UPRS Sodba IV U 19/2022-28

Jedro

V konkretni zadevi ne gre za spremembo tožbe. Glede na to, da odločitev o pravici vsebuje samo prvostopenjska odločba, tožnik s popravo tožbenega predloga ni spremenil tožbenega predloga, temveč ga je le popravil s pravilno navedbo upravnega akta.

Odpoved pogodbenega razmerja s strani toženke ustvarja pravne posledice z učinkom za naprej (ex nunc). Glede na to, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bila zakupna pogodba sklenjena in kasneje tudi odpovedana, tožnik vsaj od učinkovanja njene odpovedi dalje, kar je bilo še pred uvedbo inšpekcijskega postopka, ni imel soglasja pristojne občinske službe za postavitev nelegalne gradnje. Zato tudi ne gre za poseg v že pridobljene pravice tožnika.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek upravnega postopka

1.Medobčinski inšpektorat in redarstvo, Mestne občine Celje, Občine Braslovče, Občine Laško, Občine Polzela, Občine Štore, Občine tabor, Občine Vransko in Občine Žalec (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožniku z odločbo št. 0611-19/2021-17 z dne 22. 11. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odredil, da na zemljišču s parcelno št. ... k.o. ... (v nadaljevanju tudi sporno zemljišče), na lastne stroške v celoti odstrani nelegalno zgrajeno ograjo, tlakovanje znotraj ograje in konstrukcijo, ki služi senčenju ograjenega prostora, ter vzpostavi prejšnje stanje zemljišča (1. točka izreka), nadalje mu je bilo pojasnjeno, da se bo v primeru neizpolnitve v skladu s 91. členom Gradbenega zakona (GZ) uporabila denarna kazen (2. točka izreka), da bo o stroških odločeno naknadno s posebnim sklepom (3. točka izreka), da mora tožnik o odpravljenih nepravilnostih obvestiti inšpektorja (4. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ni pristopil na razpisano ustno obravnavo, udeležila pa sta se je vabljeni večinski etažni lastnik A., d.o.o., in upravnik stavbe B., d.o.o. Na njej je bilo ugotovljeno, da si je lastnik stanovanja št. ... v stavbi št. ..., na naslovu ..., pred svojim stanovanjem na sporni nepremičnini z ograjo ogradil zelenico, ki predstavlja nerazdelno površino v lasti etažnih lastnikov. Ograja se sestoji iz nosilne kovinske konstrukcije, na katero so privijačene lesene deske višine 1,45 m. Tako ograjena površina v tlorisni velikosti 6,20 x 3,10 m je tlakovana z betonskimi pranimi ploščami in prekrita z nadstreškom iz nosilne kovinske konstrukcije s kritino iz umetne mase. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik, ki je bil tožniku tudi osebno vročen, ta pa v izpolnitvenem roku ni predložil soglasja pristojne občinske službe niti odstranil ograje z nadstreškom ter na zemljišču vzpostavil prejšnjega stanja.

3.Iz Urbanističnega mnenja izhaja, da obravnavano območje predstavlja del ureditvenega območja, katerega prostorsko urejanje je opredeljeno z določbami Odloka o zazidalnem načrtu stanovanjske soseske Dolgo polje III (v nadaljevanju Odlok Dolgo Polje III), kakor tudi Odloka o določitvi območij oziroma objektov v Mestni občini Celje za izvedbo vzdrževalnih del (v nadaljevanju Odlok). Slednji določa pogoje za prenovo, izboljšave ter zunanji videz objektov, in v 10. členu določa, da parcialni posegi na zunanjost objekta predstavljajo spremembo zunanjega videza in urejenosti objekta kot celote, zato niso dopustni, sklicuje se še na 8. člen Odloka in zaključi, da tožnik ni izpolnil obravnavanih pogojev, zato je postavitev ograje, tlakovanje in postavitev nadstreška nelegalen objekt po 18. točki prvega odstavka 3. člena GZ, saj je zgrajen v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom ali drugim predpisom občine (konkretno Odlok). V nadaljevanju svojo odločitev po točkah utemeljuje s pravno podlago in pojasni, da je izpodbijana odločba takse prosta.

