Jedro

Dokazna ocena, iz katere izhaja, da obtožencu ni dokazano, da je amfetamin kupoval z namenom nadaljnje prodaje.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obtoženega A. A., sina D. D. in E. E., rojenega ... 1983 v ..., stanujočega ..., na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je skupaj z B. B. in C. C. neupravičeno prodajal, ponujal naprodaj, zaradi prodaje kupoval in hranil substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge, s tem, da je B. B. v času od 19. 8. 2011 do 28. 8. 2011 na območju Gorenjske večkrat, najmanj petkrat, prodal A. A. prepovedano drogo amfetamin, in sicer: - 19. 8. 2011 najmanj 5 gramov za ceno 40,00 EUR, - 22. 8. 2011 5 gramov za ceno 40,00 EUR, - 26. 8. 2011 enkrat 4,59 gramov za neugotovljeno ceno in enkrat najmanj en odmerek za neugotovljeno ceno, - 28. 8. 2011 5 gramov za neugotovljeno ceno, - 3. 2. 2012 okoli 21.25 ure 4,33 gramov za neugotovljeno ceno, A. A. pa je drogo kupil z namenom nadaljnje prodaje, saj pogosti nakupi v večjih količinah, ki jih je opravil, občutno presegajo njegove potrebe za lastno uporabo, amfetamin pa je po prvem odstavku 2. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Ur. l. RS, št. 108/99) v zvezi z zap. št. 71 v skupini II Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog (Ur. l. RS, št. 45/00 s spremembami) opredeljen kot prepovedana droga, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo v trajanju enega leta. Vzelo je zasežena mamila (8,92 g amfetamina). Odločilo je, da je obtoženec dolžan plačati sorazmerni del stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku (pravilno: 1. točki prvega odstavka) 370. člena ZKP oziroma 11. točki (prvega odstavka) 371. člena ZKP ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja po tretjem odstavku (3. točki prvega odstavka) 370. člena ZKP oziroma prvem odstavku 373. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da obtoženega oprosti obtožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Preizkus izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov spisa je razkril, da se zagovornik utemeljeno zavzema za oprostitev obtoženega. Upoštevaje vse okoliščine primera, ugotovljene v izvedenem dokaznem postopku, ni moč s stopnjo gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, zaključiti, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Zagovornik utemeljeno uveljavlja, da razlogi sodbe, iz katerih naj bi izhajalo zanesljivo sklepanje o obstoju kaznivega dejanja in obtoženčeve krivde, še zdaleč niso prepričljivi do stopnje, ki bi onstran vsakršnega dvoma izključevala resničnost oziroma verodostojnost obtoženčevega zagovora, da kaznivega dejanja ni bil storil. 5. Nobenega dvoma ni, da je obtoženec med 19. 8. 2011 in 28. 8. 2011 (očitek o nakupu mamila dne 3. 2. 2012 je v sodbenem opisu dejanja pravzaprav reduntanten, saj obtožnica obtoženega bremeni najmanj petih nakupov le v avgustu 2011) od B. B. petkrat kupil amfetamin, ne nazadnje to prizna sam v zagovoru. Štirikrat je kupil po (domnevno) pet gramov droge, enkrat pa najmanj en odmerek. „Domnevno“ iz razloga, ker se je po zasegu amfetamina dne 26. 8. 2011 na bencinski črpalki v ... ter sledeči forenzični preiskavi dejansko izkazalo, da je analizirana snov vsebovala le 4,59 gramov „speeda“, kar pomeni, da je B. B. prodajal bolj razredčeno drogo, kot je obljubljal kupcem. Upoštevaje omenjeni zaseg je potemtakem obtoženec v obdobju desetih dni med 19. 8. 2011 in 28. 8. 2011 razpolagal z (največ) desetimi grami amfetamina ter še z enim odmerkom, nakar je 28. 8. 2011 kupil še nadaljnjih pet gramov, ki jih je porabil v naslednjih dneh. Že ob upoštevanju zapisanega se tako pokaže, da obtoženčev zagovor, da je drogo užival izključno sam, ne more biti ovržen na ravni prepričanja. Sodba v tč. 6 obrazložitve omenja „splošno znano“ dejstvo, da neizkušeni uživalci amfetamina (kakršen naj bi bil po lastnih besedah obtoženec) potrebujejo pribl. gram te droge dnevno, iz izvedenega dokaznega postopka oziroma iz časovne dinamike nakupov pa je dopustno sklepati, da je obtoženec deset gramov amfetamina (najverjetneje pa še manj, tj. glede na nečistost droge) porabil prav nekje v desetih dneh. Že sámo razlogovanje izpodbijane sodbe je torej v esencialnem nasprotju z očitkom krivdoreka, da na nabavljanje droge z namenom nadaljnje prodaje kažejo „pogosto“ opravljeni nakupi v „večjih“ količinah, ki „občutno“ presegajo obtoženčeve potrebe za lastno uporabo, saj to preprosto ne drži. Nesprejemljivo je sodbeno razlogovanje, ki krivdo obtoženca utemeljuje zgolj s (prestrogim) primerjanjem določenih nians njegovih zagovorov v preiskavi oziroma na glavni obravnavi, medtem ko v spisu ni prav nobenega tehtnega dokaza, ki bi podprl obsodilno sodbo.

