Jedro

1. Po določbi 1. točke 52. člena SKPGd se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu. Znesek povračila stroškov za prehrano je določen za delovni dan, zato tožnica ne more zahtevati povračila dodatnih stroškov za prehrano, ki naj bi ji nastali zaradi opravljanja dela preko polnega časa.

2. Tožnica je pri tožencu delala do 18.12.1998, ko ji je toženec dejal, da naj na delo ne pride več, od 18.12. do 31.12.1998 pa je bila v bolniškem staležu. Kasneje se ravno zaradi izjave toženca, da naj na delo ne hodi več, na delo ni vrnila. Tožnica je bila, čeprav ni prejela pisnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, vezana na 15-dnevni rok iz 2. odstavka 80. člena ZTPDR za predhodno uveljavljanje pravic pri delodajalcu, ki teče od dneva, ko je zvedela za kršitev pravic.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se: - izpodbijana sodba v 1. tč. izreka razveljavi in tožba v tem delu z a v r ž e ; - v delu 2. tč. izreka se sodba glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 24.448,00 SIT razveljavi nad zneskom 1.921,00 SIT, glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 54.458,70 SIT razveljavi nad zneskom 18.896,00 SIT, glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 52.912,40 SIT razveljavi nad zneskom 14.856,00 SIT in glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 42.895,00 SIT razveljavi nad zneskom 9.792,00 SIT in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje; - v 2. tč. sklepa se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožnice zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da listina, katere prepis originala je dne 25.2.1999 overila notarka M. Š. na P., ki glasi: "izjava - spodaj podpisana C. M. izjavljam, da mi delovno razmerje v A. C. preneha z dnem 15.12.1998 in da so vse obveznosti delodajalca do mene poravnane", ni pristna, zavrnilo je zahtevek za plačilo zneska 24.448,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1998 do plačila, za plačilo zneska 54.458,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1998 do plačila, za plačilo zneska 52.912,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1998 do plačila, za plačilo zneska 42.895,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.1.1999 do plačila ter zavrnilo zahtevek na povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sklenilo je, da se tožba zaradi prenehanja delovnega razmerja zavrže ter da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. ju razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da sodba in sklep nimata razlogov v odločilnih dejstvih oz. da imata nejasne razloge in da je zato zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka bi morala dokazati, da vodi brezhibne evidence, sodišče ne more zahtevati od tožnice, da vodi evidenco tožene stranke. Glede nepristnosti listine (podpis bianco papirja) navaja, da gre za prakso delodajalcev, o kateri že vsi državni organi razpravljajo, le sodišče tega noče. Sodišče bi moralo tožnici priznati del stroškov, saj je tožena stranka tekom postopka delno pripoznala zahtevek.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99).

Tožnica je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 1.9.1998 do 1.3.1999 na delovnem mestu "vsa pomožna dela v gostinskem obratu" z osnovno plačo 65.000,00 SIT bruto (III. tarifni razred). Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnici priznala plačilo neizplačanih stroškov za oktober, november in 15 dni v decembru 1998 ter jih med postopkom pred sodiščem prve stopnje tudi izplačala, zato je sodišče zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

Glede zahtevka na plačilo nadur od septembra 1998 do prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je opravila zatrjevano število nadur, zato ni upravičena do plačila. Sodišče ni sledilo navedbam in dokazom tožnice, da je v spornem obdobju opravljala tudi delo preko polnega delovnega časa in da je zato upravičena do plačila le-tega. Sodišče ni sprejelo dokaza tožnice o evidenci opravljenih ur, ker naj bi bili podatki napisani naknadno in ker se podatki o nakazilih plače ne ujemajo s podatki na plačilnih listah. Iz VI. tč. pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je dnevna razporeditev delovnega časa tožnice od 12 do 20 ure, od 16 do 24 ure oz. po dogovoru. Iz evidence tožene stranke izhaja, da je tožnica opravljala delo vsak drugi dan, večinoma več kot 10 ur dnevno. Toženec, zaslišan kot stranka, ni vedel povedati, kakšen je bil delovni turnus tožnice, ter se je skliceval na evidenco opravljenih ur. Koliko ur dnevno je tožnica delala, ni vedela tudi sodelavka tožnice N. K., ki je le občasno pomagala pri delu in ni nikoli delala s tožnico skupaj, razen ob koncu tedna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vprašanje, ali je tožnica v spornem obdobju opravila zatrjevano število nadur, nerazčiščeno. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo v tč. 2 izreka razveljaviti in sicer glede odločitve o zavrnitvi zahtevka tožnice za plačilo zneska 24.448,00 SIT nad zneskom 1.921,00 SIT, zneska 54.458,70 SIT nad zneskom 18.896,00 SIT, zneska 52.912,40 SIT nad zneskom 14.856,40 SIT in zneska 42.895,00 SIT nad zneskom 9.792,00 SIT ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče razčisti (glede na različne evidence opravljenega dela in glede na kontradiktorne izjave tožene stranke), ali je tožnica dejansko opravljala delo preko polnega delovnega časa ali ne. Po stališču pritožbenega sodišča zgolj uporaba istega pisala za evidenco še ne pomeni, da so bili podatki pisani naknadno in za potrebe spora, tožnica pa je navedeno evidenco vodila še pred sklenitvijo delovnega razmerja, saj je pri toženi stranki opravljala delo že od marca 1998 na "črno".

Pritožba ni utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo malice v času opravljanja nadur. Po določbi 52. člena tč. 1 Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. list RS št. 40/97) se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu. Znesek povračila stroškov za prehrano je določen za delovni dan, zato tožnica ne more zahtevati povračila stroškov za prehrano, ki naj bi ji nastali zaradi opravljanja dela preko polnega časa. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

Pritožba ni utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zaradi prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je tožbo v tem delu zavrglo, ker je ugotovilo, da niso podane procesne predpostavke za vodenje spora. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica vložila zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki prepozno. Po določbi 2. odst. 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. list RS št. 60/98 - 42/90) vloži delavec zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu ter ugovore zoper sklepe, ki jih organi sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, pri organu, ki ga določa splošni akt oziroma kolektivna pogodba in to v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Kot izhaja iz izpovedi tožnice, je sama dejala tožencu, da bo v mesecu decembru 1998 prenehala delati pri njem, ker ji ni redno plačeval, nato je delala do 18.12.1998, ko ji je toženec dejal, da naj na delo ne pride več. Po 18.12. je bila do 31.12.1998 v bolniškem staležu, po bolniškem staležu pa se ravno zaradi izjave toženca, da naj na delo ne hodi več, na delo ni vrnila. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila tožnica, kljub temu, da ni prejela pisnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, vezana na 15-dnevni rok iz 80. člena ZTPDR za predhodno uveljavljanje pravic pri delodajalcu. Ker je varstvo pravic uveljavljala šele 9.2.1999, torej po preteku 15-dnevnega roka, ne more uveljavljati sodnega varstva, kljub molku tožene stranke na prepozno zahtevo.

Sodišče prve stopnje je zahtevek na ugotovitev, da listina ni pristna, zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnica ni predložila nikakršnih dokazov, ki bi potrdili njene navedbe, da je podpisala prazen list papirja nekaj dni po sklenitvi delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Le-ta je po 2. odst. 181. člena ZPP dopustna le v primeru, če ima tožnik pravni interes na ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, pristnosti ali nepristnosti listine. Pravni interes na ugotovitvi je izrecno predpisan kot predpostavka za dopustnost takšne tožbe. Če interes ni podan, je tožba nedopustna in se po 1. odst. 274. člena ZPP zavrže. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravni interes ni podan, glede na ugotovitev sodišča, da je tožnica vložila zahtevo za varstvo pravic zaradi prenehanja delovnega razmerja prepozno in zato niso podane procesne predpostavke za vodenje spora. Tudi v primeru eventuelne ugotovitve nepristnosti listine, tožnica v ničemer ne bi spremenila svojega položaja, saj je bila istočasno zavržena tožba zaradi prenehanja delovnega razmerja.Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo v tč. 2 in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; v skladu z določbo 358. člena ZPP pa v tč. 1 izreka razveljavilo in tožbo zavrglo. V ostalem je pritožbo (del 2. tč. izreka sodbe in 1. tč. sklepa) zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Glede na razveljavitev izpodbijane sodbe v gornjem obsegu je bilo na pritožbo tožnice potrebno razveljaviti tudi stroškovni izrek (2. tč. sklepa), da bo lahko sodišče prve stopnje ob zaključku spora o stroških na novo odločalo.

Tožnica je priglasila pritožbene stroške. Na podlagi določbe 3. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.