4.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki jo je župan Mestne občine Celje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. 0611-19/2021-20 z dne 24. 1. 2022 zavrnil in odločil, da stroški niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tekom inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da sta na spornem zemljišču postavljena enostavna objekta - lesena ograja in nadstrešek, ki pa nimata soglasja pristojne občinske službe po 8. členu Odloka. Sporno zemljišče predstavlja lastnino na skupnem delu stavbe, do katere imajo dostop vsi vsakokratni lastniki, za preoblikovanje posebnega skupnega dela pa bi bilo potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov, sklicuje se na 20. in 22. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Soglasja ne more nadomestiti niti sklenjena zakupna pogodba med tožnikom in Mestno občino Celje, saj je bila slednja preklicana 2. 10. 2019, inšpekcijski postopek pa je bil uveden 3. 6. 2021. Tožnik naj bi prvostopenjskemu organu neupravičeno očital, da ne navede, kateri člen Odloka je kršen. Drugostopenjski organ na to odgovarja, da inšpektor že v 1. točki izreka izpodbijane odločbe pojasni, da je to 18. točka prvega odstavka 3. člena GZ in pojasni, da so v obrazložitvi citirana določila Odloka (8. in 10. člen). Nelegalen objekt naj bi predstavljala nadstrešek in lesena ograja, ki da sta funkcionalno povezana in kot celoto spreminjata zunanji videz objekta, kar ni v skladu z 8. členom Odloka, saj bi moral tožnik na podlagi elaborata pridobiti soglasje pristojne občinske službe. Sklicevanje na zakupno pogodbo, ki je bila nezakonita, pa ne more nadomestiti soglasja občine. Tudi sicer pa je po 1. členu zakupne pogodbe dovoljena postavitev ograje in uporaba zelenice, ne pa tudi tlakovanje in postavitev konstrukcije za senčenje. Tožnik je s tem tudi kršil zakupno pogodbo. Glede sklicevanja na Odlok Dolgo Polje III toženka pojasni, da bi tožnik pred nelegalno gradnjo moral vsaj preveriti pogoje, in zanika, da bi tožnika obravnavala drugače. Neutemeljeno naj bi bilo sklicevanje tožnika na kršitve drugih investitorjev, kakor tudi na soglasje večinskega lastnika stanovanj v stavbi, tj. A., d.o.o. Podlago za izdajo soglasja predstavlja 22. člen SZ-1, skladno s katerim bi tožnik moral imeti soglasje vseh etažnih lastnikov. Tudi če bi imel soglasje vseh etažnih lastnikov, pa nima soglasja pristojnega občinskega organa.

5.Drugostopenjski organ še navaja, da je neutemeljeno sklicevanje na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj je bilo to ugotovljeno na podlagi podatkov iz Zemljiške knjige (v nadaljevanju eZK) glede lastninskih pravic. Nadalje še navaja, da so navedbe tožnika, da se glede dejstev in okoliščin ni mogel izreči, zavajajoče, tožnik se v postopku ni odzval niti vabilu na ustno obravnavo niti ni podal kasneje pripomb na vročen zapisnik. Glede dogovarjanja tožnika z večinskim lastnikom stanovanj A., d.o.o, pa da ta po Odloku ni pristojni organ za izdajo soglasij, dovoljenj in mnenj. Vsled ugotovljenim zaključkom je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil in odločil, da stroški niso nastali.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

6.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz vseh treh tožbenih razlogov in iz razloga, zaradi katerega se akt izreče za ničnega. Prvostopenjski organ naj bi zmotno ugotovil dejansko stanje in uporabil napačno materialno pravo, s tem, ko je odločil, da naj bi bila ograja postavljena nelegalno in s tem ugotovil, da je dolžnost tožnika, da jo odstrani. Tožnik pritrjuje, da sporno zemljišče predstavlja lastnino na skupnem delu stavbe oziroma pomožno nepremičnino v korist vsakokratnega lastnika posameznih delov stavbe z ID ..., med katerimi je eden izmed lastnikov tudi tožnik, ki je sicer lastnik do 1/1 celote nepremičnine del stavbe ... Tožnik naj bi 27. 9. 2018 s strani družbe A., d.o.o. kot lastnice 29/31 stanovanj v stavbi št. ... k.o. ... na naslovu ..., pridobil soglasje, da je lahko del spornega zemljišča uredil in uporabljal za svoje potrebe. Nadalje navaja, da je 24. 10. 2018 z Mestno občino Celje kot zakupodajalcem sklenil zakupno pogodbo, katere predmet je bil zakup dela spornega zemljišča, v izmeri cca. 21 m2, za potrebe postavitve ograje in uporabo zelenice, za čas do 1. 11. 2023. Zakupna pogodba je bila 2. 10. 2019 sicer s strani občine odpovedana, saj je bilo ugotovljeno drugačno lastništvo navedene parcele, tožnik pa naj bi bil napoten k večinskemu etažnemu lastniku. Pred začetkom inšpekcijskega postopka tožnik ni imel nobenih težav niti ni bil seznanjen o nepravilnostih s postavitvijo predmetne nelegalne gradnje. Pri tem ni jasno, na kakšni podlagi bi tožnik sedaj, po več kot treh letih nemotene uporabe, moral pribavljati soglasja, ki jih določa 8. člen Odloka. Soglasje občine k takšni ureditvi zelenice, kot jo je uredil tožnik, naj bi bilo jasno razvidno iz zakupa, ki ga je imel dogovorjenega prav z občino.

