Jedro

Pregon začne ali nadaljuje katerakoli od več oškodovanih oseb (v obravnavanem primeru gre za dve oškodovani osebi, oba kot prijavitelja in kot imetnika zadevne znamke).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma citirano sodbo obsojenega S. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene uporabe tuje oznake ali modela po prvem odstavku 233. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bil pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovanec kot tožilec je bil s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 30.000,00 EUR napoten na pravdo. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter stroške pooblaščenca oškodovanca kot tožilca.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da z njo uveljavlja kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni, tako da obsojencu izreče oprostilno sodbo oziroma podrejeno, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec podal obrazloženo mnenje, da je ta neutemeljena ter predlagal, da se jo zavrne. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja pritožbene navedbe glede neupravičenosti oškodovanca kot tožilca R. S., da začne oziroma nadaljuje pregon zoper obsojenca, ker naj bi bil solastnik oziroma so-imetnik registrirane blagovne znamke skupaj z N. Đ., ki ju je zato šteti za eno osebo civilnega prava. Na ta način vložnik zahteve utemeljuje zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 5. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Čeprav iz povzetih navedb ni mogoče razbrati vzročnosti med stališčem, da naj bi šlo za „eno osebo civilnega prava“ in zatrjevano kršitvijo po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je treba ponovno poudariti, da sta se tako sodišče prve kot tudi sodišče druge stopnje pravilno sklicevali na določbo 56. člena ZKP, po kateri lahko začne pregon ali ga nadaljuje katerakoli od več oškodovanih oseb (in so razlogi o teh okoliščinah v izpodbijani sodbi določno navedeni). Da je šlo v obravnavanem primeru za dve oškodovani osebi – R. S. in N. Đ. pa je razvidno tudi iz dejstva, da se je odločba Urada za intelektualno lastnino z dne 18. 2. 2009 (priloga A1 spisa) glasila na ti dve fizični osebi, in to na oba kot prijavitelja in kot imetnika zadevne znamke. Nobenega razloga ni, da bi bilo treba ti dve fizični osebi obravnavati le kot eno osebo civilnega prava; niti ni utemeljeno stališče vložnika zahteve, da bi zaradi teh razlogov moral podati kazensko ovadbo in predlog za pregon tudi N. Đ.

6. Stališče vložnika zahteve je neutemeljeno tudi glede trditve, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do zatrjevane kršitve v pritožbi, in sicer, da R. S. ni pravočasno prevzel pregona, ko tega ni storil že po prvem zavrženju kazenske ovadbe, ki jo je podal na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru (zavržena s sklepom tega tožilstva z dne 16. 2. 2010), temveč šele po drugem zavrženju (sklep z dne 24. 3. 2012) druge kazenske ovadbe „s praktično enako vsebino“. Vendar se je o tej pritožbeni navedbi sodišče druge stopnje opredelilo (točka 4 obrazložitve sodbe) in pri tem pravilno poudarilo, da v fazi odločanja državnega tožilstva o vloženi kazenski ovadbi še ne gre za kazenski pregon, kar pomeni, da je oškodovanec skladno z določbami 60. člena ZKP, upravičen začeti oziroma nadaljevati kazenski pregon, ko prejme sporočilo državnega tožilca, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ali da ni podlage za pregon katerega izmed ovadenih udeležencev. Tako je oškodovani R. S. ravnal tudi v obravnavanem primeru, po prejemu sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Kt 0/4024/11 z dne 24. 9. 2012 (priloga C1 spisa), v katerem je bil podan tudi pouk o pravici, da sam začne kazenski pregon zoper obsojenca, tako da v osmih dneh po prejemu tega sklepa lahko sam začne kazenski pregon zoper osumljenca, tako da pred Okrajnim sodiščem v Mariboru zahteva izvedbo posameznih preiskovalnih dejanj ali pa vloži obtožni predlog.

7. V delu zahteve, ko se utemeljuje kršitev kazenskega zakona z navajanjem, da je obsojenec znamko „Povračilo in enak logotip njegovo podjetje Povračilo d. o. o.“ uporabljal že od leta 2003 dalje, da je oškodovanec enako znamko zlonamerno in s kopiranjem iz spletne strani resda registriral in nato izsiljeval obsojenca za odškodnino, da je bil obsojenec trdno prepričan, da je znamka „Povračilo“ njegova, saj jo je njegovo podjetje plačalo, prenavljalo in vzdrževalo od l. 2003 dalje in da ni imel v zavesti, da uporablja tujo znamko – se vsebinsko uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar glede na drugi odstavek 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo.

8. Tudi v delu, ko vložnik zahteve utemeljuje, da obsojenčevo dejanje ni kaznivo dejanje, ker v njem ni materialne protipravnosti, gre prav tako za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj se pri tem opira na njegovo oceno nevarnosti, ki da pri obravnavanem dejanju v tem konkretnem ni izkazana oziroma „ni potrjena z nobenim dokazom v spisu“. Sicer pa je vsebinsko istovrstno pritožbeno navedbo pravilno zavrnilo že sodišče druge stopnje (točka 8 obrazložitve sodbe).

9. V zadnjem delu zahteve za varstvo zakonitosti njen vložnik še navaja, da je bila obsojencu kršena tudi ustavna pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist z zavrnitvijo predloga za vpogled in branje potrdila družbe S. z dne 26. 5. 2014, saj bi se sodišče z izvedbo tega dokaza lahko prepričalo v dejstvo, da je obsojenec „to blagovno znamko upravičeno štel za svojo.“ Ne glede na to, da je ta uveljavljena kršitev ostala vsebinsko povsem neobrazložena, je treba ugotoviti, da zanjo ni izponjen niti pogoj iz petega odstavka 420. člena ZKP, saj ta kršitev ni bila uveljavljana v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (celo obratno: v pritožbi je bilo izrecno navedeno, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje navaja, da je bil ta dokaz izveden z vpogledom in branjem potrdila družbe S. z dne 26. 5. 2014).

10. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve kazenskega zakona, zahteva pa vsebinsko uveljavlja predvsem zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.