obravnavani zadevi, saj je toženka potrdila tožnikovo izpoved, da živita pravdni stranki ločeno 7 oziroma 8 let in ko je toženka sama, zaslišana na glavni obravnavi izpovedala, da v vseh teh letih med njima ni več stikov, ki so sicer običajni med zakoncema. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi prepričljivi in se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja.

Toženka se tudi neutemeljeno pritožuje proti odločitvi o zavrnitvi njenega zahtevka po nasprotni tožbi zaradi plačevanja preživnine. Po določilu 81. čl. ZZZDR se nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, s sodbo, s katero se zakonska zveza razveže, določi na njegovo zahtevo oziroma na podlagi sporazuma z drugim zakoncem znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim možnostim.

Sodišče pri tem lahko upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna. Pogoji za priznanje preživnine pa morajo obstajati v trenutku odločanja, ne pa, da bodo morda obstajali kasneje v prihodnosti, kar je utemeljeno upoštevalo sodišče prve stopnje ob odločanju o toženkinem zahtevku. Pri tem je upoštevalo, da je toženka trenutno sicer res brez zaposlitve, a prejema nadomestilo za čas brezposelnosti, nazadnje v znesku 48.188,00 SIT ter poleg tega oddaja v najem poslovne prostore štirim obrtnikom, od vsakega od njih pa dobiva od 100 do 150 DEM mesečne najemnine, kot je med drugim izrecno sama izpovedala, ko je bila zaslišana na glavni obravnavi dne 14.9.1993 (list. št. 62). Poleg tega toženka oddaja v zakup tudi svojo kmetijo, ki ima 5 ha obdelovalne zemlje ter na vrtu pridela ozimnico. Ob takem stanju pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da dohodki, ki jih toženka sedaj prejema, zadoščajo za njeno preživljanje.

Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o tožbenem zahtevku. Sicer pa toženka v pritožbi niti ne navaja novih dejstev ali predlaga novih dokazov v skladu z določilom prvega odst. 352. čl. ZPP.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom čl. 368 ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa na pritožbo ni odgovorila.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).