Jedro

V primeru steka več prekrškov se stvarna pristojnost za postopek o prekršku ne more določati po seštevku kazenskih točk, ki se jih lahko izreče za vse prekrške skupaj, temveč po številu kazenskih točk, ki jih je mogoče izreči za posamezen prekršek.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja C. je zoper N.S. 15.9.2007 izdala plačilni nalog zaradi prekrškov po petem odstavku 30. člena ZVCP-1, po točki a) tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1 in po šestnajstem odstavku 102. člena ZVCP-1. Za prvi prekršek je prekrškovni organ storilcu določil globo v znesku 208,65 EUR in 4 kazenske točke, za drugi prekršek globo v znesku 125,19 EUR in 3 kazenske točke, za tretji prekršek pa globo v znesku 125,19 EUR, nato pa izrekel enotno globo v znesku 459,03 EUR in 7 kazenskih točk. 2. Vrhovni državni tožilec je zoper pravnomočni plačilni nalog vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 7. alineje drugega odstavka 52. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Hitri postopek naj ne bi bil dovoljen, saj je šlo za prekršek zoper varnost javnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po tem zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vložnik navaja, da je kršitelj storil prekršek kot voznik začetnik. Ker mu zaradi izreka 7 kazenskih točk preneha veljati vozniško dovoljenje, hitri postopek naj ne bi bil dovoljen. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani plačilni nalog razveljavi.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. O prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča (prvi odstavek 45. člena ZP-1). Razmejitev pristojnosti med temi organi je urejena predvsem v določbah prvega in drugega odstavka 52. člena ZP-1. Po določbi prvega odstavka tega člena se o prekrških odloča v hitrem postopku pred prekrškovnim organom, razen ko zakon določa drugače. Izjeme, ko hitri postopek ni dovoljen, so določene v drugem odstavku 52. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 7. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, po kateri hitri postopek ni dovoljen za prekrške zoper varnost javnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po tem zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 7.2.2008, opr. št. IV Ips 22/2007, odločilo, da je potrebno določbo 7. alineje 52. člena ZP-1 razlagati tako, da sodišče odloča tudi o prekrških, ki jih stori voznik začetnik, za katere je (poleg globe) predpisana stranska sankcija 7 ali več kazenskih točk v cestnem prometu. Zgolj ob takšni razlagi je v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije voznikom začetnikom omogočeno enako varstvo pravic v postopku o prekršku kot drugim voznikom. Na ta način bo ne glede na status voznika (storilca) v vseh zadevah, ki imajo za posledico sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, dejansko stanje prekrška, odgovornost in sankcija zanj, predmet odločanja enakega organa v enakem postopku oziroma ne bo o nekaterih med seboj podobnih položajih odločal prekrškovni organ po pravilih hitrega postopka, o ostalih pa sodišče po pravilih drugačnega (rednega sodnega) postopka. Obe skupini voznikov je namreč potrebno v procesnem smislu enako obravnavati.

6. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za situacijo iz 7. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1. Vložnik v zahtevi sicer navaja, da je bil zoper storilca, ki je prekršek storil kot voznik začetnik, izdan plačilni nalog zaradi prekrška, za katerega hitri postopek po 7. alineji drugega odstavka 52. člena ZP-1 ni dovoljen. Tej trditvi ni mogoče pritrditi. Za prekršek po petem odstavku 30. člena ZVCP-1 je predpisana stranska sankcija 4 kazenske točke. Za prekršek po točki a) tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1 pa stranska sankcija 3 kazenske točke. Za tretji prekršek, to je prekršek po šestnajstem odstavku 102. člena ZVCP-1, stranska sankcija kazenskih točk ni predpisana. Vozniku začetniku se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče, če v času treh let doseže ali preseže 7 kazenskih točk v cestnem prometu (četrti odstavek 235. člena ZVCP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 22. člena ZP-1). Za nobenega od prekrškov, ki jih je v konkretnem primeru obravnaval prekrškovni organ v hitrem postopku in zanje izdal plačilni nalog, torej ni predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato izjema iz 7. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 ne velja za nobenega od njih. V skladu s prvim odstavkom tega člena se o vseh prekrških, obravnavanih v konkretnem primeru, odloča v hitrem postopku. Prekrškovni organ je kot pristojen za odločanje v hitrem postopku ravnal skladno z drugim odstavkom 51. člena ZP-1, ko je ugotovil, da so podani zakonski pogoji za izvedbo postopka o prekršku, ga izvedel in sam izdal odločbo o prekršku (oziroma prekrških).

7. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je zgolj posredno moč razbrati stališče vložnika, da v konkretnem primeru hitri postopek ni bil dovoljen zato, ker je seštevek kazenskih točk, izrečenih za prekrške v steku, dosegel število 7, zaradi česar se storilcu kot vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Takšno stališče ni pravilno.

8. V 52. členu ZP-1 so določeni kriteriji za razmejitev pristojnosti med sodišči in prekrškovnimi organi. Gre za pravilo o pristojnosti, ki se nanaša na posamezen prekršek. Pri tem je splošno pravilo, da se o prekrških odloča v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. V drugem odstavku so navedene izjeme, torej situacije, ko hitri postopek ni dovoljen. Te izjeme je potrebno razlagati restriktivno. Takšno stališče zastopa tudi Ustavno sodišče (npr. odločba z dne 24.11.2005, opr. št. P-23/05). Temeljna usmeritev Zakona o prekrških je poenostavitev in pospešitev postopka o prekrških ter spoštovanje načela učinkovitosti postopka in odločanja brez nepotrebnega odlašanja. Nasprotno tem temeljnim usmeritvam zakona bi bilo raztezanje določbe 7. alineje drugega odstavka 52. člena na primere, ko voznik doseže število kazenskih točk, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, s seštevkom kazenskih točk, izrečenih za prekrške v steku. Takšne razlage tudi ne dopušča jezikovna razlaga besedila te določbe, po kateri hitri postopek ni dovoljen za prekrške, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Kriterij za ugotavljanje pristojnosti je torej predpisana in ne izrečena stranska sankcija.

9. Procesno predpostavko (stvarne) pristojnosti je potrebno ugotavljati za vsak posamezni prekršek, ki (preden) se obravnava. Kolikor prekrškovni organ ugotovi, da so za določeni prekršek izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo hitrega postopka, mora v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZP-1 postopek izvesti in odločiti o prekršku. Šele če ugotovi, da ni dovoljen hitri postopek, ker velja katera od izjem iz drugega odstavka 52. člena ZP-1, ravna po tretjem odstavku 51. člena ZP-1 in vloži obdolžilni predlog pri pristojnem organu. Ni razloga, zaradi katerega ne bi enak postopek veljal v primeru steka prekrškov. Prekrškovni organ mora za vsak posamezni postopek ugotoviti, ali je zanj stvarno pristojen. Če ugotovi, da je za odločanje o prekršku pristojen, izvede hitri postopek in izda odločbo o prekršku. Na stvarno pristojnost ne more vplivati ugotovitev, do katere pride prekrškovni organ šele po izvedenem hitrem postopku, ko sešteje kazenske točke, določene za posamezne prekrške, in ugotovi, da je voznik dosegel ali presegel število 7 (voznik začetnik) ali 18 (ostali vozniki). Hitri postopek takrat ni zgolj uveden, ampak je v njem že izdana odločba (v konkretnem primeru plačilni nalog). Ugotavljanja stvarne pristojnosti ni možno vezati na fazo postopka, ki je kasnejša kot faza izdaje odločbe o prekršku.

10. Ker uveljavljana kršitev 7. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).