Jedro

Za odločanje v zadevi sama po sebi ni relevantna okoliščina, da naj bi tožnik v preteklosti dobil upravna dovoljenja za posamične posege (za pomožni objekt in za nadstrešek ter enokapno streho nad njim). Če je investitor kljub izdanemu dovoljenju izvedel poseg, s katerim je zgradil povsem drug objekt, za kakršnega dovoljenje ni bilo izdano, sklicevanje na tak upravni akt ni utemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožniku izrekla inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje na zemljišču parc. št. 23/5 k.o. ..., in sicer mu je med drugim odredila ustavitev gradnje prizidka na S strani obstoječe garaže ter enokapno nadzidavo te garaže in prizidka, nadalje ustavitev gradnje kovinskih enoramnih stopnic ob JZ delu garaže in stanovanjske hiše, namenjenih za dostop do nadstropja, skupaj z vetrolovom, izvedenim v podaljšku strešine na obstoječem balkonu, ter ustavitev gradnje ograje na severni strani zemljišča, vse v tam naštetih dimenzijah. Naložila mu je, da nelegalno zgrajene objekte v roku enega meseca od prejema odločbe odstrani in vzpostavi prejšnje stanje, zanje pa je izreklo tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnik v postopku predložil gradbeno dovoljenje za prizidek na V strani stanovanjske hiše, ki ni zajet v tej odločbi, izjavo projektantske organizacije z dne 10. 9. 2009, da je začela z izdelavo projektne dokumentacije za nelegalne dozidave in nadzidave obstoječe garaže in shrambe, ter fotokopijo vloge z dne 8. 9. 2009, vložene na Upravno enoto v Domžalah za nezahtevni objekt – zidano ograjo višine 2,15 m. Upravni organ na podlagi pregleda gradbenih dovoljenj, ki jih dobi v vednost gradbeni inšpektor, ugotavlja, da gradbeno dovoljenje za prizidave in nadzidave ter ograjo še ni bilo izdano. Ker si tožnik za navedene posege ni pridobil gradbenega dovoljenja, je bilo treba izreči inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih glede tožnikove navedbe, da je gradnja končana in da je zato ne more ustaviti, navedel, da ima ta odredba podlago v 152. členu ZGO-1 in da obsega tako ustavitev morebitnih tekočih del kot tudi prepoved morebitnih novih posegov. Skupni namen je preprečiti kakršnokoli nadaljevanje izvajanje nelegalne gradnje ne glede na fazo, v kateri se ta nahaja. Nadalje ugotavlja, da je bila enokapna streha nad pomožnim objektom legalizirana z odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 4. 12. 1997, vendar iz dokumentacije zadeve izhaja, da je bila nad pomožnim objektom izvedena tudi obodna pozidava iz siporeksa, tako da to ni več nadstrešnica ampak zaprt objekt, prizidane stopnice in vetrolov pa služita dostopu do nadstropnih prostorov. Za taka dela pa tožnik ni imel gradbenega dovoljenja. Tožnikove navedbe o začetem postopku legalizacije nelegalno zgrajenih objektov pritožbeni organ zavrača kot pravno nepomembne, prav tako tudi dejstvo, da so vsi stanovanjski objekti na zemljišču parc. št. 23/5 in 23/6 k.o. ... legalizirani ter da se očitana nelegalna gradnja prizidkov in nadzidave nanaša na pomožne objekte. Neutemeljeno pa je tudi tožnikovo stališče, da bi mu moral prvostopenjski organ po 150. členu ZGO-1 določiti rok za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj ZGO-1 za nelegalne gradnje določa izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu in ne kakšnega drugega splošnega ukrepa.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je odrejena ustavitev gradnje nepravilna, saj je gradnja v celoti dokončana. Nadalje navaja, da ni bilo v celoti upoštevano, da je tožnik z odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 4. 12. 1997 legaliziral nadstrešek in enokapno streho nad pomožnim objektom, stoječim na parc. št. 23/5 k.o. ... in da je iz obrazložitve te odločbe razvidno, da gre za legalizacijo nadstreška in strehe nad pomožnim objektom, ki je bil predhodno izveden z ravno streho. Iz obrazložitve te odločbe je mogoče še razbrati, da je za pomožni objekt pridobil ustrezno dovoljenje v letih 1990 oz. 1991. Po prejemu inšpekcijske odločbe je zaprosil tudi za prepis dovoljenja iz leta 1990 oz. 1991, ki ga do danes ni prejel. Meni, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in da ne gre za nelegalno gradnjo. Poleg tega je v postopku izdelave projektne dokumentacije za dozidave in nadzidave obstoječe garaže ter shrambe, 9. 9. 2009 pa je vložil tudi zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za zidano ograjo v višini 2,15 m. Poudarja še, da so stanovanjski objekti na parc. št. 23/5 in 23/6 k.o. … legalizirani in da se očitana nelegalna gradnja nanaša na pomožne objekte. Meni, da bi moral organ dejansko stanje primerjati z do sedaj izdanimi upravnimi dovoljenji, saj bi bilo nesmotrno, če bi se objekti rušili. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, iz katerih izhaja, da gre v primeru gradnje spornih objektov za nelegalno gradnjo, saj tožnik za obravnavane posege ni pridobil zahtevanega gradbenega dovoljenja (12.1. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji), zaradi česar so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje po 152. členu ZGO-1. Sodišče se zato na te razloge sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) in pri tem še ugotavlja, da tožnik v tožbi ponavlja očitke, ki jih je navedel že v pritožbi zoper izdano inšpekcijsko odločbo in na katere mu je drugostopenjski upravni organ prepričljivo odgovoril. Stališče o odrejeni ustavitvi nadaljnje gradnje že končanega objekta je tudi v skladu s sodno prakso tega sodišča (sodbe v zadevah I U 669/2009, I U 444/2010, U 391/2008). V zvezi z nekaterimi tožbenimi navedbami pa sodišče dodaja: Za odločanje v zadevi sama po sebi ni relevantna okoliščina, da naj bi tožnik v preteklosti dobil upravna dovoljenja za posamične posege (za pomožni objekt in za nadstrešek ter enokapno streho nad njim). Če je investitor kljub izdanemu dovoljenju izvedel poseg, s katerim je zgradil povsem drug objekt, za kakršnega dovoljenje ni bilo izdano, sklicevanje na tak upravni akt ni utemeljeno. Prav to pa po mnenju sodišča izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, ki sicer ugotavlja, da je bila z odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 4. 12. 1997 legalizirana enokapna streha nad pomožnim objektom, ker pa je bila nad njim izvedena tudi obodna dozidava iz siporeksa, ne gre več za nadstrešnico ampak za zaprt objekt. Ker tožnik teh ugotovitev v tožbi ne izpodbija, je sodišče nanje vezano (1. odstavek 20. člena ZUS-1).

Poleg tega iz tožbe ni razvidno, v kakšnem smislu ni bilo „v celoti upoštevano“ dejstvo o izdani odločbi o dovolitvi priglašenih del iz leta 1997, zato nadaljnji preizkus v tej smeri ni mogoč. Zaradi tega sodišče glede tožbene trditve, da je iz omenjene odločbe razvidno, da je tožnik tudi za pomožni objekt pridobil dovoljenje v letih 1990 oz. 1991, le dodaja, da iz te odločbe, ki jo je tožnik priložil pritožbi in se nahaja v upravnih spisih, kaj takega ni razvidno. V prvem odstavku njene obrazložitve je navedeno le, da je stranka izjavila, da je za pomožni objekt pridobila ustrezno dovoljenje.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).