Jedro

Če oba voznika v prometni nesreči udeleženih vozil kršita cestnoprometne predpise glede položaja vozil na cesti in dovoljene hitrosti, eden od njiju pa vozi tudi pod vplivom alkohola nad dovoljeno stopnjo in je tudi ta kršitev v vzročni zvezi s prometno nesrečo, je odgovornost slednjega za nastanek prometne nesreče večja.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremeni tako, da sedaj v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 377.531,00 SIT (kar sedaj predstavlja 1.575,41 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.1999 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 97.335 SIT (kar sedaj predstavlja 406,17 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2006 do plačila.

Presežni tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 161.799,00 SIT (kar sedaj predstavlja 675,18 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.1999 se zavrne.“

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in še izpodbijanem delu potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati pritožbene stroške v znesku 99,48 EUR.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo znesek 269.665,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.1999 do plačila ter pravdne stroške tožeče stranke v višini 152.871,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2006 do plačila. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 269.665,00 SIT s pripadki pa je zavrnilo kot neutemeljen.

Takšno odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu izpodbija tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku-v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje odločitev v tem delu spremeni in ugodi tudi preostalemu delu tožbenega zahtevka. V pritožbi se tožeča stranka strinja z ugotovitvijo, da je toženec vozil močno alkoholiziran, saj je imel v času prometne nesreče v organizmu 1,46 g/kg alkohola, vendar nasprotuje zaključku, da so bile toženčeve sposobnosti za vožnjo zgolj okrnjene. Toženec je bil namreč zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti absolutno nesposoben za varno vožnjo, saj so bile njegove psihomotorične funkcije močno prizadete. Glede na ugotovljeno stopnjo toženčeve alkoholiziranosti pa je tudi nerazumljivo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbo toženca, ki ni bil zmožen ustrezno spremljati in dojemati dogajanja na cesti ter je njegovo izpovedbo o količini zaužitega alkohola negiral izvedenec sodne medicine dr. T. J. J. Iz teh razlogov se prvostopno sodišče tudi ne bi smelo opreti na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki je bilo izdelano prav tako na podlagi izjave toženca, brez upoštevanja njegovih psihomotornih omejitev v času prometne nesreče. Po drugi strani je sodišče prve stopnje prezrlo ugotovitve policistov, ki so prišli na kraj prometne nesreče in ugotovili, da toženec ni vozil čim bližje desnemu robu vozišča ter negiralo izpovedbo M. M. glede mesta trčenja osebnih vozil, ki jo je potrdila priča A. M. V nadaljevanju tožeča stranka navaja, da ni jasen očitek M. M., da je z vožnjo okrog 50 km/h kršila cestnoprometne predpise, saj je bila hitrost na delu, kjer je prišlo do prometne nesreče, omejena na 50 km/h, medtem ko je M. M. v svoji izpovedbi na naroku dne 5.4.2005 povedala, da hitrost njenega vozila ni bila večja kot 40 km/h. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec, ki je z vožnjo pod vplivom alkohola kršil Pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti tožeče stranke AO-97 in ni uspel izpodbiti domnevane vzročne zveze med svojo alkoholiziranostjo in nastankom prometne nesreče, dolžan tožeči stranki povrniti polovico odškodnine, ki jo izplačala drugi udeleženki prometne nesreče M. M. (v nadaljevanju oškodovanki), saj je v 50 % (zaradi vožnje preblizu sredine vozišča, prekoračene hitrosti in alkoholiziranosti) odgovoren za trčenje osebnih vozil, zaradi katerega je prišlo do nastanka škode. V enakem delu pa je k prometni nesreči soprispevala oškodovanka sama, saj prav tako ni imela pravilnega položaja na cesti in je vozila tudi z neprilagojeno hitrostjo.

Pritožba izrecno ne pove, s katerimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede okoliščin obravnavane prometne nesreče se ne strinja, je pa iz pritožbenih navedb mogoče razbrati, da ne sprejema ugotovitve izpodbijane sodbe, da je do prometne nesreče prišlo na sredini cestišča, ki pa je s svojimi pritožbenimi navedbami ne uspe izpodbiti.

