Jedro

Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 315.269,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.8.2008 do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi; zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 122.470,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.8.2008 do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.724,44 EUR.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov. Trdi, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti že zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu sploh ni navedlo, katere dokaze je zavrnilo, kaj šele, da bi obrazložilo svojo odločitev, da vseh s strani tožeče stranke predlaganih prič ne zasliši. Temeljna pravica vsake stranke v pravdnem postopku je pravica do izjave. To zagotavljajo tudi jamstva v dokaznem postopku in eno izmed teh jamstev je dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze. Po mnenju pravne teorije za sodišča obstaja dolžnost izvedbe vseh predlaganih dokazov. Tudi Ustavno sodišče RS, ki je v zgodnejših odločitvah priznavalo določeno diskrecijo sodišč pri odločitvi, kateri dokazi bodo v pravdnem postopku izvedeni, je že v zadevi Up 107/96 z dne 25.9.1996 poudarilo, da morajo sodišča odločitev o neizvedbi predlaganega dokaza ustrezno obrazložiti in navesti argumente za zaključek, da izvedba posameznega dokaza ni bila potrebna. Ustavno sodišče RS je npr. v sklepih Up 266/01 z dne 26.4.2002, Up 121/00 z dne 18.9.2001 ter Up 420/00 z dne 21.5.2002 opozorilo na načelno pravico strank do izvedbe predlaganih dokazov ter poudarilo, da sodišče ne sme zavrniti dokaznih predlogov strank, če za to niso podani ustavno sprejemljivi razlogi. V izpodbijani sodbi se sodišče v ničemer ni opredelilo do vseh dokaznih predlogov tožeče stranke. Tako v obrazložitvi sploh ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga zaslišanja prič M.S. ter S.K., pri čemer ni navedeno, da je ta dokazna predloga zavrnilo. S tem je zagrešilo tudi kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodba nima popolnega dokaznega sklepa z obrazložitvijo dokaznih predlogov, ki jih je sodišče zavrnilo. Svojo odločitev je temeljilo na pričevanju priče I.Z.. Zaslišalo je vse predlagane priče tožene stranke, od treh predlaganih prič tožeče stranke pa je zaslišalo le J.S., čeprav bi tudi priči S. in K. izpovedala o vsebini pogajanj med pravdnima strankama ob sklepanju aneksa št. II, torej o dejstvih, ki so bistvena za odločitev v predmetni zadevi. Zaradi pomanjkljivega dokaznega sklepa je sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni pojasnilo, zakaj ni sledilo pričevanju priče J.S.. V obrazložitvi je v celoti sledilo izpovedi priče I.Z., ki tudi po lastnih besedah ni bil vedno prisoten na pogajanjih o vsebini aneksa št. II, medtem ko je J.S. bil. Nadalje se ni opredelilo do dejstva, da se zakoniti zastopnik tožene stranke v času sklepanja aneksa št. II – priča S.V., ki je za razliko od priče Z. sodeloval pri pogajanjih in tudi podpisal aneks št. II, ni mogel ali ni želel ničesar spomniti. Ob tem pa ni zaslišalo prič S. in K., ki bi lahko dodatno pojasnila okoliščine v zvezi s pogajanji o vsebini aneksa ter potekom pogajanj, kar je razlog za nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tožeča stranka je vseskozi poudarjala, da je tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek že na podlagi 8. čl. aneksa št. II z dne 17.8.2005, v katerem je tožeči stranki jamčila, da ji bo na prvi poziv in brez ugovora povrnila vse, kar bo morala tožeča stranka kot kupec plačati tretjim osebam na podlagi njihovih zahtevkov v zvezi s pogodbenim predmetom. Člen se nanaša na celoten pogodbeni predmet, torej prodajo poslovnega prostora med pravdnima strankama in plačilo določenega zneska, ki se ga je tožeča stranka kot kupec zavezala plačati toženi stranki kot prodajalcu. Posledično je