- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSRS Sodba I Ips 73529/2023
ECLI:SI:VSRS:2026:I.IPS.73529.2023 Kazenski oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 je osebno kaznivo dejanje, pri katerem storilec izvrši toliko kaznivih dejanj, kot je oškodovancev.
Izrek
I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.
Obrazložitev
A.
1.Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo IIIK 73529/2023 z dne 2. 6. 2025 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. 0lena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Za kaznivo dejanje na 6kodo B. B. mu je dolo0Dilo kazen 6est mesecev zapora, za kaznivo dejanje na 6kodo C. C. kazen sedem mesecev zapora in za kaznivo dejanje na 6kodo D. D. kazen eno leto in dva meseca zapora. Odlo0Dilo je, da se prekli0De pogojna obsodba, ki je bila obsojencu izre0Dena s sodbo Okro7Enega sodi610Da v Novem mestu II K 14473/2019 z dne 9. 6. 2021 v zvezi s popravnim sklepom II K 14473/2019 z dne 26. 10. 2021 ter sodbo Vi61jega sodi610Da v Ljubljani I Kp 14473/2019 z dne 15. 2. 2022, v okviru katere mu je bila dolo0Dena enotna kazen eno leto in en mesec zapora s preizkusno dobo 6Stirih let. Zatem je obsojencu ob upo61tevanju kazni, dolo0Denih s to sodbo, ter dolo0Dene enotne kazni iz preklicane pogojne obsodbe, izreklo enotno kazen tri leta in en mesec zapora. V izre0Deno kazen mu je v61telo 0Das odvzema prostosti ter odlo0Dilo, da se ga oprosti pla0Dila stro61kov kazenskega postopka iz 1. do 6. to0Dke drugega odstavka 92. 0lena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Vi61je sodi610De v Ljubljani je prito7Ebi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodi610Da prve stopnje, obsojenca pa oprostilo pla0Dila sodne takse.
2.Obsojen0Dev zagovornik je zoper navedeno pravnomo0Dno sodbo vlo7Eil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. 0lena ZKP. Vrhovnemu sodi610Du je predlagal, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodi610Du prve stopnje v novo sojenje.
3.Vrhovna dr7Eavna to7Eilka Katju61a 0Ceferin je skladno z drugim odstavkom 423.0lena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Ocenila je, da zagovornik na ve0D mestih uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. 0lena ZKP), medtem ko zatrjevane kr61itve kazenskega zakona niso podane, saj so obsojen0Deva ravnanja pravno pravilno opredeljena kot tri kazniva dejanja nasilni1tva. Ker gre za uradno pregonljiva kazniva dejanja, je zagovornikove navedbe glede umaknjenih predlogov za pregon zavrnila kot brezpredmetne. V zvezi z zatrjevano kr61itvijo obsojen0Deve pravice do obrambe, ker naj bi mu bil onemogo0Den vpogled v kazenski spis, pa vrhovna dr7Eavna to7Eilka meni, da zagovornik ni pojasnil, kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
4.Vrhovno sodi610De je odgovor poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.
B.
Glede konkretizacije zakonskih znakov kaznivih dejanj nasilništva
5.Vlo7Enik uveljavlja kr61itev kazenskega zakona iz 1.to0Dke 372. 0lena ZKP v zvezi s 1.to0Dko prvega odstavka 420. 0lena ZKP z zatrjevanjem, da v opisu dejanj v izreku pravnomo0Dne sodbe ni konkretiziran zakonski znak spravljanja v podrejen polo7Eaj za vsakega posameznega o1kodovanca, saj se "isto in na po0Dez" o0Dita za vse tri. Meni tudi, da obsojen0Devih ravnanj ni mogo0De subsumirati pod zakonski znak spravljanja v podrejen polo7Eaj, saj je strah o1kodovancev in njihovo umikanje iz cone nevarnosti na varnej1i kraj samo logi0Dna posledica predhodno utrpljenega po61kodovanja, ne pa posledica obsojen0Devega vstopa v hi61o, njegovega vpitja in ravnanja z D. D. Navaja 1e, da v obravnavanem primeru ni 1lo za dlje 0Dasu trajajo0De nasilje, temve0D za enkraten pijanski izbruh.
6.Zatrjevana kr61itev ni podana. Kot je razvidno iz izreka pravnomo0Dne sodbe, je bil obsojenec spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj nasilni1tva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. 0lena KZ-1, ker je dne 3. 10. 2023 v ve0Dernih urah s sestro B. B., svakom C. C. in materjo D. D. grdo ravnal, jih pretepal oziroma z njimi druga0De boleDe in poniEujo0De ravnal ter jih z nasilnim omejevanjem njihovih enakih pravic spravljal v podrejen polo7Eaj, pri 0Temer je vse tri o1kodovance tudi lahko telesno po61kodoval. V opisu dejanja je podrobno opisan potek dogajanja od obsojen0Devega nasilnega vstopa v hi61o (ko je s pivskim vr0Dem razbil steklo na oknu in vstopil v kuhinjo), do napada na o1kodovanko B. B. (ki jo je udaril s pivskim vr0Dem tako, da je utrpela lahko telesno po61kodbo, nakar je o1kodovanka zbe7Eala v otro61ko sobo in z rokama ti1ala vrata), 0Temu je sledil napad na o1kodovca C. C. (na katerega se je obsojenec fizi0Dno spravil v dnevni sobi ter ga med kri0Danjem in gro7Enjami, da bo vse pobil, v teku z dlanjo roke mo0Dno udaril po levem licu, da je C. C. padel in utrpel lahko telesno po61kodbo, nakar je o1kodovancu po gro7Enji, da bo najprej njega ubil, uspelo pobegniti iz hi61e), ter nazadnje 61e agresivni napad na o1kodovanko D. D. (ki jo je porinil na stopnice, jo pri0Del z rokami pretepati po glavi in jo davil za vrat ter jo klofutal; ji izpulil 1op las ter jo prijel za glavo in z njo nekajkrat udaril ob steno; ji zagrozil, da bo "prasico ubil, da mu bo dala denar"; nato pa je o1kodovanko med be7Enjem dohitel, jo porinil v ozko shrambo, da je padla na hrbet, ter sko0Dil nanjo tako, da je s svojim celim telesom le7Eal na njej, med tem ko ga je rotila, naj jo izpusti, ker ne more dihati, zaradi vseh obsojen0Devih ravnanj pa je tudi ta o1kodovanka utrpela lahko telesno po61kodbo). V opisu dejanja je navedeno, da je obsojenec konstitucijsko vi1ji in te7Ei od o1kodovancev ter zato telesno mo0Dnej1i, zoper vse pa je uporabil grobo fizi0Dno silo ter jih spravil v podrejen polo7Eaj, saj so se vsi trije zaradi obsojen0Devih ve0Dkrat izre0Denih gro7Enj z ubojem in izkazane stopnjevane agresivnosti, ko je tekel za njimi, z njimi izmenično fizi0Dno obra0Dunaval ter jih ob tem tudi lahko telesno po61kodoval, mo0Dno zbali, pri 0Temer sta dva o1kodovanca uspela pred njim zbe7Eati (B. B. v otro61ko sobo, C. C. pa iz hi61e), medtem ko o1kodovanki D. D. to ni uspelo in je bila zato deleNa 61e intenzivnej1ega fizi0Dnega nasilja).
7.Okvir za presojo, ali so podani zakonski znaki dolo0Denega kaznivega dejanja, predstavlja opis dejanja iz izreka pravnomo0Dne sodbe. V danem primeru je v izreku prvostopenjske sodbe jasno opredeljeno, na kak1en na0Din je obsojenec posegel v telesno in du1evno celovitost vsakega posameznega o1kodovanca ter prizadel njegovo osebno varnost, obenem pa je iz opisane dinamike jasno razvidno tudi, da je vsakega izmed o1kodovancev spravil v podrejen polo7Eaj, saj se je nad vsakim znesel do te mere, da se mu ni mogel upreti in je torej vsak izmed o1kodovancev postal objekt izvr1evanja obsojen0Devega nasilja. Prav v tem je bistvo zakonskega znaka spravljanja v podrejen polo7Eaj, ki je po ustaljeni sodni praksi podan, ko si storilec s svojimi (nasilnimi) ravnanji 7Ertev podredi, jo spravi v brezizhoden oziroma poniEujo0D polo7Eaj ter izni0Di njeno prosto voljo ravnati na dolo0Den na0Din tako, da se mu v celoti uklanja in postane objekt njegovega izvajanja nasilja. Obsojenec je v obravnavanem primeru glede na opis dejanja vse tri o1kodovance z resnimi gro7Enjami in fizi0Dnim nasiljem spravil v nemo0Den polo7Eaj, v katerem so se morali ukloniti njegovemu agresivnemu ravnanju, pri 0Temer sta mu dva o1kodovanca uspela pobegniti, medtem ko tretji o1kodovanki to ni uspelo in je bila zato deleNa 61e intezivnej1ega nasilja, zaradi obsojen0Devega ravnanja pa so vsi trije o1kodovanci utrpeli lahke telesne po61kodbe ter se mo0Dno in intenzivno prestra1ili.
8.Vlo7Enik glede na povzet opis dejanja, kot izhaja iz izreka pravnomo0Dne sodbe, ne more uspeti z zatrjevanjem, da v konkretnem primeru ni podan zakonski znak spravljanja v podrejen polo7Eaj oziroma da ta znak ni v zadostni meri individualiziran za vsakega o1kodovanca posebej. Zavrniti je treba tudi vlo7Enikovo stali1De, da pri enkratnem dogodku ne morejo biti izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja nasilni1tva, saj je bilo v sodni praksi 7Ee ve0Dkrat razsojeno, da lahko tudi enkraten primer nasilni1kega obna1anja ustreza zakonskim znakom navedenega kaznivega dejanja, 0De je vsebina in intenzivnost storil0Devih ravnanj tak1na, da 7Ertev spravi v podrejen polo7Eaj, v katerem se slednja storilcu uklanja in postane objekt njegovega nasilja, kar sta v okoli1inah obravnavane zadeve razumno prepoznali tudi sodi610Di prve in druge stopnje (8. to0Dka prvostopenjske v zvezi s 7. do 11. to0Dko drugostopenjske sodbe).
9.Vlo7Enik sku61a z zahtevo prepri0Dati, da v konkretnem primeru ni 1lo za naklepno nasilje, ki bi bilo ciljno usmerjeno zoper to0Dno dolo0Dene osebe, temve0D za intenziven pijanski izpad zaradi obsojen0Devih osebnostnih lastnosti in za njegovo nasilno ravnanje nasproti vsem, ki je bilo izzvano s strani okolice, vendar s temi navedbami ne uveljavlja nobene kr61itve zakona iz prvega odstavka 420.0lenaZKP. V pravnomo0Dni sodbi je ugotovljeno, da je 61lo pri obsojen0Devih ravnanjih za ciljno iz7Eivljanje nad o1kodovanci, ki ni bilo naklju0Dno (8. in 25. to0Dka prvostopenjske sodbe), vlo7Enikovo nestrinjanje s temi zaklju0Dki pa pomeni izklju0Dno uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Vlo7Enik povzema tudi izpovedbe zasli61anih pri0D, na podlagi katerih utemeljuje, da o1kodovanci niso bili spravljeni v podrejen polo7Eaj, kar ne more biti relevantno za presojo kr61itve kazenskega zakona iz 1. to0Dke 372. 0lena ZKP, temve0D ponovno predstavlja uveljavljanje razloga, ki ga Vrhovno sodi610De v tem postopku ne preizku61a (drugi odstavek 420. 0lena ZKP).
10.Vlo7Enik v povezavi z zatrjevano kr61itvijo kazenskega zakona uveljavlja 1e bistveno kr61itev dolo0Db kazenskega postopka iz 11. to0Dke prvega odstavka 371.0lena ZKP, ker naj bi bil izrek izpodbijane sodbe v delu, ki se nana61a na zakonski znak spravljanja v podrejen polo7Eaj, nejasen. Ta o0Ditek je neutemeljen, saj bi bila zatrjevana kr61itev podana samo, 0De bi bil izrek sodbe nerazumljiv, sam s sabo v nasprotju ali v nasprotju z razlogi sodbe oziroma 0De bi bili razlogi sodbe nejasni ali v precej1nji meri s seboj v nasprotju, za kar v konkretni zadevi ne gre, temve0D vlo7Enik izra7Ea zgolj nestrinjanje z vsebinsko presojo sodi610Di, ki se nana61a zakonski znak spravljanja v podrejen polo7Eaj. Kon0Dno mora ostati brezuspe61no tudi zatrjevanje kr61itve pravice do obrambe, 0De1 da je bil obsojenec zaradi (pre)splo61nih o0Ditkov prikraj61an v mo7Enostih za pripravo svoje obrambe. Vrhovno sodi610De ugotavlja, da opis dejanja v konkretni zadevi ne pu1Ja nobenega dvoma o tem, na kateri histori0Dni dogodek se nana61a in kaj se obsojencu o0Dita, zato s tega vidika ni bilo v ni0Demer pose7Eeno v obsojen0Devo pravico, da se mu zagotovijo mo7Enosti za pripravo obrambe po prvi alineji 29. 0lena UstaveRS.
Glede pravne opredelitve obsojen0Devih ravnanj in procesnih predpostavk za pregon
11.Zahteva za varstvo zakonitosti prepleta zatrjevanje kr61itve kazenskega zakona iz 3. in 4. to0Dke 372. 0lena ZKP, ko trdi, da je 61lo pri obsojen0Devu ravnanju za prekr61ek po ZJRM-1, ki je prerasel najve0D v kaznivo dejanje lahke telesne po61kodbe ali gro7Enje, za katero pa o1kodovanci bodisi niso podali predloga za pregon bodisi so ta predlog umaknili s tem, ko so se odpovedali pri0Danju.
12.Povzetim stali1em ni mogo0De pritrditi. V izreku pravnomo0Dne sodbe niso opisane samo obsojen0Deve resne gro7Enje z napadom na 7Eivljenje o1kodovancev, njegovo grdo ravnanje z njimi ter po61kodbe na strani o1kodovancev, ki ustrezajo lahkim telesnim po61kodbam po 122. 0lenu KZ-1, temve0D obsojen0Deva izvr61itvena ravnanja zajemajo tudi pretepanje in druga0De boleDe ter poniEujo0De ravnanje z o1kodovanci, nasilno omejevanje njihovih enakih pravic ter spravljanje v podrejen polo7Eaj, kar vse ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja nasilni1tva iz 296. 0lena KZ-1 in presega kriminalno koli0Dino kaznivih dejanj gro7Enje iz 135. 0lena KZ-1 oziroma lahke telesne po61kodbe iz 122. 0lena KZ-1. Odnos specialnosti med kaznivimi dejanji, usmerjenimi zoper posameznega o1kodovanca, narekuje, da se obsojen0Deva ravnanja pravno opredelijo po specialnej1i dolo0Dbi (65lex specialis derogat legi generali), zato sta sodi610Di v pravnomo0Dni sodbi obsojen0Deva ravnanja pravno pravilno opredelili kot kazniva dejanja nasilni1tva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296.0lenaKZ-1. Kot je zagovorniku pojasnilo 7Ee sodi610De druge stopnje, kaznivo dejanje nasilni1tva iz 296. 0lena KZ-1 ni predlagalni delikt, pri katerem bi bil kazenski pregon odvisen od volje o1kodovancev ter bi njihov predlog predstavljal procesno predpostavko za pregon, zato je brezpredmetno nadaljnje razpravljanje o tem, ali so o1kodovanci predlog za pregon podali oziroma umaknili.
13.Vlo7Enik si z zahtevo za varstvo zakonitosti prizadeva 1e za druga0Dno pravno opredelitev kaznivih dejanj po 296. 0lenu KZ-1. Meni namre0D, da bi moralo biti obsojen0Devo ravnanje opredeljeno (kve0Djemu) kot eno kaznivo dejanje nasilni1tva, saj je navedeno dejanje ume610Deno v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir, zato je glede na pravno varovano dobrino jasno, da ne gre za osebno kaznivo dejanje. Dodatno oporo zastopanemu stali1u vidi zagovornik v kvalifikatorni okoli610Dini iz drugega odstavka 296. 0lena KZ-1, ki je podana, 0De je bilo hudo poniEanih ve0D oseb, kar po njegovem mnenju ka7Ee, da lahko tudi temeljna oblika kaznivega dejanja nasilni1tva zajema o1kodovanje ve0D oseb. Nazadnje se zahteva sklicuje 61e na sodbo Vi61jega sodi610Da v Celju I Kp 27072/2015 z dne 19. 1. 2016, ki utemeljuje, da pri kaznivem dejanju nasilni1tva ne gre za osebno kaznivo dejanje.
