Jedro

Sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka glede na specialno ureditev instituta ponovne prošnje za mednarodno zaščito in glede na specialno ureditev postopka za uvedbo ponovnega postopka, ne sodi med sklepe iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katere je dopusten upravni spor in zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom Ministrstva za notranje zadeve (v tej zadevi tožena stranka) je bilo odločeno, da se zavrže vloga prosilca za mednarodno zaščito z osebnim imenom A.A., državljan Republike Albanije, o predlogu za obnovo postopka za priznanje mednarodne zaščite.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa med drugim izhaja, da je tožena stranka 21. 6. 2021 prejela predlog tožnika za obnovo postopka za pridobitev mednarodne zaščite zaradi novega dokaza - pisne izjave osebe B.B., ki naj bi v času prestajanja zaporne kazni izvedel, da je v Republiki Albaniji naročen umor tožnika v primeru, če bi se tja vrnil. 3. Tožena stranka je ob vpogledu spisovnih podatkov v zadevi št. 2142-2486/2018 ugotovila, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito 15. 11. 2018, ki je bila zavrnjena z odločbo št. 2142-2486/2018/49 (1312-13) z dne 12. 12. 2019; njegovo tožbo zoper navedeno odločbo je Upravno sodišče zavrnilo s sodbo št. I U 24/2020-14 z dne 19. 8. 2020, vendar je Vrhovno sodišče pa je s sklepom št. X Dor 289/2020-6 z dne 24. 9. 2020 ugodilo tožnikovemu predlogu za dopustitev revizije, zatem pa je ugodilo tudi tožnikovi reviziji in je s sklepom št. X Ips 120/2020 in navedeno sodbo Upravnega sodišča št. I U 24/2020-14 z dne 19. 8. 2020 razveljavilo, zadevo pa vrnilo Upravnemu sodišču v ponoven postopek, v katerem je bil sicer 23. 8. 2021 razpisan narok za glavno obravnavo, vendar pa Upravno sodišče v navedeni zadevi vse do izdaje izpodbijanega sklepa še ni odločilo v ponovljenem postopku (pod št. I U 1957/2020).

4. Ker ni dopustno predlagati obnove postopka iz istih razlogov, iz katerih je stranka sprožila upravni spor (Trpin, G., et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana, 2004, str. 720), kar je sicer v konkretnem primeru storil tožnik s tem, ko je ne le v predlogu za obnovo postopka, temveč tudi v tožbi v upravnem sporu uveljavljal iste dokazne predloge, in sicer izjavo B.B. kot predlagane priče, tožena stranka zaključuje, da v konkretnem primeru tožnik ni izkazal izpolnjevanja predpisanih zakonskih pogojev iz 1. točke 260. člena v zvezi s 1., 2. in 3. odstavkom 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter v povezavi s 33. členom Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Zato je njegov predlog za obnovo postopka z izpodbijanim sklepom zavrgla.

5. Tožnik, ki se z odločitvijo in razlogi za sprejeto odločitev tožene stranke ne strinja, sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijani sklep o zavrženju predloga za obnovo upravnega postopka, končanega z odločbo v upravni zadevi št. 2142-2486/2018, in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7. Tožba ni dovoljena.

8. V skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

9. Akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so lahko predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena1 v zvezi s 1. in 2. odstavkom 267. člena ZUP ter v povezavi s 33. členom ZMZ-1, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, pa je odločitev procesne narave. Po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka na podlagi 2. odstavka2 267. člena v zvezi s 1. točko 260. člena ZUP pa tudi glede na specialno ureditev instituta ponovne prošnje za mednarodno zaščito z določili 1. do 4. odstavka 64. člena ZMZ-1 in glede na specialno ureditev postopka za uvedbo ponovnega postopka z določili 1. odstavka3 do 6. odstavka 65. člena ZMZ-1, ne sodi med navedene sklepe iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katere je dopusten upravni spor in zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu. Še zlasti pa ne glede na to, da je že zakonodajalec predvidel zgolj subsidiarno uporabo določil ZUP, kot izhaja iz določila 1. odstavka 3. člena ZUP, po katerem so posamezna vprašanja upravnega postopka lahko za določeno upravno področje v posebnem zakonu (v konkretnem primeru ZMZ-1) drugače urejena, kot so urejena v ZUP, če je za postopanje na takem upravnem področju to potrebno. Ugovore glede presoje oziroma ocene individualnih konkretnih okoliščin posameznega primera v smislu 3. odstavka 64. člena ZMZ-14 in s tem povezane morebitne nezakonitosti upravnega akta, izdanega na navedeni podlagi pa je dopustno uveljavljati v sporu zoper dokončno odločitev o stvari5. 10. Samo po sebi niti dejstvo, da izpodbijani sklep tožene stranke vsebuje pravni pouk, v katerem je navedeno, da lahko tožnik zoper predmetni sklep sproži upravni spor, na odločitev sodišča v konkretnem primeru ne more vplivati. Napačen pravni pouk namreč stranki ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.6

11. Ker tožnik izpodbija odločitev o zavrženju njegovega predloga za obnovo upravnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v upravni zadevi št. 2142-2486/2018, utemeljenega na podlagi 1. točke 260. člena ZUP, ki po navedenih določbah ZUS-1 ni upravni akt, niti akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. 12. Odločitev o stroških temelji na določbah 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje 1. odstavka 13. člena ZUS-1. 1 Po določbi 1. točke 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. 2 Določilo 2. odstavka 267. člena ZUP se glasi: "Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom." 3 Določilo 1. odstavka 65. člena ZMZ-1 se glasi:"Oseba iz 1. in 4. odstavka prejšnjega člena vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku oseba sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek." 4 Določilo 3. odstavka 64. člena ZMZ-1 se glasi:"Novi dokazi in nova dejstva iz prvega odstavka morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, v primerih iz četrte alineje prvega odstavka pa morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji odločitve o priznanju statusa subsidiarne zaščite. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati." 5 Sodišče v konkretnem primeru nacionalnega prava ne razlaga in ne uporablja v nasprotju s stališči Sodišča EU v zadevi C-18/20 z dne 9. 9. 2021; 6 Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017, 7. točka obrazložitve.