Ker ob ogledu prometne nesreč ni bila narejena skica prometne nesreče, iz katere bi bila razvidna lega vozil po trčenju, v postopku določen izvedenec za raziskave prometnih nezgod dr. I. C. mesta prometne nesreče na tehničen način ni mogel določiti. Prav tako navedeni izvedenec, ker ni bila narejena niti skica niti fotografije prometne nesreče, ni mogel preveriti navedb policistov P. p. C. v opisu dogodka (priloga ...), da toženec ni vozil čim bližje desnemu robu vozišča, ki so v razlogih izpodbijane sodbe povzeti (na ... strani), zato je neutemeljen očitek pritožbe, da je prvostopno sodišče ta dokaz spregledalo.

Sodišče prve stopnje je tako razpolagalo z izpovedbo toženca, potrjeno s strani priče R. K. kot sopotnika v vozilu toženca, da je do trčenja vozil prišlo na mestu, ki izhaja iz skice pod prilogo ..., torej kot je pojasnil izvedenec za raziskave prometnih nezgod, na sredini vozišča ter izpovedbo oškodovanke, da se je prometna nesreča zgodila na desnem voznem pasu, gledano v smeri njene vožnje (skica pod prilogo ...), kar je potrdila priča A. M., ki je po nezgodi prišel na kraj škodnega dogodka. Zaradi nasprotij v opisu mesta trčenja s strani obeh v prometni nesreč udeleženih voznikov, je sodišče prve stopnje verjetnost različnih verzij te okoliščine prometne nesreče preverilo s pomočjo izvedenca za raziskave prometnih nesreč, mnenju katerega tožeča stranka v postopku pred prvostopnim sodiščem ni nasprotovala. Očitki temu izvedencu glede izdelave mnenja, ki jih tožeča stranka prvič nevede v pritožbi, pri čemer ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje, tako predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (I. odstavek 337. člena ZPP). Iz mnenja izvedenca za raziskave prometnih nezgod, na katerega se je v tem delu pravilno oprlo prvostopno sodišče, izhaja, da bi bilo trčenje vozil na desnem voznem pasu, gledano v smeri vožnje oškodovanke, tehnično možno le, če se vozilo toženca, ki je pripeljalo iz nasprotne strani, ni gibalo hitreje kot 31 km/h. Pri večji hitrosti vozila, ki je pripeljalo v tej smeri, gibanje tega vozila po levi polovici vozišča (glede na smer vožnje oškodovanke), upoštevaje potek ceste, ko je šlo za oster desni ovinek s kotom ukrivljenosti več kot 90 stopinj in pogoje vožnje (zaradi 4 do 5 centimetrov snežne brozge spolzko cestišče), ni bilo mogoče, ker bi vozilo pri hitrosti višji od 31 km/h pričelo drseti v desno (glede na smer vožnje toženca) proti robu vozišča. Takšno ugotovitev izvedenca je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 26.5.2003, s katero se je opredelila do izvedenskega mnenja, celo izpostavila in ji ni oporekala. Glede na izpovedbo oškodovanke, na kateri tožeča stranka gradi svoj zahtevek, o hitrosti toženca, ki da je znašala več kot 50 km /h, medtem ko je toženec sam priznal, da je bila njegova hitrost med 30 in 40 km/h, se je tako po pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje toženec s svojim vozilom gibal hitreje kot 31 km/h. Tako je pritrditi zaključku izpodbijane sodbe, da do trčenja ni moglo priti na mestu, ki ga je zatrjevala tožeča stranka (na voznem pasu oškodovanke). Takšen zaključek dodatno potrjuje ugotovitev izvedenca za raziskave prometnih nezgod, da v opisanih razmerah glede poteka in stanja ceste hitrost oškodovanke nad 30 km/h ni dopuščala stabilnega gibanja skozi ovinek po desnem voznem pasu (gledano v smeri njene vožnje), saj pri takšni višji hitrosti prične vozilo, ki vozi v smeri, v kateri je vozila oškodovanka, (na samem začetku ovinka) drseti v levo in ne sledi poteku vozišča. Oškodovanka pa je sama izpovedala, da je vozila hitreje kot 30 km/h in sicer je na naroku dne 26.5.2000 povedala, da je znašala njena hitrost približno 50 km/h, kar je povzeto v razlogih sodbe, nato pa v ponovljenem postopku na naroku dne 5.4.2005, da ni vozila hitreje kot 40 km/h. V skladu z ugotovitvami izvedenca za raziskave prometnih nezgod, na katerega pravdni stranki nista imeli pripomb in se je prvostopno sodišče zato pri razjasnitvi spornih dejstev obravnavane prometne nesreče pravilno oprlo nanje, v konkretnih okoliščinah, v katerih je prišlo do prometne nesreče (konfiguracija ceste, razmere na cesti in hitrost obeh udeleženih vozil), tehnično ni moglo priti do prometne nesreče na desnem voznem pasu oškodovanke in tako tožeča stranka teh trditev o mestu trčenja ni uspela dokazati.

Nasprotno pa je izvedenec za raziskave prometnih nezgod pojasnil, da je bilo trčenje na mestu, ki ga je na skici pod prilogo ... označil toženec, tehnično mogoče, zato tožeča stranka zgolj s pritožbenim sklicevanjem na alkoholiziranost toženca, ne more izpodbiti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na njegovem mnenju.

Takšne pritožbeno neuspešno izpodbite dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča o mestu trčenja (na sredini cestišča) , pa dajejo podlago za zaključek, da je oškodovanki, ki glede na svojo hitrost pred trčenjem, ki je presegala 30 km/h in spolzkost cestišča ni mogla prevoziti ovinka po svojem desnem voznem pasu, očitati nepravilen položaj na cesti, kar je kršitev 21. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list Republike Slovenije št. 30/98- v nadaljevanju ZVCP, ki je veljal v času obravnavane prometne nesreče). V II. in III. odstavku tega člena je namreč določeno, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje in čim bližje desnemu robu vozišča, česar oškodovanka ni spoštovala. ZVCP pa v I. odstavku 27. člena vozniku nalaga, da sme vozilo voziti s tako hitrostjo, da ga lahko stalno obvladujejo in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje ter da mora hitrost vožnje prilagoditi stanju ceste, gostoti prometa, vremenskim razmeram, vidljivosti in preglednosti ceste, stanju vozila in tovora tako, da lahko na vidni razdalji vozilo ustavi. Ker je bila varna in pravilna vožnjo oškodovanke (po desnem voznem pasu) skozi oster desni ovinek s kotom ukrivljenosti več kot 90 stopinj, ob prisotnosti 4 do 5 centimetrov snežne brozge, mogoča ob hitrosti do 30 km/h, ki jo je oškodovanka prekoračila, je kršila tudi citirani I. odstavek 27. člena ZVCP. Zaradi obeh kršitev cestnoprometnih predpisov je tako oškodovanka soodgovorna za obravnavano prometno nesrečo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje, ki je kršitve pravil o varni vožnji na strani oškodovanke v razlogih sodbe natančno opisalo, ni pa navedlo katere določbe ZVCP so bile z njenim ravnanjem kršene, je zadostilo standardu obrazloženosti sodne odločbe, ki omogoča njen pritožbeni preizkus in tako niso utemeljeni očitki pritožbe o nejasnosti izpodbijane sodbe.

Glede stopnje alkoholiziranosti in njenih posledicah na psihofizično stanje toženca kot voznika v smislu njegove sposobnosti za varno vožnjo se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje Instituta za sodno medicino, ki ga je izdelal T. J. J., dr. med., specialist sodne medicine, in ki ga je tožeča stranka sprejela. V razlogih izpodbijane sodbe (na 5. strani) so ugotovitve tega izvedenca glede posledic pri tožencu ugotovljene stopnje alkoholiziranosti (1,46 g/kg alkohola v izdihanem zraku), ki se kažejo v močneje prizadetih delikatnejših in zahtevnejših funkcijah, manjši sposobnosti za varno vožnjo, zmanjšani sposobnosti za ocenjevanje razdalje, močno zoženem zornem kotu vidnega polja, podaljšanju refleksnega oziroma reakcijskega časa ter prizadeti sposobnosti ocenjevanja hitrosti, pravilno in v celoti povzete. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve (na 6. strani) tudi navedlo, da je bil toženec zaradi takšne stopnje alkoholiziranosti nesposoben za varno vožnjo, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Pri presoji deleža toženčeve odgovornosti za trčenje pa je sodišče prve stopnje štelo, da so bile njegove sposobnosti za opravljanje vozila okrnjene, kar ni v nasprotju z ugotovitvami izvedenca sodne medicine.

Ob pravilni uporabi materialnopravnih določb II. odstavka 178. člena in 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, v primeru, če je krivda obojestranska ter o deljeni odgovornosti, na katere se je sodišče prve stopnje oprlo, pa je pritrditi pritožbi, da je odgovornost toženca za nastanek prometne nesreče večja, kot je prispevek oškodovanke. Poleg kršitev določb 21. člena ZVCP o vožnji z vozilom po cesti in 27. člena ZVCP o dovoljeni hitrosti, je na strani toženca podana tudi kršitev 116. člena ZVCP, ki vozniku prepoveduje vožnjo v cestnem prometu, če je pod vplivom alkohola, kar je ena hujših kršitev cestnoprometnih predpisov. Ker iz pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je sodišče druge stopnje vezano izhaja, da je bila poleg nepravilnega položaja vozil na cestišču in razmeram neprilagojene hitrosti, kar je očitati obema voznikoma v prometni nesreči udeleženih vozil, tudi toženčeva (akutna) alkoholiziranost vzrok za trčenje vozil, je glede na težo takšne kršitve toženec v 70 % odgovoren za prometno nezgodo (in ne le v 50 %, kot to oceni prvostopno sodišče).

Ker je toženčeva dolžnost povračila oškodovancu izplačane odškodnine zavarovalnici zaradi nespoštovanja zavarovalne pogodbe odvisna od dejstva ali oziroma v kakšnem obsegu je toženec kot sklenitelj zavarovanja odgovoren za nastalo škodo, je potrebno zaradi spremembe odločitve o deležu odgovornosti udeležencev prometne nesreče za njen nastanek (v 70 % toženec in v preostalih 30 % oškodovanka) poseči tudi v odločitev o utemeljenosti regresnega zahtevka po višini, saj je tako toženec dolžan tožeči stranki povrniti 70 % (v deležu svoje odgovornosti za nastanek škode) škode, ki jo je tožeča stranka izplačala oškodovanki za pretrpljeno premoženjsko in nepremoženjsko škodo in ki po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopnega sodišča znaša skupaj 539.330,00 SIT. Tožeča stranka je tako upravičena do povračila zneska 377.531,00 SIT (70 % od zneska 539.330,00 SIT), kar sedaj predstavlja 1.575,41 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.1999, kar ni pritožbeno izpodbijano.

Uspeh tožeče stranke v tej pravdi je tako večji in sicer znaša 70 %, zato je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka pred prvostopnim sodiščem (ki po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah znašajo 472.645,00 SIT) v znesku 330.851,50 SIT (70 % od zneska 472.645,00 SIT). Prav tako je v sorazmerju s spremenjenim uspehom (30 %) upravičen do povračila pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji tudi toženec, potrebni stroški katerega po ugotovitvah prvostopnega sodišča znašajo 778.387, 00 SIT, kar ni pritožbeno sporno, kar znaša 233.516,10 SIT. Po medsebojnem pobotanju stroškov pravdnih strank je toženec dolžan plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 97.335,40 SIT oziroma sedaj 406,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2006 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje), kar ni pritožbeno izpodbijano.

To so razlogi za delno ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje glede glavne stvari ter posledično glede odločitve o pravdnih stroških, kot izhaja iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem še izpodbijanem delu sodbo prvostopnega sodišča potrditi (353. člen ZPP), saj sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere na podlagi II. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je presojalo pravilnost izpodbijane sodbe po stanju na dan njene izdaje, torej po stanju na dan 7.3.2006, zato je obveznost toženca opredelilo v takrat še veljavni valuti (v tolarjih). Ker pa je v času odločanja drugostopnega sodišča, ki je delno spremenilo izpodbijano sodbo, že veljal Zakon o uvedbi eura, je prisojeni znesek preračun še v od 1.1.2007 veljavno valuto EUR-o. Tožeča stranka je zaradi delnega uspeha s pritožbo v višini 40 % (glede zneska 107.866,00 SIT od izpodbijanega dela v višini 269.665,00 SIT) upravičena do povračila sorazmernega dela potrebnih stroškov pritožbenega postopka, ki znašajo 248,70 EUR, torej do zneska 99,48 EUR (40 % od zneska 248,70 EUR. Te stroške predstavljajo stroški sestave pritožbe v višini 250 točk (1. točka tar. št. 21 Odvetniške tarife-v nadaljevanju OT) z 20 % DDV (50 točk), kar znaša 137,70 EUR ter stroški sodne takse za pritožbo v priglašeni višini 111,00 EUR ( I. in II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Uporaba določb ZOR temelji na določilu 1060.člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je obravnavano obligacijsko razmerje nastalo pred 1.1.2002, ko je začel veljati OZ.