Jedro

Če sta bili obe pravdni stranki solidarno zavezani na plačilo škode tretji osebi, se znotraj regresnega razmerja nobena od solidarno zavezanih povzročiteljev škode ne more ekskulpirati s sklicevanjem na izključno odgovornost nasprotne stranke.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo tožeči stranki zneska 1.605,05 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 887,16 EUR od 10. 04. 2008 dalje in od zneska 717,89 EUR od 09. 05. 2008 dalje (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 95,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče je tako deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je uveljavljala regresni zahtevek na povrnitev izplačane škode, do katere je prišlo v škodnem dogodku dne 12. 05. 2004 v R. pri Š.L., pri čemer sta bili v prometni nesreči udeleženi vozili zavarovani pri pravdnih strankah.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka in uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izreka izpodbijane sodbe sicer izhaja, da sodišče ni odločilo o tistem delu zahtevka, ki presega v 1. točki izreka prisojeno obveznost toženi stranki glede na tožbeni zahtevek, kot ga je tožeča stranka uveljavljala s tožbo. Takšna pomanjkljivost sodbe pa bi bila odpravljiva le na predlog posamezne pravdne stranke v smislu 1. odstavka 325. člena ZPP. Tožena stranka pa se v pritožbi na to pomanjkljivost sodbe ne sklicuje.

V izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje škodnega dogodka, na katero je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, je naslednje: zavarovanec tožene stranke M.M. je zaradi prevelike hitrosti na cestišču, kjer je bila omejena hitrost na 50 km/h, zapeljal iz levega ovinka v desni ovinek tako, da je delno vozil po nasprotnem voznem pasu, v tem trenutku je v nasprotni smeri pripeljal zavarovanec tožeče stranke G. P. po svojem desnem smernem vozišču, da bi se izognil direktnemu trčenju z zavarovancem tožene stranke, je zavarovanec tožeče stranke zapeljal iz vozišča na peščeno parkirišče, takoj zatem pa nazaj na levo na vozišče, pri čemer pa je vozilo zavarovanca tožeče stranke z bočnim delom trčilo v kovinski stebriček ob vozišču, širina cestišča glede na položaj vozila zavarovanca tožene stranke na cestišču ni omogočala neovirane vožnje obeh vozil mimo drugega, zavarovanec tožene stranke je pred škodnim dogodkom vozil s hitrostjo 60 km/h, zavarovanec tožeče stranke pa s hitrostjo 65 km/h. Neupoštevno je pritožbeno sklicevanje tožene stranke, da vozilo zavarovanca tožene stranke ni bilo v celoti ali v pretežnem delu na voznem pasu zavarovanca tožeče stranke. Tožena stranka s tem izpodbija dejansko podlago izpodbijane sodbe, kar pa je v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP).

Neutemeljena pa je pritožba v delu, s katerim uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava glede opredelitve prispevka zavarovancev pravdnih strank k škodnim posledicam. Tožeča stranka je uveljavljala povrnitev škode, ki jo je izplačala oškodovancema Z.Č. in M.J. za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v zvezi s telesnimi poškodbami, pridobljenimi v spornem škodnem dogodku. Pravilno je sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je podana krivdna odgovornost zavarovancev obeh pravdnih strank za nastale škodne posledice tretjim osebam. To izhaja že iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 563/2005 in sodne poravnave pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu v pravdni zadevi opr. št. P 184/2007 z dne 01. 04. 2008, na katere se je sklicevala tožeča stranka. Ob teh okoliščinah je samo po sebi umevna neutemeljenost sklicevanja ene ali druge pravdne stranke v tem postopku na izključno odgovornost nasprotne stranke za nastalo škodo. Če sta bili obe pravdni stranki solidarno zavezani na plačilo škode tretji osebi (4. odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika) se znotraj regresnega razmerja nobena od solidarno zavezanih povzročiteljev škode ne more ekskulpirati s sklicevanjem na izključno odgovornost nasprotne stranke.

V notranjem regresnem razmerju je sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da je prispevek zavarovanca tožene stranke večji od prispevka zavarovanca tožeče stranke. Oba voznika sta na območju omejene hitrosti vozil vozila s hitrostjo, ki je presegala dopustno mejo 50 km/h. Res je, da je bilo ugotovljeno preseganje dovoljene hitrosti celo večje pri zavarovancu tožeče stranke, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je prispevek zavarovanca tožene stranke večji v tem, ker je takšna kršitev neposredno pripeljala do nove kršitve, to je vožnje po nasprotni smeri vozišča, s čimer je ustvaril nevarno situacijo, ki je onemogočila varno srečanje vozila, ki je pripeljalo pravilno po svojem voznem pasu v nasprotni smeri. Preseganje hitrosti zavarovanca tožeče stranke glede na dovoljeno hitrost se je tako kazala v vzročni zvezi s škodnimi posledicami šele po tem, ko se je zavarovanec tožeče stranke poskušal izogniti nevarni situaciji, ki jo je pred tem povzročil zavarovanec tožene stranke na samem vozišču. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ko je ob tako ugotovljenih dejanskih okoliščinah ocenilo, da znaša prispevek zavarovanca tožene stranke k nastali škodi v višini 70 %, prispevek zavarovanca tožeče stranke pa 30 %. Na navedeno oceno prispevkov obeh povzročiteljev škode ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na okoliščino, da ni prišlo do medsebojnega trka obeh udeleženih vozil, saj iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je do škode prišlo zgolj na vozilu zavarovanca tožeče stranke in v njej udeleženih potnikov le v posledici ravnanja zavarovanca tožeče stranke, s katerim se je izognil direktnemu trčenju obeh udeleženih vozil. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo prispevek obeh voznikov udeleženih vozil k nastali škodi, se tako izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek nepravilne uporabe materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).