neutemeljena navedba tožene stranke, ki jo v obrazložitvi sodbe povzema tudi sodišče prve stopnje, da se 8. člen aneksa št. II nanaša le na jamčevanje za pravne napake na nepremičninah. Sodišče se sklicuje tudi na trditev priče Z., da se takšno določilo vpiše v vseh pogodbah. Vendar pa ga ni najti v kupoprodajni pogodbi z dne 17.12.2001 in niti v aneksu št. I z dne 19.6.2003, kar izkazuje na neresničnost navedbe priče, da naj bi šlo za pogodbeno določilo, ki je vsebovano v vseh pogodbah tožene stranke o prodaji nepremičnin. Obravnavano določilo se ne nanaša samo na nepremičnino, ampak na celoten predmet pogodbe, ki pa je prodaja nepremičnine in plačilo pogodbeno določenega zneska s strani kupca prodajalcu. Sodišče pa ni bilo pripravljeno zaslišati vseh predlaganih prič, ki bi potrdile, da so bile pogodbene stranke soglasne, da bo tožena stranka povrnila tožeči stranki znesek, ki bi ga tožeča stranka potencialno morala plačati banki na podlagi sklenjene asignacijske pogodbe. Sodišče je za odločitev o tožbenih zahtevkih uporabilo napačno materialnopravno podlago; določili 1. odst. 60. čl. ZPPSL in 2. odst. 63. čl. ZPPSL sta v tej zadevi nerelevantni. Sklicevanje sodišča na 2. odst. 63. čl. ZPPSL bi pomenilo, da je tožeča stranka v vsakem primeru upravičena do 20% vtoževanega zahtevka, torej 20% zneska, ki ga je plačala banki na podlagi asignacijske pogodbe, kar dodatno povzroča nerazumljivost sklicevanja prvostopnega sodišča na navedena člena ZPPSL kot podlago za odločitev v tej zadevi. Smisel nakazila je ta, da se s plačilom enega dolga poplačata kar dva dolga. In prav za to je šlo tudi v primeru sklenitve pogodbe o nakazilu z dne 28.1.2003. Tožeča stranka je z izpolnitvijo obveznosti iz pogodbe o nakazilu poravnala dolg do tožeče (pravilno: tožene) stranke iz naslova kupoprodajne pogodbe za poslovni prostor, obenem pa je poravnala tudi dolg, ki ga je tožena stranka imela do R. banke na podlagi pogodbe o kratkoročnem kreditu. Ker pa sta bili pravdni stranki prepričani, da zaradi odstopa tožene stranke od pogodbe o nakazilu tožeči stranki ne bo potrebno plačati zneska iz pogodbe o nakazilu banki (kar sta izrecno zapisali tudi v „n“ točki 1. čl. aneksa št. II z dne 17.8.2005), sta se dogovorili, da bo tožeča stranka ta znesek kot kupnino nakazala neposredno toženi stranki. Glede na to je jasno, da je bilo plačilo zneska toženi stranki s strani tožeče stranke, kot je bilo dogovorjeno v 6. čl. aneksa št. II, izvedeno na podlagi odpovedi pogodbe o nakazilu, ki je kasneje odpadla, saj se je izkazala kot neupoštevna, zaradi česar je morala tožeča stranka izpolniti svojo obveznost do banke iz pogodbe o nakazilu. Tožeča stranka je večkrat poudarila, da je morala kupnino za poslovni prostor plačati kar dvakrat – enkrat banki na podlagi pogodbe o nakazilu in iz nje izvirajoče pravnomočne sodbe ter drugič na podlagi aneksa št. II, ki je bil sklenjen na podlagi odpovedi pogodbe o nakazilu s strani tožene stranke, pri čemer pa je kasneje (s pravnomočno sodbo sodišča) ta podlaga odpadla. Posledično je jasno, da je tožena stranka dolžna znesek, ki ga je prejela s strani tožeče stranke na podlagi aneksa št. II. povrniti tožeči stranki.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je med pravdnima strankama sporna vsebina aneksa št. II z dne 17.8.2005 oziroma njegovega 8. čl. (priloga A4), na katerem temelji tožeča stranka svoj primarni zahtevek v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovitve njegove vsebine oziroma volje pogodbenih strank pri njegovem sklepanju zasliševalo priče, ocenilo pa je izpovedbi prič J.S. in I.Z.. Pri tem je ugotovilo, da se izpovedba slednjega v celoti ujema z vsebino aneksa oziroma njegovega 8. čl., ta pa ne potrjuje trditev tožeče stranke, da se ji je tožena stranka zavezala povrniti znesek, ki ga je morala tožeča stranka iz naslova asignacije plačati banki.

Iz spisa je razvidno, da je tožeča stranka predlagala tudi zaslišanje prič S.K. in M.S. in je na zadnjem naroku za glavno obravnavo vztrajala pri teh dokaznih predlogih, nakar je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se oba dokazna predloga zavrneta. Pri tem ni navedlo razlogov za takšno odločitev, teh pa ni navedlo in utemeljilo niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Glede na to pritožnica, sklicujoč se na več ustavnih odločb, utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov ustrezno obrazložiti, česar pa v obravnavanem primeru ni storilo, tako da razlogov za takšno njegovo odločitev ni mogoče preizkusiti.

Sodišče sicer ni dolžno v pravdnem postopku izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka, ampak le tiste, ki so pomembni za njegovo odločitev (tako: odločba Ustavnega sodišča Up-199/98 z dne 25.3.1999). Zato, če je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje menilo, da s strani tožeče stranke predlagani, a neizvedeni dokazi niso odločilni, ali da je sporna vsebina 8. čl. aneksa ugotovljena že na podlagi tistih dokazov, ki jih je izvedlo, res ni bilo dolžno izvajati nadaljnjih dokazov, vendar pa bi moralo to prepričljivo in izčrpno obrazložiti. Ker pa tega ni storilo, je kršilo obveznost, ki za sodišče izhaja iz 22. čl. Ustave (enako varstvo pravic), hkrati pa je zagrešilo tudi kršitev določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero se sklicuje pritožnica. Narava ugotovljene procesne kršitve sicer sama zase ne bi utemeljevala odločitve pritožbenega sodišča o razveljavitvi izpodbijane sodbe (2. odst. 347. čl. ZPP), vendar pa je bilo to potrebno iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da 8. čl. aneksa ureja le jamčevanje za pravne napake na nepremičninah, ki so bile predmet prodajne pogodbe, sklenjene med strankama, in da nima zveze z obveznostjo tožene stranke iz naslova asignacije. Vendar pa, ker obe predlagani priči nista bili zaslišani, je posledično podana možnost nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede vsebine 8. čl. aneksa, kot to utemeljeno opozarja pritožnica in v povezavi s tem tudi glede vprašanja obstoja terjatve tožeče stranke po temelju in po višini.

Glede materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, ki se je v utemeljitev svoje odločitve sklicevalo tudi na „vsebino samega aneksa oziroma njegovega 8. čl.“, pa pritožbeno sodišče dodaja, da gre očitno za sporno določilo, ki ga vsaka od pogodbenih strank razlaga drugače. Tu pa velja 2. odst. 82. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Navedeno določilo pomeni, da je lahko sporno tudi takšno takšno pogodbeno določilo, ki je objektivno jasno, vendar pa glede katerega ena od strank trdi, da ne odraža dejanske skupne volje.

Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je treba sporno določilo aneksa razlagati tako, kot to trdi tožeča stranka, je vprašljivo, ali bi glede na tedaj veljavni Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS, št. 67/93 s sprem.), potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko res lahko učinkovala tudi na predmetno terjatev, v kolikor ta obstaja, glede na to, da učinkuje prisilna poravnava le na tiste terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave (1. odst. 43. čl. ZPPSL), v obravnavanem primeru pa je bil postopek prisilne poravnave nad toženo stranko začet 23.9.2003, tožeča stranka pa temelji svoj primarni zahtevek na aneksu št. II z dne 17.8.2005. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 355. čl. ZPP, pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (tako glede primarnega, kot tudi glede podrejenega zahtevka, ker je bil slednji postavljen kot eventualni zahtevek po 3. odst. 182. čl. ZPP, katerega usoda je odvisna od primarnega zahtevka). Hkrati je odločilo, da so pritožbeni stroški tožeče stranke del nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odst. 165. čl. ZPP).