6. Pritožnik utemeljeno opozarja na nekatere pomenljive izseke prestreženih telefonskih pogovorov med B. B. in obtožencem v okviru izvrševanja prikritega preiskovalnega ukrepa po 150. členu ZKP, ki vnašajo še dodaten dvom v utemeljenost obtožbenega očitka. 19. 8. 2011 je obtoženec B. B. povedal, da bi moral biti „kofe“ (amfetamin) malo boljši kot zadnjič (KTT D.-12, št. 134); 22. 8. 2011 je obtoženi sporočil, da je bil ta res carski „kofe“ oziroma tisto zadnjič res zakon (KTT D.-12, št. 340); 27. 8. 2011 je povedal, da je super, da je to nekaj novega in da je občutna razlika ter nadaljeval razpravo o občutkih, ki jih nudi droga, hkrati pa pojasnil, da ima samo še polovico enega grama (KTT D.-12, št. 669). Umestno je zato pritožbeno naziranje, da prestreženi razgovori nakazujejo na resničnost obtoženčevega zagovora, saj se vsebinsko nanašajo na ocenjevanje droge s perspektive uživalca, ne prodajalca. Ni mogoče spregledati niti prisluhov z dne 28. 8. 2011 (KTT D.-12, št. 707), ko se obtoženec sprva zanima za nakup le dveh oziroma treh gramov amfetamina, kar nedvomno ne more kazati na namen nadaljnje prodaje, saj v tem ni nobene izkustvene logike.

7. Zagovorniku je namreč pritrditi v delu pritožbe, kjer navaja, da v ravnanju obtoženega, ki se mu očita po izreku izpodbijane sodbe, ni razbrati nobene premoženjske ali siceršnje motivike. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije (pogodba o zaposlitvi, izpis prometa na TRR), je bil obtoženec v kritičnem obdobju zaposlen za nedoločen čas in je prejemal redne mesečne dohodke v zneskih okrog 700 – 800 EUR, prav tako je listinsko izkazano, da ni imel izdatkov niti s plačevanjem najemnine za stanovanje, ki jo je poravnal oče. Soglašati je s pritožnikom, da bi se s hipotetično (pre)prodajo nekaj gramov amfetamina, pri čemer je B. B. sam plačal po 40,00 EUR za pet gramov, istočasno pa je imel še stroške za vsakokratno pot na ..., obtoženčev morebitni „dobiček“ gibal v okvirih nekaj EUR, posledično pa v očitanem ravnanju ni življenjske logičnosti. Nelogično je namreč, da bi se potencialni preprodajalec droge ukvarjal s prodajo le nekaj dni, pri tem pa bi obiskoval dobavitelja za nakup največ petih gramov. Navedeno gotovo bolj nakazuje na resničnost zagovora, da so bila srečanja z B. B. izključna posledica dejstva, da je obtoženemu vsakič zmanjkalo mamila za lastne potrebe (med dopustom, tj. ko je drogo užival zaradi obiskovanja zabav), kar navsezadnje prostodušno priznava. Zoper obtoženega niso tekli in ne tečejo nobeni drugi kazenski ali prekrškovni postopki, opravljena hišna preiskava v njegovem stanovanju pa prav tako ni razkrila nobenih dokazov obremenjujoče narave.

8. Odsotnost tehtnih obremenilnih dokazov ter neprepričljivost dokazne ocene dokaznega gradiva, ki ne izključi verodostojnosti obtoženčevega zagovora, na kar pritožnik argumentirano opozarja, sta vzbudila resen dvom v očitek obtožbe, od podanem razumnem dvomu pa je treba odločiti obtoženemu v korist. Ker je bilo torej dejansko stanje zmotno ugotovljeno, za pravilno ugotovitev pa ni potrebna izvedba novih dokazov ali ponovitev izvedenih dokazov, temveč zgolj drugačna presoja ugotovljenih dejstev, je pritožbeno sodišče (tj. ob ugotovitvi, da v opisu dejanja niso podani zakonski znaki drugih kaznivih dejanj) na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP ugodilo pritožbi zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Odločba o stroških postopka pa temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP.