Jedro

Dejstvo, da podatki, ki jih je tožnica ponudila, niso potrdili njene trditve o višini toženčevega deleža, ne predstavlja podlage za aktiviranje materialno procesnega vodstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 88638/2008 z dne 31. 10. 2008 razveljavi še v preostalem delu (189,87 EUR s pripadki) in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 268,95 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker se podatki o solastniškem deležu toženca in površini celotnega objekta naj ne bi ujemali. Glede na to, da toženec na drugo pripravljalno vlogo tožnice, v kateri je navedla vse relevantne podatke, ni odgovoril, se te navedbe štejejo za priznane. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati pravilnosti solastniškega deleža, ampak ga šteti med strankama kot nespornega. S tem, ko je sodišče ravnalo drugače, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Če pa je sodišče menilo, da so navedbe tožnice pomanjkljive, bi jo moralo v skladu z določilom 285. člena ZPP pozvati, naj se opredeli do svojih navedb oz. jih dodatno pojasni. Ker tega ni storilo, je tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve. Ugotovljeno dejansko stanje je tako neizpodbojna podlaga tudi za pritožbeno odločitev.

6. S pritožbenim očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje podatke iz druge pripravljalne vloge o solastniškem deležu toženca, ki ga je zatrjevala tožnica, površini garaže in površini celotnega objekta, šteti kot priznane in njihove pravilnosti ne bi smelo preverjati, pritožnica uveljavlja kršitev 214. člena ZPP, torej relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Uveljavljanje takšnih kršitev pa v sporih majhne vrednosti ni dopustno (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Neutemeljen je tudi očitek o storjeni kršitvi po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila posledica pomanjkljivo izvedenega materialno procesnega vodstva.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje, upoštevajoč trditve tožnice, materialno procesnega vodstva ni bilo dolžno izvesti. Tako je tožnica v tožbi izrecno navedla, koliko znaša solastniški delež toženca (1). Navedla je še, da je v objektu 46 enakih garažnih enot in da delitev na podlagi števila garaž pomeni hkrati tudi delitev po solastniških deležih. Na ugovor toženca, ki je višini solastniškega deleža oporekal, je tožnica v naslednji pripravljalni vlogi višino solastniškega deleža pojasnila in navedla tudi podatke o površini toženčeve garaže in skupni površini garaž.

9. Njene navedbe v zvezi z višino zatrjevanega solastniškega deleža so bile tako popolne. Tožnica je namreč navedla podatek o številu garaž ter o bruto in neto površini toženčeve garaže ter celotnega objekta, torej vse relevantne podatke za izračun toženčevega solastniškega deleža. Pritožbeni očitek, da bi jo sodišče prve stopnje v skladu s 285. členom ZPP moralo pozvati na dopolnitev pomanjkljivih navedb, zato ni utemeljen. Dejstvo, da podatki, ki jih je tožnica ponudila, niso potrdili njene trditve o 3,077 % deležu toženca, pa ne predstavljajo podlage za aktiviranje materialno procesnega vodstva. V tem okviru sodišče namreč ne sme iti tako daleč, da se dejansko pretvori v odvetnika stranke. S tem bi bilo porušeno ravnovesje med procesnimi subjekti v pravdi. V kolikor bi sodišče pritožnico pozvalo k spremembi dosedanjih navedb, pa bi se zgodilo točno to. Poleg tega sodišče tožnice s tem ne bi pozvalo le k natančnejšemu substanciranju že danih navedb, ampak k njihovi spremembi. To pa bi pomenilo navedbo novih dejstev, kar pa v sporu majhne vrednosti, izven pisnih vlog, ki jih opredeljujeta 451. in 452. člen ZPP, ni dopustno. Opustitev potrebne skrbnosti pri navedbah s strani tožeče stranke oziroma njenega kvalificiranega pooblaščenca, gre zato lahko zgolj v njeno breme.

10. Ker pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka kriti sama.

12. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

(1) Zatrjevala je, da toženčev solastniški delež znaša 3,077 %.