Jedro

Po navedbah drugostopenjskega organa, ki jih tožnik ne izpodbija, zavezanec stalno prebiva v objektu. Stavbno zemljišče torej uporablja v stanovanjski namen. Vendar pa v zadevi ni bilo ugotovljeno, ali je taka raba zemljišča res v nasprotju z namensko rabo, ki jo za to območje določajo prostorski akti. Šele če bi bilo to ugotovljeno, bi se postavilo vprašanje skladnosti odloka z 61. členom ZSZ/84.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Koper, št. 4224-04096/2011-FO z dne 22. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 51,36 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leto 2011, in sicer 148,99 EUR od stanovanjskega prostora na ... v izmeri 55,07 m2 in 33,82 EUR od garaže na istem naslovu v izmeri 12,5 m2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da odmera temelji na določbah Odloka o nadomestilu za uporabno stavbnega zemljišča v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok). Iz izreka odločbe je razvidno, da je bilo tožniku pri obeh objektih na račun „nekoriščenja objekta“ zaračunanih dodatnih 450 točk, določenih v 9. členu Odloka.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Glede uporabe 9. člena Odloka je pojasnil, da pritožnik nepremičnine, v kateri stalno prebiva, ne uporablja v skladu z izvedbenimi prostorskimi akti, saj objekt ni bil namenjen stanovanjski rabi. Dovoljenji – lokacijsko in gradbeno – sta bili izdani za adaptacijo, rekonstrukcijo in dozidavo nastanitveno gostinskega obrata (aparthotela).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja, saj meni, da se 9. člen Odloka uporablja za tiste nepremičnine, ki niso v uporabi. Poleg tega izpodbijane odločbe sploh ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje vseh razlogov za odmero nadomestila. Ni njegova dolžnost, da po občinskih uradih išče informacije, kako mu je bilo odmerjeno nadomestilo, saj bi morali razlogi za odmero javne dajatve izhajati iz upravne odločbe. Taka odločba naj bi bila po njegovem mnenju celo nična. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge svoje odločbe in poudarja, da tožnik svoje prostore uporablja za stanovanjske namene, kar je v nasprotju z namenom, za katerega so bili zgrajeni na podlagi izdanih lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Zato je prvostopenjski organ pravilno uporabil 9. člena Odloka.

Tožnik je vložil še pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2013 in 25. 2. 2014. V prvi izraža mnenje, da nekajkrat višje nadomestilo ne more biti prisilno sredstvo občine, s katerimi bi svoje občane silila k rabi zemljišča v skladu z izvedbenimi prostorskimi akti. V vlogi z dne 3. 3. 2014 pa je specificiral svoj stroškovni zahtevek iz tožbe.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja s tožnikom, da je prvostopenjska odločba pomanjkljivo obrazložena do te mere, da zavezancu ne omogoča njenega preizkusa in posledično vložitve učinkovitega pravnega sredstva. V izreku so sicer navedeni podatki in točkovanje opremljenosti zazidanega stavbnega zemljišča, njegove namembnosti, izkoriščenosti, območje, v katerega je uvrščeno, ni pa razvidno, zakaj je tožnik dobil pribitek 450 točk iz 9. člena Odloka (Uradne objave, št. 48/03 in naslednji), s katerim se ne strinja. Obrazložitev odločbe o tem nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti glede vseh elementov, upoštevanih pri izračunu. Navedeno predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) V letu 2011 veljavni 9. člen je namreč v prvem odstavku določal, da če občinski organ, pristojen za nadomestilo, med drugim ugotovi, da za posamezno stavbo ali objekt oziroma del stavbe ali objekta ter njihovih pripadajočih delov ni zavedenega podatka o rabi stavbe ali objekta v skladu z izvedbenimi prostorskimi akti, se šteje, da se stavba ali objekt ne koristi v skladu z izvedbenimi prostorskimi akti. Vse dokler lastnik ne prične uporabljati objekta v skladu s tem akti, se v seštevek točk vključijo tudi točke iz tega člena.

Po navedbah drugostopenjskega organa, ki jih tožnik ne izpodbija, zavezanec stalno prebiva v objektu. Stavbno zemljišče torej uporablja v stanovanjski namen. Vendar pa v zadevi ni bilo ugotovljeno, ali je taka raba zemljišča res v nasprotju z namensko rabo, ki jo za to območje določajo prostorski akti. Šele če bi bilo to ugotovljeno, bi se postavilo vprašanje skladnosti omenjene določbe odloka z 61. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84), ki daje pooblastilo občini, da v svojem predpisu določi merila za obračun nadomestila, in sicer v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter možnost priključitve za te objekte in naprave; lego, namembnost in smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih; merila za oprostitev plačevanja nadomestila. Sodišče zato le dodaja, da se NUSZ kot javna dajatev plačuje za uporabo stavbnega zemljišča v odvisnosti od njegove lege, namembnosti, komunalne opremljenosti in drugih okoliščin, ki vplivajo na njegovo uporabnost (odločba Ustavnega sodišča U-I-217/97 z dne 5. 3. 1998).

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Glede na drugi odstavek 3. člena Pravilnika, ki ureja višino povračila stroškov postopka v primeru, ko je zadeva rešena na seji in stranko v postopku zastopa odvetnik, bi bil tožnik v obravnavnem primeru upravičen do povračila 285 EUR. Ker pa je priglasil nagrado za postopek (22,10 EUR), materialne stroške (20 EUR) in 22 % DDV v skupni višini 51,36 EUR, mu je sodišče priznalo stroške v tej višini, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).