Jedro

Tožničino zavzemanje za presojo tožbenega zahtevka na podlagi določb o gradnji na tujem svetu in določb o priposestvovanju ni utemeljeno. Glede obeh pravnih podlag pa je bistveno, da tožnica ni postavila ugotovitvenega tožbenega zahtevka, medtem ko po presoji revizijskega sodišča postavitev dajatvenega tožbenega zahtevka ne zadostuje za odločanje o tožbenem zahtevku na teh podlagah. V obeh primerih je namreč pridobitev lastninske pravice originarna. Lastninska pravica se ob izpolnitvi z zakonom določenih pogojev pridobi na podlagi samega zakona, brez vknjižbe v zemljiško knjigo. Zato je treba postaviti ustrezen (hkrati pa tudi nezastarljiv) ugotovitveni tožbeni zahtevek, medtem ko je odločba sodišča o takšnem zahtevku le deklaratorne narave.

Pri zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine se uveljavlja terjatev, ki je bila v času veljavnosti ZOR zastarljiva po njegovih splošnih določbah, in sicer je zanjo veljal splošni (petletni) zastaralni rok. Takšno stališče sta brez izjem sprejeli tudi pravna teorija in sodna praksa. Pri tem je neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje na zadržanje zastaranja v razmerju tašče in snahe. 381. člen ZOR oziroma 358. člena OZ o zadržanju zastaranja terjatve med določenimi osebami določata izjeme od splošnega pravila, zato njuna ekstenzivna razlaga z uporabo analogije, za katero se zavzema tožnica, ni pravilna oziroma primerna.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine na nepremičninah, kot so navedene v izreku prvostopenjske sodbe, medtem ko je zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrnilo. Glede tožbenega zahtevka je presodilo, da pri darilni pogodbi, s katero je toženka (takrat svoji snahi) tožnici podarila ¼ zemljišča oziroma zemljišč, ne gre za čisto darilo, temveč za priznanje solastninske pravice zaradi gradnje na toženkinem zemljišču oziroma zemljiščih. Toženkin ugovor zastaranja zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine je ob uporabi 350. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Glede tožbenega zahtevka je ocenilo, da je treba pri vprašanju zastaranja zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), in sicer splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, po katerem je tožničin tožbeni zahtevek zastaral. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožba toženke v celoti zavrne. Navaja, da ZOR ni poznal roka za zastaranje terjatve za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zato je v času njegove uporabe veljalo, da stvarnopravni zahtevki niso zastarljivi. Toženka in tožnica sta bili v razmerju tašče in snahe, zato tožnica meni, da je za njuno razmerje z analogijo mogoče uporabiti določbe ZOR o zadržanju teka zastaranja terjatev med zakoncema. Tožničin tožbeni zahtevek je utemeljen tudi na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu in priposestvovanju. V obeh primerih tožbeni zahtevek ni zastaran. Sodišča niso vezana na pravno kvalifikacijo zahtevka. Z izpodbijano sodbo je prišlo do situacije, ko je tožnici priznana lastninska pravica, vendar je ne more realizirati.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: toženka je z darilno pogodbo z dne 16.5.1993 podarila sinu in tožnici (takrat svoji snahi) vsakemu ¼ zemljišča (nepremičnine); obema je dovolila izgradnjo prizidka k že obstoječi hiši, ki je predstavljal približno ½ vrednosti nepremičnine in ki je bil nato tudi zgrajen s sredstvi obdarjencev; darilna pogodba je vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo, ki ni bilo realizirano; eden izmed razlogov za njegovo nerealizacijo je v tem, da je bila nepremičnina z odločbo Geodetske uprave v Kranju z dne 23.6.1994 razdeljena na tri nepremičnine; zakonska zveza tožnice in toženkinega sina je trajala do leta 2002, s sodbo sta se razvezala v začetku leta 2003; tožnica je tožbo vložila 30.1.2003. 7. Tožničino zavzemanje za presojo tožbenega zahtevka na podlagi določb o gradnji na tujem svetu in določb o priposestvovanju ni utemeljeno. Glede samega priposestvovanja je najprej mogoče ugotoviti, da tožnica ni postavila ustrezne trditvene podlage (7. člen ZPP), da bi nižji sodišči o zahtevku lahko odločali na tej podlagi. Gre predvsem za izostanek trditev o desetletni kvalificirani posesti (dela) nepremičnine (glej 28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR oziroma 43. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ), saj je tožnica navajala le dejstva v smeri, da sta z bivšim zakoncem na nepremičnini izgradila picerijo in teraso. Glede obeh pravnih podlag pa je bistveno, da tožnica ni postavila ugotovitvenega tožbenega zahtevka, saj po presoji revizijskega sodišča postavitev dajatvenega tožbenega zahtevka ne zadostuje za odločanje o tožbenem zahtevku na teh podlagah. V obeh primerih je namreč pridobitev lastninske pravice originarna (glej zgoraj omenjene določbe in določbe 24. do 26. člena ZTLR). Lastninska pravica se ob izpolnitvi z zakonom določenih pogojev pridobi na podlagi samega zakona, brez vknjižbe v zemljiško knjigo. Zato je treba postaviti ustrezen (hkrati pa tudi nezastarljiv) ugotovitveni tožbeni zahtevek, medtem ko je odločba sodišča o takšnem zahtevku le deklaratorne narave. Sodna praksa sicer v določeni meri dopušča tožbene zahtevke, ki so sestavljeni iz ugotovitvenega in dajatvenega dela zahtevka, vendar je slednji povsem odveč, saj je vknjižba lastninske pravice možna že na podlagi sodbe o njeni ugotovitvi.

8. Kolikor pa tožnica vztraja pri dajatvenem tožbenem zahtevku, ki je obligacijskopravni zahtevek za izpolnitev pogodbe oziroma za izstavitev zemljiškoknjižne listine, revizijsko sodišče ugotavlja, da je stališče pritožbenega sodišča o zastaranju tožbenega zahtevka pravilno. Kasneje sprejeta zakonodaja (350. člen OZ in 43. člen SPZ), za katero velja prepoved retroaktivnosti, sicer določa (specialni) desetletni zastaralni rok za zastaranje zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, vendar navedeno ne more vplivati na samo naravo zahtevka in spremeniti dejstva, da je le-ta zastaral že pred njenim sprejetjem. Pri zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine se uveljavlja terjatev, ki je bila v času veljavnosti ZOR zastarljiva po njegovih splošnih določbah, in sicer je zanjo veljal splošni (petletni) zastaralni rok. Takšno stališče sta brez izjem sprejeli tudi pravna teorija(1) in sodna praksa.(2) Pri tem je neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje na zadržanje zastaranja v razmerju tašče in snahe. 381. člen ZOR oziroma 358. člena OZ o zadržanju zastaranja terjatve med določenimi osebami določata izjeme od splošnega pravila, zato njuna ekstenzivna razlaga z uporabo analogije, za katero se zavzema tožnica, ni pravilna.

9. Nižji sodišči sta tako pravilno odločali v okviru tožbenega zahtevka in ga zaradi utemeljenega ugovora zastaranja zavrnili. Tožnica (pogodbenega) dajatvenega tožbenega zahtevka ne more uveljaviti, saj je zastaral, (stvarnopravnega in nezastarljivega) ugotovitvenega tožbenega zahtevka pa ni postavila, kar je razlog, da nižji sodišči o morebitnem tožničinem priposestvovanju nepremičnin oziroma o tožničini gradnji na tujem svetu nista odločali.

10. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožničino revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej npr. Vesna Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar 350. člena OZ.

Op. št. (2): Glej npr. odločbo VS RS II Ips 182/97 z dne 1.07.1998.