Vrhovno sodišče vložnikove argumentacije ne more sprejeti. Zahteva za varstvo zakonitosti prvenstveno prezre, da obsojenec v obravnavani zadevi ni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva v temeljni obliki, temveč je bil obsojen zaradi treh kaznivih dejanj nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, saj je vsakemu izmed oškodovancev povzročil poškodbe, ki predstavljajo lahko telesno poškodbo, zaradi česar je pri vseh treh podana kvalifikatorna okoliščina, da je drugega lahko telesno poškodoval. V tovrstnih primerih je v ospredju kazenskopravnega varstva pravna dobrina telesne celovitosti posameznika, ki se ji pridružujejo še pravne dobrine osebne varnosti, duševne celovitosti in svobode gibanja, kar vse so osebne dobrine, ki kažejo, da gre za osebno kaznivo dejanje, pri katerem storilec izvrši toliko kaznivih dejanj, kot je oškodovancev. Takšno stališče sprejema tudi pravna teorija3 in ga zgolj umeščenost kaznivega dejanja v poglavje zoper javni red in mir ne more omajati.
Zagovornik ne prepriča s sklicevanjem na drugo kvalifikatorno okoliščino iz drugega odstavka 296. člena KZ-1, in sicer na hudo ponižanje več oseb, v primeru katerega je podano eno kaznivo dejanje. Pravnomočna sodba namreč v tej zvezi utemeljeno ugotavlja, da je kvalifikatorna okoliščina povzročitve lahke telesne poškodbe jezikovno jasno vezana na enega oškodovanca, medtem ko se hudo ponižanje izrecno nanaša na več oseb (8. točka prvostopenjske sodbe). Takšna opredelitev zakonskih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja odraža zakonodajalčevo voljo, da se storilčeva ravnanja v primeru hudega ponižanja več oseb opredelijo kot eno (kvalificirano) kaznivo dejanje, medtem ko v primeru povzročitve lahke telesne poškodbe, ki predstavlja težji poseg v osebno celovitost posameznika, storilec odgovarja za toliko kaznivih dejanj, kolikor oškodovancev je lahko telesno poškodoval.
Pri presoji končno ne more biti relevantna niti citirana sodba Višjega sodišča v Celju, ki ne le, da nima precedenčnega učinka, temveč tudi vsebinsko ni primerljiva z obravnavano zadevo. Vsebina omenjene sodbe se nanaša na pravno opredelitev kaznivega dejanja nasilništva v temeljni obliki, medtem ko je za odločitev o zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti ključna pravna presoja dejanja nasilništva, pri katerem storilec več oškodovancev lahko telesno poškoduje.
Glede razlogov pravnomočne sodbe
Vložnik na več mestih uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Vrhovno sodišče je zatrjevane kršitve v tem delu glede na načelo dispozitivnosti preizkusilo samo v delih, kjer zagovornik določno pojasni, kateri razlogi v pravnomočni sodbi manjkajo oziroma so nejasni, saj v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti kršitev zakona ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP).
Prvi očitek, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata nobenih razlogov glede pravne opredelitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj oziroma da navedeni razlogi niso dovolj konkretni, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je glede uporabe kazenskega zakona obrazloženo izreklo v 8. točki sodbe, medtem ko je sodišče druge stopnje razloge glede pravne opredelitve obdolžencu očitanih dejanj navedlo v 13., 15. in 16. točki sodbe. Pravnomočna sodba v izpostavljenih delih odgovarja na vse bistvene argumente obrambe, zato v tem delu ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrazložene sodne odločbe.
Vložnik problematizira tudi obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, ki naj bi samo pritrjevala sodbi sodišča prve stopnje in naj ne bi imela nobenih lastnih razlogov. Posebej trdi še, da sodišče druge stopnje pri navedbi, da obsojenčeva ravnanja vsebujejo specifično obliko izvajanja nasilja, ne opredeli, v čem naj bi bila ta specifika. Vrhovno sodišče ta izvajanja zavrača, saj je po ustaljeni (ustavno)sodni praksi5 procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, med drugim iz razloga smotrnosti. Tako ni treba, da sodišče druge stopnje ponavlja vse argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja, temveč standardu obrazloženosti zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z navedbami strank seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Prav tako ni treba, da sodišče druge stopnje odgovarja na vsako pritožbeno navedbo strank, temveč zadošča, da se opredeli do njihovih bistvenih navedb. Tem zahtevam razlogi sodbe sodišča druge stopnje v konkretnem primeru zadostijo, pri čemer se drugostopenjska obrazložitev tudi v delu, ki v obsojenčevih ravnanjih prepoznava specifično obliko nasilja (9. točka obrazložitve), tako tesno povezuje s predhodno opredelitvijo njegovih konkretnih ravnanj (8. točka obrazložitve), da s svojimi razlogi po vsebini dovolj jasno odgovarja na pritožbene navedbe glede spravljanja oškodovancev v podrejen položaj.
Glede pravice do obrambe v zvezi z vpogledom v spis
Zadnji sklop vložnikovih navedb je namenjen utemeljevanju kršitve obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ker naj sodišče obsojencu med postopkom in po pravnomočnosti sodbe ne bi omogočilo vpogleda v sodni spis, s čimer naj bi mu odvzelo možnosti za pripravo obrambe. Vložnik vidi v tem kršitev obsojenčevih ustavnih jamstev, ki sama po sebi narekuje razveljavitev pravnomočne sodbe.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zatrjevanje te kršitve, kolikor se nanaša na postopek pred pravnomočnostjo sodbe, materialno neizčrpano in zato ne more biti predmet preizkusa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik in obsojenec v postopku s pritožbo nista zatrjevala, da obsojencu v kazenskem postopku pred pravnomočnostjo sodbe ni bil omogočen vpogled v spis, čeprav za zatrjevanje kršitve pravice do obrambe v tem delu ni bilo nobenih ovir, zato se nanjo v postopku z zahtevo ne moreta sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).
S preostalimi navedbami, ki se nanašajo na kršitev obsojenčeve pravice do obrambe v postopku po pravnomočnosti sodbe v okviru priprav zahteve za varstvo zakonitosti, pa zagovornik ne more uspeti. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je Okrajno sodišče v Novem mestu po obsojenčevi prošnji za pridobitev kopij listin celoten kazenski spis posredovalo Okrajnemu sodišču v Ljubljani, na območju katerega je obsojenec tedaj prestajal zaporno kazen, ter ga obvestilo, da lahko v roku enega meseca opravi vpogled v spis in zaprosi za želene fotokopije listin. Pri tem mu je ponudilo tudi možnost za podaljšanje roka, če v danem času ne bi uspel opraviti želenega vpogleda, vendar se obsojenec na sodna pisanja ni odzval. Obsojenec danih možnosti za vpogled v spis ni izkoristil in sodišču prve stopnje tudi ni sporočil, da privedba iz zavoda za prestajanje kazni zapora na Okrajno sodišče v Ljubljani ne bi bila mogoča, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da mu vpogleda v spis oziroma kopij listin ni zagotovilo na drugačen način. Opisana procesna situacija kaže, da se je obsojenec v obravnavanem primeru s tem, ko se ni odzval na ponujene možnosti za vpogled v spis, odpovedal jamstvom iz prve alineje 29. člena Ustave RS, zato Vrhovno sodišče ne more sprejeti vložnikovih trditev, da so mu bile v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti prekršene možnosti za pripravo obrambe.
C.
23.Ker zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb Ustave RS niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi v nasprotju z drugim in petim odstavkom 420. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).
24.Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz razlogov pravnomočne sodbe.
25.Odločitev je bila sprejeta soglasno.
-------------------------------
1Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 57293/2010-60 z dne 21. 3. 2013, I Ips 3280/2014 z dne 11. 1. 2018, I Ips 55320/2018 z dne 4. 9. 2025 in druge.
2Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 2730/2015 z dne 21. 5. 2020, zlasti 6. in 7. točka obrazložitve.
3K. Filipčič: Komentar k 296. členu KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, posodobljena izdaja (ur. D. Korošec, K. Filipčič, H. Devetak), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 448 in 460.
4V sodni praksi tudi sicer umeščenost kaznivega dejanja v določeno poglavje KZ-1 ni odločilna pri presoji, ali gre za osebno kaznivo dejanje. Tako denimo kaznivo dejanje ropa, ki je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje, šteje za osebno kaznivo dejanje (glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 26732/2021 z dne 21. 4. 2022).
5Prim. na primer sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020, I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016 in druge. Glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-191/16-21 z dne 9. 12. 2019 (tč. 14. obrazložitve), Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 (tč. 21 obrazložitve) in Up-391/14-12 z dne 16. 6. 2016 (tč. 5 obrazložitve) s stališčem, da je zahteva po obrazloženosti instančnih odločb v primeru, kadar instančno sodišče pritrdi naziranju nižjih sodišč, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb.