Jedro

Pri odločanju o zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel na delu, je treba upoštevati izplačila, ki jih je iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja prejel s strani zavarovalnice, in sicer revalorizirana na dan sojenja, saj je bila zavarovalna premija poravnana iz sredstev delodajalca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati na transakcijski račun njegovega pooblaščenca (št. ... pri ...) znesek 37.474,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2006 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Kar zahteva tožeča stranka več (v presežku do 42.772,49 ter zakonske zamudne obresti od zneska 42.772,49 EUR od 24.11.2004 dalje), se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.686,46 EUR v 15 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 42.772,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2006 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, in sicer na navedeni transakcijski račun tožnikovega pooblaščenca D.P., št. ... pri ... (1. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več (to je zakonske zamudne obresti od 24.11.2004 do 17.1.2006), je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 3.614,60 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo; sama pa krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov. Navaja, da se z izpodbijano sodbo delno ne strinja, zato delno izpodbija višino prisojenega zneska, in sicer v znesku 20.198,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2006 dalje do plačila. Posledično izpodbija tudi izrek o stroških, ki tudi sicer sam po sebi ni pravilen. V skladu s Tar. št. 18 Odvetniške tarife bi tožniku pripadli stroški za vrednost storitve 900 točk. Ker se je škodni dogodek zgodil 26.11.2000, je v skladu z določbo 1060. člena OZ potrebno kot pravno podlago uporabiti ZOR. Sodišče prve stopnje je previsoko odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin ter zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Za telesne bolečine bi šla po mnenju tožene stranke tožniku odškodnina največ v višini 4.000.000,00 SIT. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ko je štelo, da so tudi tresenje, krči, hlad v levi nogi povezani s poškodbo, čeprav iz izvedenskega mnenja in izpovedi izvedenca izhaja, da teh težav ne more povezati s poškodbo. Iz mnenja tudi izhaja, da se je tožnikovo zdravstveno stanje slabšalo kljub intenzivnem kirurškem, fizikalnem in medikamentoznem zdravljenju, njegovo zdravljenje pa se je podaljševalo tudi iz razloga, ker je odklanjal psihoterapijo zaradi znakov duševne motnje. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Slednje je izvedenec ocenil na 25 %, tožena stranka pa ocenjuje, da bi bila zato iz tega naslova primerna odškodnina največ v višini 7.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje pa je zmanjšanje življenjskih aktivnosti mimo izvedenskega mnenja ocenilo na več kot 25 % ter je pri tem upoštevalo tudi težave, ki jih ima tožnik z gibljivostjo levega stopala, tresenjem, krči, hladom v levi nogi in duševne motnje. Izvedenec med temi (drugimi) težavami in poškodbo desnega ramena ter zdravljenjem te poškodbe ni ugotovil vzročne zveze, tudi tožnik le-te ni dokazal, zato navedenih težav sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje tudi ni s strani zavarovalnice že izplačanega zneska revaloriziralo na dan sojenja, zato dosojeni znesek tudi iz tega razloga ni pravilen. Nepravilno tudi ni upoštevalo plačil iz naslova nezgodnega zavarovanja s strani zavarovalnice Y d.d. (240.000,00 SIT z dne 16.11.2001 in 350.000,00 SIT z dne 19.12.2003), ki bi jih prav tako moralo revalorizirati na dan sojenja. Tožnik bi bil torej upravičen še največ do zneska 22.573,53 EUR, v presežku (za 20.198,96 EUR) pa je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke o previsoko odmerjeni odškodnini iz naslova telesnih bolečin in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je le-ta primerna, prisojena zneska pa utemeljena in skladna s poškodbami in zdravstvenim stanjem tožnika. Nasprotuje revalorizaciji že izplačanega zneska s strani zavarovalnice, kot neutemeljene pa prereka tudi pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče moralo upoštevati tudi izplačana zneska iz naslova nezgodnega zavarovanja, saj je premije zanj plačeval tožnik sam, poleg tega pa je tožena stranka v tej zvezi že prekludirana. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke stroškovno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti; dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik se je 26.11.2000 kot delavec tožene stranke (policist – kriminalist) na delu poškodoval. Med tekom za osumljencem mu je spodrsnilo na mokrem terenu, zaradi česar je padel in si poškodoval desno ramo in ključnico. Med strankama je bila že med postopkom na prvi stopnji sporna le višina pravične denarne odškodnine, v pritožbi pa tožena stranka kot previsoko izpodbija s strani prvostopenjskega sodišča odmerjeno in prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin iz naslova trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti.

Škodni dogodek se je zgodil 26.11.2000, zato se v obravnavanem sporu odškodnina za nepremoženjsko škodo presoja po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29-462/1978). Po 1. odstavku 200. člena ZOR za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in za strah prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. Skladno z 2. odstavkom istega člena pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Po 203. členu ZOR pa sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmera odškodnine iz obeh (v pritožbi spornih) naslovov primerna, pravična in ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je upoštevalo intenzivnost (stopnjo in trajanje) telesnih in duševnih bolečin, in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri konkretnem oškodovancu (načelo individualizacije odškodnine). Hkrati je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobne primere škod ter ustrezno uvrščena v razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (načelo objektivne pogojenosti odškodnin).

Na podlagi izvedenskega mnenja, psihološkega izvida, zdravniškega spričevala ter izpovedi tožnika je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljeno odmerilo in prisodilo odškodnino v višini zahtevanega – to je 22.951,09 EUR. Sodišče je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, izčrpno je povzelo tudi ugotovitve izvedenca v tej zvezi, zato jih pritožbeno sodišče ne bo v celoti ponavljalo. Izpostavlja pa zlasti ugotovljeno dejstvo, da je pri tožniku potekalo nenavadno neugodno zdravljenje poškodbe desnega ramenskega sklepa, prestal je kar štiri velike operacije (2001, 2002, 2003 in 2004), pri čemer so pri zadnji operaciji opravili rekonstrukcijo desnega ramenskega sklepa s transplantacijo kite mišice, odvzete iz notranje strani levega stegna, v posledici česar je bila ugotovljena tudi dokončna okvara levega safenskega živca v nivoju kolena. V tem delu je sodišče prve stopnje sledilo mnenju izvedenca, upoštevalo je trajanje in stopnjo telesnih bolečin (tožnik še vedno 2 krat dnevno jemlje protibolečinske tablete) ter resnično številne in več let trajajoče nevšečnosti med zdravljenjem. Utemeljeno je tožniku prisodilo tudi odškodnino za bodoče telesne bolečine, saj je po običajnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi v bodoče. Pravno pravilno bi se sicer moralo opreti na določilo 203. člena ZOR, saj se OZ v konkretnem primeru ne uporabi (zlasti pa ne določilo 184. člena OZ, saj povrnitev bodoče škode v OZ ureja 182. člen). Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da bo zavrta gibljivost desnega ramenskega sklepa tožniku tudi v prihodnje povzročala bolečine pri vsaki obremenitvi desnice. Glede na ugotovljene pretrpljene in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniku pripada odškodnina (najmanj) v višini zahtevane oziroma prisojene s strani sodišča prve stopnje. Pritožba v tej zvezi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo tudi tresenje, krče in hlad v levi nogi, saj iz obrazložitve odmere odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti to ne izhaja (2. odstavek na strani 6 ter 1. odstavek na strani 7). Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da je zaradi trzanja zgornjega in spodnjega dela telesa za 10 min prekinilo obravnavo, sicer pa iz obrazložitve ne izhaja, da bi bilo navedeno upoštevano pri odmeri odškodnine iz tega naslova. Neizkazana in zgolj pavšalna pa je tudi pritožbena navedba, da se je tožniku zdravljenje podaljševalo tudi iz razloga, ker je odklanjal psihoterapijo. Izvedenec je zgolj ugotovil, da depresija ali celo psihoza „praviloma“ ovirata zdravljenje, pri katerem je nujno potrebno sodelovanje bolnika, o eventualnem vplivu duševne bolezni na podaljšanje tožnikovega zdravljenja pa ni vedel povedati, pa tudi sicer pri odmeri odškodnine navedene okoliščine niso bile odločilne.

Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni odmerjena previsoko, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje je sicer povzelo ugotovitve izvedenca, ki je pri tožniku ugotovil 25 % zmanjšano življenjsko aktivnost, pri čemer omejene gibljivosti stopala ni povezal z obravnavano poškodbo desnega ramenskega obroča, hkrati pa je menil, da senzibilne motnje goleni sploh ne vplivajo na splošne življenjske aktivnosti tožnika, vendar je pri odmeri pravične denarne odškodnine pravilno upoštevalo tudi tožnikovo izpoved, psihološki izvid ter zdravniško spričevalo. Sodišče prve stopnje namreč ni vezano na ugotovitve izvedenca. Dokaz z izvedencem sodišče izvede, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga. Vendar tudi v tem primeru sodišče samo po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Glede na to, da izvedenec ni znal pojasniti, zakaj se pri tožniku pojavlja tresenje, kri in hlad v levi nogi, je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove izpovedi tudi navedene okoliščine upoštevalo pri ugotavljanju zmanjšane življenjske aktivnosti. Navedene težave so se namreč začele pojavljati po četrti operaciji v letu 2004, pri kateri je bil tožniku iz levega stegna odvzet transplantant kite, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno pri ugotavljanju zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo tudi okvaro leve noge ter ocenilo višji odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Za presojo zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tudi sicer ne zadošča le ugotovitev odstotka zmanjšanja s strani izvedenca (navedeno služi sodišču le kot orientacija), temveč je znesek pravične odškodnine odvisen od narave in teže vseh prizadetosti oškodovanca, vezanih na to obliko škode. Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da je bil tožnik ob dogodku star komaj 28 let in v posledici obravnavane poškodbe med drugim ne zmore opravljati nobenih opravil, ki zahtevajo dvig desne roke do višine ramen niti ne more dvigovati predmetov težjih od 2 kg, kar že samo po sebi predstavlja res veliko oviro pri številnih, čisto osnovnih življenjskih aktivnostih tako mladega človeka. Tudi iz tožnikove izpovedi izhaja, da je njegovo življenje sedaj popolnoma spremenjeno, zaradi česar duševno trpi. Odškodnina v višini 37.556,33 EUR zato tudi po oceni pritožbenega sodišča nikakor ni previsoka.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri odškodnine upoštevati na dan sojenja (23.11.2007) revalorizirani znesek že izplačanega dela odškodnine 6.250.000,00 SIT (26.080,79 EUR) s strani Zavarovalnice X d.d., pri kateri je imela tožena stranka zavarovano svojo civilno odgovornost. Če je namreč obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo, sodišče prve stopnje pa bi navedeno moralo storiti po uradni dolžnosti. Ob upoštevanju tako valoriziranega, dne 20.5.2006 že izplačanega zneska (ki na dan sojenja 23.11.2007 znaša 28.428,06 EUR), se tožniku prisojeni znesek zniža za razliko 2.347,27 EUR.

Prav tako pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi plačila, ki jih je iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja tožniku izplačala Zavarovalnica Y d.d., in sicer revalorizirana na dan sojenja 23.11.2007. Po sodni praksi se namreč v odškodnino za nesrečo pri delu všteva zavarovalna vsota, izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, kadar je bila zavarovalna premija plačana iz sredstev delodajalca (tako že v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 132/2001). Iz listin v spisu izhaja, da je tožena stranka že na prvem naroku dne 15.6.2007 navajala, da je tožnik iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja, ki ga je plačala tožena stranka kot delodajalec, prejel dne 16.11.2001 znesek 240.000,00 SIT ter dne 19.12.2003 znesek 350.000,00 SIT ter izrecno navedla, naj se tako izplačana zneska v revalorizirani višini upošteva pri odmeri odškodnine. V dokaz svojih navedb je predložila polico nezgodnega zavarovanja Y št. 009363 z dne 30.12.1999, iz katere izhaja, da je tožena stranka kot zavarovalec za policiste po seznamu plačala zavarovalno premijo za januar 2000 (priloga B15). S priloženim dopisom pa je zavarovalnica toženo stranko obvestila, da je na podlagi te police po nezgodi z dne 26.11.2000 tožniku izplačala zavarovalnino (v zneskih, kot je navajala tožena stranka). Tožnik med postopkom na prvi stopnji navedb tožene stranke v tej zvezi ni zanikal ali kakorkoli prerekal, zato bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi navedene navedbe tožene stranke upoštevalo, moralo njenim navedbam pri odločanju slediti ter že po uradni dolžnosti opraviti valorizacijo teh zneskov na dan 23.11.2007. Tožnik šele v odgovoru na pritožbo zgolj navaja, da je premije za nezgodno kolektivno zavarovanje plačeval sam, kar je ne le prepozno (saj niti ne zatrjuje, da teh navedb ni mogel podati v postopku na prvi stopnji), ampak tudi ni podprto z nobenim dokazom.

Dne 16.11.2001 izplačani znesek 240.000,00 SIT revaloriziran na dan sojenja 23.11.2007 znaša 1.283,93 EUR, dne 19.12.2003 izplačani znesek 350.000,00 SIT pa 1.666,64 EUR, torej skupaj 2.950,57 EUR, kar bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava in skladno s sodno prakso moralo upoštevati ter s sodbo toženi stranki naložiti ustrezno nižje plačilo odškodnine.

Ker tega ni storilo, je na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožniku prisojeni znesek znižalo najprej za znesek 2.347,27 EUR (upoštevajo revalorizacijo s strani Zavarovalnice X d.d. izplačanega zneska) ter nato še za znesek 2.950,57 EUR (upoštevaje s strani Zavarovalnice Y d.d. izplačanih in revaloriziranih zneskov) ter toženi stranki (namesto zneska 42.772,49 EUR) naložilo plačati tožniku znesek 37.474,65 EUR.

Glede na spremenjeno odločitev je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 165. člena ZPP na novo odločalo tudi o stroških postopka na prvi stopnji.

Pritožba v tej zvezi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri tožniku priznanih stroškov napačno izhajalo iz postavke 1000 točk. Stranki sta namreč 7.11.2007 glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo (prvotno je namreč tožnik s tožbo zahteval povrnitev tudi le-te) sklenili sodno poravnavo, v katero sta zajeli tudi plačilo stroškov postopka, vezanih na premoženjsko škodo. Iz naslova nepremoženjske škode pa je tožnik zahteval znesek 42.772,49 EUR in je torej skladno z tar. št. 18 Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 67/2003) glede na vrednost spornega predmeta potrebno odmeriti stroške po postavki 900 točk. Pritožbeno sodišče je zato s strani sodišča prve stopnje priznane stroške tožnika odmerilo glede na navedeno postavko 900 točk, poleg tega pa tudi ni priznalo potnih stroškov tožnikovega pooblaščenca iz Maribora, saj le-ti za pravdo niso bili potrebni v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP. Tožnik bi mogel pooblastiti pooblaščenca iz okrožja sodišča, ki je obravnavalo zadevo. Na podlagi navedenega ter glede na 88 % uspeh v pravdi je tožnik upravičen do povrnitve 2.846,58 EUR.

Toženi stranki je pritožbeno sodišče na podlagi vloženega stroškovnika in ob upoštevanju OT priznalo 2.850 točk, pri čemer ni priznalo stroškov za posvet s stranko in za končno poročilo stranki, saj je navedeni strošek zajet že v drugih postavkah. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR ter ob prištetju 2 % izdatkov za stranko so toženi stranki priznani stroški v znesku 1334,31 EUR, glede na 12 % uspeh v pravdi pa je upravičena do povrnitve 160,12 EUR.

Po medsebojnem pobotanju je torej tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.686,46 EUR.

Materialno pravno zmotna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka, zato je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti tudi v tem delu na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od (na novo) prisojenih stroškov postopka tečejo od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila. Takšna odločitev je skladna z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006. Tožena stranka je sicer s pritožbo delno uspela, vendar v sorazmerno majhnem delu (ki se niti ne nanaša na utemeljenost odmere pravične denarne odškodnine kot take), zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo za odločitev v zadevi ni bil potreben (1. odstavek 155. člena ZPP), tožnik sam krije stroške le-tega.