7.Tožnik še navaja, da se izpodbijana odločba sklicuje na določila 10. člena Odloka, pri čemer tudi v drugostopni odločbi (tako kot prej v prvostopni odločbi) ni zadostno in jasno opredeljeno, kateri del tega člena bi naj bil v predmetni zadevi sploh kršen. Navaja, da je v tem delu odločba nedvomno pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, saj odločba sploh ne vsebuje razlogov oziroma so v njej navedeni razlogi o očitno odločilnih dejstvih nejasni ter med seboj v nasprotju. Tožnik nikoli ni spreminjal kakšnih obstoječih ograj balkona, temveč je na podlagi tako soglasja A., d.o.o., kot večinskega etažnega lastnika, in sledeč zakupni pogodbi uredil in ogradil zelenico. Ni jasno, v čem bi naj tožnik zagrešil spremembo zunanjega videza objekta in kako bi naj negativno vplival na ohranitev celovitega in urejenega videza objekta in naselja.

8.Takšna odločitev toženke glede na navedbe v nadaljevanju tožbe pomeni dejanski poseg v že pridobljene pravice tožnika in neenako obravnavanje tožnika v primerjavi z drugimi stanovalci, ki imajo na enak način urejene svoje ograje in celo nadstreške. Tudi sama izpodbijana odločba naj bi potrdila, da prostorski akt, ki velja za predmetno območje, torej Odlok Dolgo polje III, ne določa ničesar glede ograj in jih tako ne prepoveduje, kar naj bi toženka v svoji odločbi zelo nejasno in povsem neobrazloženo navedla, zato se tudi tega dela odločitve ne da preizkusiti. Toženka se sploh ne sklicuje na 3. člen GZ niti ni jasno, katera določila Odloka so bila kršena, zato gre v tem delu za kršitev materialnega prava. Toženka naj ne bi upoštevala vseh listin, s katerimi je tožnik izkazoval upravičenost do uporabe zelenice (že tretje leto zapored), s čimer naj bi bila kršena tudi pravila postopka. Tožnik nadalje ugovarja, da ni imel možnosti do izjave v postopku, saj da je bil v času razpisane ustne obravnave v tujini, po pridobitvi zapisnika pa naj bi mu A., d.o.o., zagotovile, da je vse regularno. Kontaktiral naj bi tudi prvostopenjski organ, ki pa naj bi odklanjal vsakršen pogovor. Tožnik v zaključek svojih navedb predlaga izdajo začasne odredbe in sodišču predlaga, da se drugostopenjsko odločbo odpravi oziroma drugostopenjsko odločbo spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se prvostopenjska odločba v celoti odpravi oziroma, da se ugotovi nezakonitost odločbe št. 0611-256/2015 z dne 4. 9. 2015 skupaj z izpodbijano odločbo. Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka.

9.Istočasno z vložitvijo tožbe je tožnik sodišču predlagal tudi izdajo začasne odredbe. Sodišče je s sklepom opr. št. IV U 19/2022-5 z dne 8. 3. 2022 predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

10.Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe in nasprotovala tožbenemu zahtevku v celoti, sodišču pa primarno predlagala, da tožbo zavrže, saj tožnik izpodbija drugostopenjsko odločbo, ki da ni upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede sojenja v sporu polne jurisdikcije tožnik nima pravnega interesa, zadnji podredni zahtevek, kjer zahteva ugotovitev nezakonitosti, pa se nanaša na odločbo, ki je toženka sploh ni izdala. Če pa bi sodišče ocenilo, da tožbeni zahtevki predstavljajo vsebinsko pomanjkljivost, pa sodišču podredno predlaga, da tožbo zavrne. V vsakem primeru pa tožniku naloži povrnitev stroškov.

11.Toženka v nadaljevanju kot nesporna povzame dejstva glede lastništva spornega zemljišča, na delu katerega je tožnik postavil ograjo kovinske konstrukcije z lesenimi deskami, površino tlakoval in prekril z nadstreškom. Nesporno je tudi, da je dobil soglasje večinskega etažnega lastnika A., d.o.o., da je bila sklenjena zakupna pogodba, ki je bila kasneje zaradi drugačnega lastniškega stanja preklicana. Neprerekano naj bi bilo še, da je inšpektor po uradni dolžnosti opravil ustno obravnavo, ki se je tožnik ni udeležil niti se ni opravičil. Neresnične pa so navedbe tožnika, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, čeprav vse do izdaje izpodbijane odločbe ni podal nobene izjave, pripombe ali opravičil izostanka ali kako drugače aktivno sodeloval v postopku. Tožnik naj bi sicer kontaktiral inšpektorja, ampak brez namena razjasnitve zadeve. Dogovarjanje tožnika z družbo A., d.o.o. je nerelevantno, saj ne gre za pristojen organ v postopku. Tudi sicer pa je bil tožnik že pred uvedbo inšpekcijskega postopka opozorjen, da za ograditev atrija potrebuje soglasje vseh etažnih lastnikov.

12.Toženka v nadaljevanju kot neutemeljene prereka navedbe tožnika, da ni jasna pravna podlaga za pridobitev soglasij. Tožnik bi moral soglasja pridobiti že na podlagi zakona, pa tudi na podlagi Odloka. Sklicuje se na določila 11. člena GZ in določila 8. in 10. člena Odloka. Toženka na podlagi teh določil povzame, da postavljena ograja, nadstrešek in tlakovanje znotraj ograje nedvomno spreminja zunanji videz objekta po Odloku, za kar pa tožnik soglasja ni imel niti tega ni pridobil z zakupno pogodbo z Mestno občino Celje, ki je bila že pred uvedbo inšpekcijskega postopka preklicana. Ker tožnik ni upošteval določil občinskega Odloka, kot to zahteva 18. točka prvega odstavka 3. člena GZ, gre za nelegalen objekt. Ker tožnik na spornem zemljišču nikoli ni pridobil nobenih pravic, izpodbijana odločitev toženke tudi ne more predstavljati posega v že pridobljene pravice, zato načelo enakosti pravic ni kršeno. Toženka navaja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen in mu nasprotuje v celoti.

13.Tožnik je po vloženi tožbi v postopku poslal še vlogo z dne 19. 4. 2022, naslovljeno kot "Poprava tožbe", v kateri je s pravilno številko navedel izpodbijano odločbo in popravil tožbeni predlog. Sodišču je predlagal odpravo izpodbijane odločbe v celoti oziroma podredno, da sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita. Zahteval je še povrnitev stroškov postopka. Tožnik v nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 24. 5. 2022 in 20. 6. 2022 ponovno izpostavlja odsotnost jasne obrazložitve pravne podlage, kar naj bi tožnica skušala odpraviti šele v odgovoru na tožbo. Tožnik ugovarja, da ni jasno, v čem naj bi zagrešil spremembo zunanjega videza objekta in kako bi naj negativno vplival na ohranitev celovitega in urejenega videza objekta. Navaja še, da v konkretni zadevi niti ne gre za primeroma našteto kršitev 10. člena Odloka. Navedba kršitve pa je ključna zaradi pravne varnosti in načela enakega obravnavanja pred zakonom. Tožnik se sklicuje še na določilo 8. člena Odloka, ki ne more predstavljati podlage, da bi tožnik, kljub nemoteni redni uporabi, moral šele sedaj pribavljati soglasja. Tožnik še zatrjuje, da je ob odpovedi zakupne pogodbe sledil navodilom zaposlene osebe pri toženki in pribavil soglasje družbe A., d.o.o., kot večinskega etažnega lastnika. Sklicuje se, da v celotni soseski ni edini kršitelj, nenazadnje pa Odlok Dolgo polje III ne vsebuje nobenih določil glede ograj, kar naj bi potrdila tudi toženka. Zanikal je tudi, da bi z vlogo, v kateri je popravil tožbo, šlo za spremembo tožbe.

14.Toženka je v postopku poslala še vlogo z dne 10. 5. 2022, naslovljeno kot odgovor na popravo tožbe, v kateri navaja, da tožnik ni zgolj popravil tožbe, ampak da gre za spremembo tožbe, zato naj jo sodišče zavrže.

O odločitvi v zadevi brez oprave glavne obravnave

15.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279. a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1, kar je skladno tudi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

16.Tožba ni utemeljena.

17.Sodišče se uvodoma opredeljuje do ugovora toženke, da naj bi tožnik tekom postopka spremenil tožbo, da v spremembo ne privoli in sodišču predlaga, da tožbo zavrže. ZUS-1 ne vsebuje določil glede spremembe tožbe, zato se uporabijo določila 184. člena ZPP. V obravnavani zadevi je toženka vsebinsko odločila o pravici, obveznosti in pravni koristi v prvostopenjski odločbi. Drugostopenjske odločbe, s katero je bila pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrnjena, v upravnem sporu niti ni mogoče izpodbijati1, saj ne pomeni posega v položaj stranke, ampak "le" potrjuje prvostopenjsko odločbo, vsebuje torej le odločitev o pritožbi. Glede na to, da odločitev o pravici vsebuje samo prvostopenjska odločba, tožnik s popravo tožbenega predloga ni spremenil tožbenega predloga, temveč ga je le popravil s pravilno navedbo upravnega akta. Iz vsebine tožbenih navedb je namreč razbrati, da se tožnik ne strinja z izrečenim in61pekcijskim ukrepom, o katerem pa je odločal prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo. Tožba tako ni spremenjena, če tožnik spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (tako tretji odstavek 184. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tožnik z vlogo z dne 19. 4. 2022 tudi ni spreminjal tožbenega predloga v smislu vrste pravnega varstva, ki ga zahteva v primerjavi z vloženo tožbo, saj je s primarnim zahtevkom 61e vedno zahteval odpravo izpodbijanega akta, podredno pa ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta, v obeh primerih pa povrnitev stroškov postopka. Sodišče toženki pojasnjuje, da mora tožba, da je formalno popolna, vsebovati tudi navedbo upravnega akta (tako prvi odstavek 30. člena ZUS-1), pri tem je glede definicije upravnega akta treba izhajati iz določila 2. člena ZUS-1. Nenazadnje pa je sodišče tožnika zaradi formalnih pomanjkljivosti tožbe v pozivu z dne 17. 3. 2022 tudi pozvalo na odpravo pomanjkljivosti tožbe, ki jih je tožnik z vlogo z dne 19. 4. 2022, naslovljeno kot "Poprava tožbe", tudi odpravil. Zaradi vsega navedenega to po presoji sodišča ne gre za spremembo tožbe.

18.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita. Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ in se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in drugostopenjski odločbi, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), če ni v tej sodbi navedeno drugače.

19.Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločba toženke, s katero je tožniku odredila in61pekcijski ukrep odstranitve nelegalno zgrajene ograje, tlakovanja znotraj ograje in konstrukcije (v nadaljevanju tudi nelegalna gradnja). Pri tem med strankama ni sporno: lastništvo spornega zemljišča, na kateri stoji nelegalna gradnja; da je tožnik postavil ograjo, tlakoval zelenico in postavil nadstrešek; da je bila med pravdnima strankama sklenjena zakupna pogodba, ki je bila zaradi ugotovljenega drugačnega lastništva nepremičnine kasneje preklicana. Prav tako ni sporno, da je tožnik pridobil soglasje večinskega etažnega lastnika za uporabo skupnega dela spornega zemljišča. Med pravdnima strankama pa je sporno, ali je tožnik pridobil soglasje pristojne občinske službe. Nadalje je sporno tudi, ali je bila tožniku kršena pravica do izjave, kakor tudi, ali ima obrazložitev izpodbijane odločbe, razloge o odločilnih dejstvih, izrek pa naj bi nasprotoval razlogom iz obrazložitve. Tožnik navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razbrati, zakaj je ograja zgrajena v nasprotju s predpisom in kaj naj bi predstavljalo zunanjo spremembo objekta. Prav tako ni jasna pravna podlaga za predložitev soglasij, po več kot treh letih nemotene uporabe dela spornega zemljišča, zato je podana tudi kršitev materialnega prava in neenako obravnavanje tožnika.

20.Pravno podlago izpodbijane odločbe predstavlja v času izdaje veljavni GZ, ki nelegalen objekt definira v 18. točki prvega odstavka 3. člena GZ, po kateri je nelegalen objekt ta, ki se gradi ali ki je zgrajen brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja ali v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, če ga gradbeno - tehnično ni mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem; nelegalen objekt sta tudi: (-) objekt, za katerega je bilo gradbeno dovoljenje ali dovoljenje za objekt daljšega obstoja odpravljeno ali razveljavljeno in (-) objekt, za katerega ni predpisano gradbeno dovoljenje, če je zgrajen v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom ali drugim predpisom občine. Iz Urbanističnega mnenja št. 3513-56/2021 z dne 14. 7. 2021 jasno izhaja, da na predmetnem območju, kjer se nahaja sporno zemljišče, veljajo določbe Odloka Dolgo polje III in določila Odloka. Toženka tožniku očita, da gre za nelegalen objekt po drugi alineji 18. točke prvega odstavka 3. člena GZ, pri tem se sklicuje na 8. in 10. člen Odloka. Prvi odstavek 8. člena Odloka določa, da morajo biti spremembe zunanjega videza objekta kot posledica prenove, vzdrževanja ali tehnoloških posodobitev načrtovane skupno in enotno za celoten objekt, da se ohrani celovit in urejen videz objekta in naselja. Kadar se na objektu izvajajo posegi, ki spreminjajo zunanji videz objekta, morajo lastniki na podlagi elaborata na podlagi idejne zasnove, iz katerega bo razviden predlog in opis predvidenega posega (npr. barva in členitev fasade, postavitev elementov, število elementov in njihov izgled (skica ali načrt elementov, objektov, naprav s podatki o namenu, dimenzijah, obliki, barvi), predstavitev uporabljenih materialov), pridobiti tudi soglasje pristojne občinske službe. Drugi odstavek istega člena pa določa, da mora biti predlagana sprememba zunanjega videza objekta skladna s prostorskimi akti občine, v primeru obstoja avtorskih pravic mora biti pridobljeno soglasje avtorja arhitekture in soglasja drugih pristojnih posojilodajalcev, kolikor jih je treba.

21.Parcialni posegi na zunanjosti objekta so nadalje določeni v 10. členu Odloka, ki v prvem odstavku določa, da parcialni posegi predstavljajo spremembo zunanjega videza in urejenosti objekta kot celote, zato niso dopustni in primeroma, po alinejah našteje, kateri. Pri tem parcialni posegi na zunanjosti objekta niso določeni taksativno, ampak primeroma. Drugi odstavek 10. člena Odloka pa določa, da je v primeru, ko se spreminja zunanji videz objektov v stanovanjskih soseskah, ki jih sestavljajo tipološko enaki objekti, treba pristopiti k izdelavi skupnega elaborata prenove, ki določi tipološko poenoten nov videz objektov za območje celotne soseske. Parcialno spreminjanje zunanjega videza objekta ali delov objekta v tako zasnovanih soseskah ni dopustno. V primeru ugotovitve, da gre za nelegalen objekt, pa lahko gradbeni inšpektor skladno z 82. členom GZ odredi inšpekcijski ukrep. Skladno z 86. členom GZ je bila zaradi odprave nepravilnosti tožniku zato izdana izpodbijana odločba.

22.Sodišče tožnikov ugovor, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, za kakšno parcialno spremembo zunanjega videza in urejenosti objekta po 10. členu Odloka sploh naj bi šlo, ocenjuje kot neutemeljen. Primarno to izhaja iz 1. točke izreka, nadalje pa tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Že iz drugega odstavka na 2. strani obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, kaj je organ štel kot spremembo zunanjega videza, in sicer, da si je tožnik pred svojim stanovanjem ogradil zelenico, ki predstavlja nerazdelno površino v lasti etažnih lastnikov. Ograja se sestoji iz nosilne kovinske konstrukcije, na katero so privijačene lesene deske v višini 1,45 metra, da je ograjena površina v tlorisni velikosti 6,2 metra krat 3,2 metra tlakovana z betonskimi pralnimi ploščami in prekrita z nadstreškom iz nosilne kovinske konstrukcije s kritino iz umetne mase. Nadalje pa tudi tretji odstavek, na 2. strani izpodbijane odločbe: "...Zavezanec je bil na zapisnik pozvan, da si v roku 45 dni po vročitvi zapisnika pridobi in inšpektorju predloži soglasje za prostorsko načrtovanje pristojne občinske službe, na podlagi elaborata in načrtovane enotne spremembe zunanjega videza celotnega objekta, kot to določa 8. člen Odloka, v nasprotnem pa ograjo, tlakovanje in nadstrešek z vsemi elementi terase v istem roku odstrani." Kaj predstavlja zunanjo spremembo videza objekta, pa je tožniku dodatno pojasnil še drugostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe na strani 3, v zadnjem odstavku: "...Oba objekta sta funkcionalno povezana in kot celota spreminjata zunanji videz objekta, za kar je prvem odstavku 8. člena Odloka predpisano...". V tem delu so zato glede na navedeno po presoji sodišča razlogi organa za odločitev jasni ter niso med seboj v nasprotju.

23.Nadalje se je prvostopenjski organ po presoji sodišča zadostno opredelil do pogoja glede predložitve soglasja pristojne občinske službe, kot to določa prvi odstavek 8. člena Odloka, in ugotovil, da ga tožnik ni predložil. Neutemeljene so navedbe tožnika v delu, da je soglasje pristojne občinske službe predstavljala sklenjena zakupna pogodba med tožnikom in Mestno občino Celje. Sodišče v tem delu pojasnjuje, da odpoved pogodbenega razmerja s strani toženke ustvarja pravne posledice z učinkom za naprej (ex nunc). Glede na to, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bila zakupna pogodba sklenjena in kasneje v letu 2019 tudi odpovedana, tožnik vsaj od učinkovanja njene odpovedi dalje, kar je bilo še pred uvedbo inšpekcijskega postopka, ni imel soglasja pristojne občinske službe za postavitev nelegalne gradnje. Zato tudi ne gre za poseg v že pridobljene pravice tožnika. Sklicevanje na dejstvo, da je imel tožnik soglasje večinskega etažnega lastnika, A., d.o.o, v tem delu tudi ni relevantno, saj prvi odstavek 8. člena Odloka jasno določa, da je potrebno soglasje pristojne občinske službe. V tem upravnem sporu se namreč presoja inšpekcijski ukrep glede odstranitve nelegalne gradnje, saj ta ni v skladu s prostorskim izvedbenim aktom ali predpisom občine.

24.Sodišče pritrjuje, da sporno zemljišče, na delu katere stoji nelegalna gradnja, predstavlja skupni del vseh solastnikov in zato del etažne lastnine, ki je urejena v več področnih predpisih, med njimi tudi Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) in SZ-1. Skladno s prvim odstavkom 105. člena SPZ je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov, pri tem bi za preoblikovanje posebnega skupnega dela v skupni del in obratno tožnik moral pridobiti soglasje vseh etažnih lastnikov (in ne samo večinskega etažnega lastnika), česar pa tožnik v postopku niti ni pridobil. Te navedbe tožnika so za zadevo nerelevantne, saj to ni predmet presoje tega upravnega spora. Tožnik se v tem delu ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je po prenehanju zakupne pogodbe po napotilu občine pridobil soglasje večinskega lastnika etažnega lastnika stavbe, saj se po Odloku zahteva soglasje pristojne občinske službe.

25.Neutemeljeno je nadalje tudi tožnikovo sklicevanje, da ni bil seznanjen, da mora pridobivati nova soglasja in s tem smiselno na nepoznavanje prava, saj v skladu s splošnim pravnim načelom (ignorantia iuris nocet

25.) nepoznavanje prava škoduje. Gre za pravno fikcijo (neizpodbojna domneva), da posamezniki poznajo pravna pravila, zaradi česar se ne morejo izgovarjati, da pravnega pravila niso poznali. Fikcija temelji na dejstvu, da morajo biti predpisi vnaprej objavljeni tako, da so dostopni vsem, da se z njimi seznanijo (prvi odstavek 154. člena Ustave RS). Tožnik pa v tem delu ne zatrjuje, da predpis ni bil javno objavljen niti mu v tem delu ne bi bilo mogoče pritrditi. Poudariti je, da je inšpekcijski postopek namenjen varstvu javnega interesa in ga lahko inšpektor začne tudi po uradni dolžnosti. V tej zvezi je ugovor tožnika, da ni bil predhodno seznanjen, da bi moral odstraniti že postavljeno ograjo, neutemeljen. Tudi zato, ker mu je bila v postopku inšpekcijskega nadzora pred izdajo izpodbijane odločbe omogočena pravica do izjave, čeprav tožnik tudi v tem delu trdi nasprotno. Tožnik kršitev pravice do izjave utemeljuje s tem, da se ni imel možnosti izjaviti o prijavi kršitve, kakor tudi, da se je ustna obravnava izvedla v njegovi odsotnosti. Sodišče na podlagi listin upravnega spisa ugotavlja, da je toženka tožnika povabila na ustno obravnavo in mu je bilo vabilo tudi osebno vročeno, prav tako tudi obvestilo z zapisnikom iz ustne obravnave. Ni pritrditi tožniku, da se ni imel možnosti izjaviti o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Pravica do izjave je urejena v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se subsidiarno uporablja v postopkih inšpekcijskega nadzora. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP mora biti stranki, preden se izda odločba, omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Tožnik je bil z vsemi ugotovitvami ustne obravnave seznanjen z obvestilom z zapisnikom št. 0611-19/2021-15 z dne 19. 8. 2021, ki mu je bil osebno vročen 30. 8. 2021 in se je imel možnost pisno izjasniti v roku 45 dni. Tožniku je bilo na drug način omogočeno, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih na ogledu in o čemer je bil sestavljen zapisnik, zato sodišče ocenjuje, da ni bila storjena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Pravico po 9. členu ZUP je namreč treba razlagati širše, saj bistvo tega načela ni samo omogočiti navzočnost na ustni obravnavi. Stranka te pravice lahko izkoristi, ni pa to njena dolžnost.

26.Nadalje so neutemeljene tudi navedbe tožnika, da bi se ga v postopku v primerjavi z drugimi stanovalci neenako obravnavalo, saj ti v postopku niso sodelovali kot stranke postopka. Inšpekcijski postopek se je vodil le zoper tožnika kot inšpekcijskega zavezanca.

27.Sodišče nadalje odgovarja na očitek tožniku glede (ne)obrazložitve izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na določbe glede Odloka Dolgo Polje III, ki naj ne bi ničesar določal glede ograj (jih ne prepoveduje niti dovoljuje). Obrazložitve se v tem delu naj ne bi dalo preizkusiti, saj ne vsebuje odločitve o odločilnih dejstvih. Tožnik tako naj ne bi bil pravilno seznanjen, kaj v zvezi z Odlokom Dolgo polje III je naredil narobe, in da zato ni mogoče govoriti, da je ravnal v nasprotju z občinskim aktom. Sodišče tožniku pojasnjuje, da je določba 18. točke prvega odstavka 3. člena GZ jasna, ko določa, kaj predstavlja nelegalna gradnja. Že iz jezikovne razlage te določbe je mogoče napraviti sklep, da je za kršitev dovolj, če inšpekcijski zavezanec ne ravna v skladu z vsaj enim občinskim predpisom, konkretno z Odlokom, kar pa je bilo tožniku že obširno pojasnjeno v prejšnjih točkah obrazložitve (21. in 22. točka obrazložitve).

28.Glede očitka tožnika, da organ v postopku ni upošteval vseh listin v zvezi z uporabo zadevne zelenice (sedaj že tretje leto), sodišče ugotavlja, da je toženka te listine upoštevala, saj je med strankama nesporno, da je tožnik to zelenico uporabljal že več let, da je sklenil zakupno pogodbo z dne 24. 10. 2018, da je bila ta pogodba odpovedana 2. 10. 2019 ter da je za uporabo pridobil soglasje večinskega etažnega lastnika A., d.o.o, pri čemer pa je sodišče tudi že pojasnilo, zakaj to v tej zadevi niti ni relevantno (glej 23. in 24. točko te obrazložitve).

29.Sodišče tožniku še pojasnjuje glede zaprosila za posredovanje kopij listin upravnega spisa v vlogi z dne 24. 5. 2022, tj. dopis A., d.o.o. z dne 13. 9. 2019. Upravni spis ne postane del sodnega spisa že s predložitvijo spisa Upravnemu sodišču. Iz zakona ne izhaja dolžnost sodišča v upravnem sporu, da posreduje celoten upravni spis ali njene listine tožeči stranki, kot to splošno urejajo določbe ZPP glede posredovanja vlog in drugih listin, ki jih je vložila ena stranka sodnega spora, nasprotni stranki. Nenazadnje je bil tožnik tudi med elektronskimi prejemniki omenjenega dopisa in kot tak z njim tudi seznanjen. Sodišče pojasnjuje, da je bil tožniku vpogled v sodni spis omogočen, za pregled upravnega spisa (kot dela sodnega spisa) pa bi moral zaprositi upravni organ, kar pa vse do izdaje te sodbe, po podatkih sodišča, niti ni storil.

30.Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

31.Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, ko sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 666.

2Tako tudi Čebulj J. in ostali, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana, 2022, str. 135-136.

3Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 116/2020 z dne 21. 4. 2021.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 3, 3/1, 3/1-18 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 184, 184/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

UPRS Sodba IV U 19/2022-28

ECLI:SI:UPRS:2025:IV.U.19.2022.28 Upravni oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

O odločitvi v zadevi brez oprave glavne obravnave

K I. točki izreka

K II. točki izreka

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas