Jedro

Sklenitev sporne prodajne pogodbe v nobenem primeru ne more predstavljati relevantnega vzroka za vtoževano škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.404,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek v zvezi s škodo, ki naj bi nastala tožnikovi pravni prednici zaradi kršitve njene predkupne pravice na najetem stanovanju.

2. Pritožbeno sodišče je v celoti zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi. Bistveno stališče obeh nižjih sodišč je, da toženka ni ravnala protipravno.

3. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi revizijskega razloga napačne uporabe materialnega prava. Toženka naj bi po njegovem prepričanju sodelovala pri namernem oškodovanju tožnika oziroma njegove prednice, kar naj bi imelo znake kaznivega dejanja goljufije. Sporno stanovanje naj bi toženka odkupila „v okviru divje privatizacije“. Toženka naj bi sporno kupno pogodbo sklenila „na skrivaj“, pri čemer pa bi morala vedeti, da posega v predkupno pravico. Kršitev predkupne pravice pa ni primarno vprašanje, temveč je primarno vprašanje goljufija toženke. Prodajalec brez kupca predkupnemu upravičencu ne more povzročiti škode in je zato treba ugotoviti, da je takšno dejanje nujno storjeno v „sostorilstvu“. V razmerju do pravne prednice tožnika naj bi bili storjeni dve protipravni dejanji in sicer kršitev predkupne pravice ter (naknadno) puščanje predkupne upravičenke v zmoti oziroma nevednosti z namenom, da ta ne bi izpodbijala neveljavnega pravnega posla.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo in zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.(1) Zato pri odločanju ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki kakorkoli spreminjajo ali relativizirajo relevantne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo kot pravilne tudi pritožbeno sodišče pri odločanju o tožnikovi pritožbi. Zato so popolnoma odveč posplošene trditve o tem, da naj bi toženka namenoma oškodovala pravno prednico tožnika in naj bi imelo njeno ravnanje znake kaznivega dejanja goljufije.

7. Pravilno je materialnopravno stališče nižjih sodišč, da toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja zgolj zato, ker je v vlogi kupca sklenila prodajno pogodbo (tudi) glede stanovanja, na katerem je obstajalo predkupno upravičenje tožnikove pravne prednice. Sklenitev sporne prodajne pogodbe v nobenem primeru ne more predstavljati relevantnega vzroka za vtoževano škodo. Če je tožniku nastala kakšna škoda, izvira ta lahko le iz okoliščine, da tožnikova pravna prednica ni bila pravočasno (pravilno) obveščena o nameravani prodaji in zato ni mogla realizirati predkupnega upravičenja. Ustrezna ponudba predkupnemu upravičencu pa spada v sfero dolžnega ravnanja lastnika, ki namerava prodati stanovanje(2). Kupec (toženka) ni bil zavezan k nikakršnemu obveščanju predkupne upravičenke in mu že zaradi tega ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Zaradi navedenih razlogov tudi ni mogoče trditi, da so prodajalca in kupec škodo povzročili skupaj in zato odgovornosti toženke ni mogoče utemeljiti na določbah 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (kot implicitno predlaga revident).

8. Zavrnitev revizije ima podlago v 378. členu ZPP, odločitev o revizijskih stroških pa v prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj določbo 19. člena Stanovanjskega zakona - Ur. l. RS, 18/91.