Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zaznal sum kaznivega dejanja tatvine (razloge za sum), pri tem pa ni opravil svojih nalog, ki jih je bil kot policist ob tem dolžan opraviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa Disciplinske komisije št. ... z dne 8. 7. 2020 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS št. ... z dne 2. 9. 2020 ter za povrnitev stroškov disciplinskega postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, naložilo pa mu je povrnitev stroškov toženke v višini 953,90 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je izpodbijana sodba pristranska, ker se sklicuje zgolj na izpovedi zaslišanih (posrednih) prič, izpusti pa bistvene dele izpovedi, ki govorijo v prid dejstvu, da tožnik ni slišal, da bi bila A. A. oropana. Sodišče prve stopnje je pavšalno ocenilo in napačno zaključilo, da je tožnik zagotovo slišal, da je naznanila, da je bila oropana. To negira tako izpoved tožnika, da je slišal prodajalko, da ne najde denarja (ne da je bila oropana), kot tudi izpoved prodajalke, da ne ve, ali sta jo policista slišala, ter izpoved natakarice B. B., ki je izrazila mnenje, da prodajalke ni mogel slišati nihče drug, razen njenega sodelavca. Glede na to, da so se dogodki v gostilni odvili izjemno hitro, je mogoče, da sta policista sicer zaznala prodajalko, nista pa mogla razbrati, da je šlo za kaznivo dejanje, saj do njiju ni pristopila in ni dala vedeti, da bi hotela obravnavo policije. Celo dvakrat je imela možnost pristopiti do njiju, sprva v gostilni, nato zunaj, ko je govorila po telefonu, vendar ni dala nobenega znaka, da bi hotela komunikacijo z njima. Besednih zvez „ne najde denarja“ oziroma „ji je izginil denar“, ki jih je tožnik slišal čisto mimogrede, ni mogoče razumeti, kot da je bila oropana. Ker ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je tožnik slišal, da naj bi bila prodajalka oropana, je neutemeljen očitek, da je pri opravljanju svojega dela kot policist opustil obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja in s tem storil težjo disciplinsko kršitev. Sodišče tožniku nalaga preveliko in nerazumno breme, ki presega naloge in pooblastila policistov. Ni jasno, koga bi tožnik moral identificirati (40. člen ZNPPol) oziroma od koga zbrati obvestila (34. člen ZNPPol). Meni, da je zmoten prvostopenjski zaključek, da je bil dolžan ukrepati po 148. členu ZKP, saj niso bili izpolnjeni pogoji, ki bi ga na to napotovali. Ni bilo razlogov za sum, saj se s sodelavcem nista zavedala, da gre za naznanitev kaznivega dejanja ter tako nista mogla zaznati, da je potrebna njuna angažiranost v zadevi. Sodišču prve stopnje očita, da ni opredelilo, katera so ravnanja in posledice, ki pomenijo znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Obtožni predlog SDT, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, tožniku ne očita, da je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, temveč mu očita izpolnitev znakov kaznivega dejanja opustitve ovadbe kaznivega dejanja po 281. členu KZ-1. Glede kršitve 18. člena pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kakšna škoda je bila z ravnanjem tožnika povzročena delodajalcu oziroma kako naj bi škodilo njegovim interesom. Nadalje meni, da kršitev 50. člena Pravil Policije, ker ni ustrezno označil odmora za malico, ne predstavlja hujše disciplinske kršitve, temveč zgolj lažjo, zato bi se mu moral izreči blažji opomin. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi tožnika in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je pri toženki zaposlen na delovnem mestu policist SR – NDM na MNZ, Policiji, PU C., PP C., Skupini za varovanje državne meje. S sklepom z dne 8. 7. 2020 je bil spoznan za odgovornega za težjo disciplinsko kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker je 12. 11. 2019 ob naznanitvi suma kaznivega dejanja tatvine zavestno opustil izvršitev dolžnih ravnanj oziroma temeljnih nalog policije, ki so predpisane z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/13 s spremembami) in Zakonom o kazenskem postopku (ZKP; Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami) in tako zavestno kršil zakone in druge predpise ter očitno nevestno ravnal v službi, čeprav bi moral in mogel predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega, ter kot vodja patrulje v poročilo o delu ni ustrezno evidentiral odmora, niti ne sprejetega obvestila oziroma naznanila kaznivega dejanja, kar je v nasprotju s 50. členom Pravil Policije. V posledici mu je bila kot disciplinski ukrep izrečena denarna kazen v višini 20 % plače za mesec november 2019. Tožnikova pritožba zoper ta sklep je bila zavrnjena s sklepom z dne 2. 9. 2020. 7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z njegovo izpovedjo in izpovedmi prič A. A. (prodajalka v trgovini), B. B. in D. D. (natakarja). Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, ki so se izvajali v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje svoje zaključke oprlo na izpovedi omenjenih prič ter zakaj ni sledilo tožniku in priči E. E. (tožnikov sodelavec). Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene očitke o pristranski dokazni oceni zavrača kot neutemeljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje upošteva metodološki napotek iz 8. člena ZPP in je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne presoje, vestna, skrbna ter analitično sintetična, poleg tega pa je tudi vsebinsko prepričljiva.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je na podlagi izvedenih dokazov mogoče zaključiti, da je tožnik slišal, da je prodajalka naznanila, da je bila oropana. O tem so namreč skladno izpovedale priče, ki so bile neposredno prisotne ob dogodku, torej prodajalka in natakarja. Ta zaključek je podkrepljen tudi z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih (B24), iz katerega je razvidno, da je A. A. v predkazenskem postopku povedala, da sta policista sigurno slišala, ko je natakarici odgovorila, da so jo pravkar oropali. Pritožba si izpoved prodajalke na naroku, da verjetno ni bila dovolj glasna, da bi jo policista slišala, zmotno razlaga, saj je takšno lastno zaznavo (dvom) pripisala dejstvu, da tožnik in njegov sodelavec ob tem nista ukrepala oziroma reagirala, kar je glede na okoliščine lahko upravičeno pričakovala. Tudi sicer pa je bila prodajalka po izpovedi prič in tožnika ob dogodku v močnem šoku, zmedena in vidno razburjena, zato je razumljivo, da ne more biti prepričana o tem, kako glasno je govorila. V zvezi s tem dejstvom je sodišče prve stopnje tako pravilno upoštevalo izpovedi B. B. in D. D., da je bila prodajalka glasna oziroma je kričala.

9. Prvostopenjskega zaključka ne omaje niti izpoved B. B., da nihče, razen njenega sodelavca, ki je stal za njo, ni mogel slišati prodajalke. Pritožba ta del izpovedi priče iztrga iz konteksta. Treba je namreč upoštevati njeno izpoved kot celoto, iz katere pa je razvidno, da je dvakrat poudarila, da bi se po njenem prodajalko dalo slišati tudi 3 metre stran, kjer sta za mizo sedela policista in bi jo lahko slišala, ker je bil prostor v tem delu gostilne (pri točilnem pultu) prazen in ni bilo gneče. Pritožbeni očitek protispisnosti v zvezi s tem zato ni utemeljen. Pritožba tudi zmotno meni, da razdalja treh ali štirih metrov predstavlja večjo oddaljenost, zaradi česar tožnik prodajalke v praznem delu gostilne ne bi mogel slišati. Z navajanjem, da D. D. ni znal pojasniti, zakaj meni, da sta policista prodajalko slišala, skuša pritožba to pričo neutemeljeno prikazati kot neverodostojno. Iz njegove izpovedi izhaja, da je bila miza, kjer sta sedela policista, prva in edina pri vhodu, ter da sta bila policista bližje prodajalki kot on sam. Zgolj to, da B. B. in A. A. v svoji izpovedi nista omenili, da bi natakar kaj rekel policistoma oziroma da bi prodajalka govorila z natakarjem, verodostojnosti njegove izpovedi, da sta mu policista, ko ju je vprašala, če ne gresta pogledati s prodajalko, ali je še kdo v trgovini, odgovorila, da to ni njuna zadeva, ne more izpodbiti. Kot je namreč razvidno iz prepisa zaslišanj, jima o tem niti niso bila postavljena vprašanja, poleg tega pa je glede na oddaljenost spornega dogodka logično in življenjsko, da se vsaka priča ne spominja vsake podrobnosti. Sicer pa je A. A. izpovedala, da je stekla nazaj ven, zato je mogoče sklepati, da ni mogla slišati, da je natakar kaj rekel policistoma. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se v nadaljevanju njuni izpovedi ujemata v tem, da je natakar šel za prodajalko ven.

10. V pritožbi se tožnik neuspešno skuša razbremeniti odgovornosti za opustitev policijskih dolžnosti z navajanjem, da besed prodajalke, da ne najde denarja oziroma da ji je izginil denar, ki naj bi jih mimogrede slišal, ni mogoče razumeti v smislu, da je bila oropana, torej kot naznanitev kaznivega dejanja. Poleg izpovedi prič temu nasprotuje tudi uradni zaznamek o opravljenem delu z dne 12. 11. 2019 (B23), ki ga je pripravil tožnik skupaj s sodelavcem E. E. Iz njegove vsebine med drugim izhaja, da je v gostinski objekt vstopila neznana ženska, oblečena v majico z napisom ..., delovala je zmedeno, osebje v gostišču je spraševala po neki denarnici in omenjala krajo gotovine, nato je odšla iz objekta. Na pravilnost zaključka o naznanitvi kaznivega dejanja ne vpliva okoliščina, da prodajalka A. A. (kot tudi ne natakarja) ni pristopila direktno do policistov in ju zaprosila za pomoč. V zvezi s tem ne gre spregledati izpovedi D. D., da se je prodajalka ob vstopu v gostilno glasno obrnila na vse takrat prisotne, torej tudi policista. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da iz njene izpovedi izhaja, da ni imela želje, namena podati ovadbe oziroma zaprositi policista za pomoč. Ravno nasprotno, na vprašanje pooblaščenke toženke, ali je mislila, da bosta ukrepala, je odgovorila pritrdilno, po prepričanju pritožbenega sodišča pa njeno stanje zmedenosti in šoka, ki so ga zaznali vsi prisotni, kaže na to, da očitno ni vedela kaj storiti in kako postopati, ko je odkrila, da je nekdo vzel denar iz blagajne. Kot namreč izhaja iz njene izpovedi, je policijo poklicala šele po navodilu poslovodkinje, ko sta policista že zapustila gostilno.

11. Pritožbeno sodišče tako nima nobenih pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v gostilni nedvomno slišal in zaznal, da je v zvezi z izginulim denarjem nekaj narobe in da je prodajalka v stiski, zlasti tudi glede na ugotovljeno dejstvo, da je, preden sta se s sodelavcem odpeljala, pogledal proti prodajalki, ki je govorila po telefonu, s pričakovanjem, ali bo pristopila do njiju in jima kaj rekla. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi radijsko postajo v gostilni pozabil tožnik, kot zmotno očita pritožba, temveč je pravilno ugotovilo, da jo je pozabil tožnikov sodelavec, E. E. 12. Trditve v zvezi s tem, da je lahko šlo za interno šalo med vpletenimi ali za tarnanje nad življenjsko stisko, ter o dvomu v pristnost (prištevnost) takega hitrega in nedoločnega glasnega govorjenja o denarju, ki mu sledi nagla zapustitev prostora, tožnik brez navedbe opravičljivega razloga prvič podaja šele v pritožbi, zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da bi v obravnavanem primeru šlo za kratko nepozornost, ker bi v spornem trenutku delal kaj drugega oziroma bil zamoten, npr. da bi se pogovarjal, bil na telefonu, jedel ali se oblačil, zato je neutemeljena pritožbena primerjava s situacijo, ko je razpravljajoča sodnica med gledanjem listinskega dokaza (delovni nalog) ob zaslišanju priče na naroku preslišala del pogovora med pooblaščencema strank.

13. Izvedeni dokazni postopek glede na navedeno ne daje podlage za utemeljenost pritožbenega uveljavljanja, da niso bili podani razlogi za sum kot dokazni standard za postopanje po 148. členu ZKP. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zaznal sum kaznivega dejanja tatvine (razloge za sum), pri tem pa ni opravil svojih nalog, ki jih je bil kot policist ob tem dolžan opraviti. Skupaj s sodelavcem sta prodajalko pustila brez pomoči, čeprav je pomoč iskala in jo od policistov tudi upravičeno pričakovala. Pritožbeno izpostavljanje, da je imela prodajalka celo dvakrat možnost, da bi pristopila do policistov in zaprosila za pomoč, glede na vse navedeno tožnika ne opravičuje oziroma ne zmanjšuje teže kršitve njegovih delovnih obveznosti. Ravnal je v nasprotju z določbo 148. člena ZKP, ki določa, kaj vse mora policist ukreniti, kadar ugotovi, da so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. V zvezi s tem niso odločilne pritožbene navedbe o napačni pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja kot predrzne tatvine, ki naj bi izhajala iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe (A8, B11), ki jo je oškodovanka podala kasneje, ko so na kraj prišli drugi policisti. Policist mora ob naznanitvi kaznivega dejanja (govora je bilo o ropu oziroma tatvini gotovine) v vsakem primeru ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilca kaznivega dejanja in da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, ter da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila koristiti za uspešno izvedbo kazenskega postopka, ne glede na to, kako se bo takšno ravnanje pravno kvalificiralo, kot tatvina ali kot velika tatvina izvršena na posebno predrzen način.

14. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče tožniku naložilo preveliko in nerazumno breme, ki naj bi presegalo naloge in pooblastila iz zakonov, ter da je takšno dojemanje nalog policije pretirano, saj je neživljenjsko od policistov pričakovati vsesplošno in nenehno pozornost oziroma pripravljenost, da se lahko vsak čas pripeti kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ob opisanem dogodku tožnik ni deloval v skladu s temeljnimi nalogami in dolžnostmi policije, kot jih določa 4. člen ZNPPol, med katere med drugim sodi varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Po prvem odstavku 34. člena ZNPPol policisti zbirajo obvestila od oseb, ki bi lahko dale koristne podatke za uspešno opravljanje policijskih nalog, za ta namen pa smejo skladno z 8. alinejo prvega odstavka 40. člena ZNPPol tudi ugotavljati identiteto takšnih oseb. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve pojasnilo, da bi moral tožnik opraviti razgovor s prodajalko, saj bi lahko podala koristne informacije v zvezi z ropom oziroma tatvino v trgovini, je neutemeljen pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, čigavo identiteto bi moral tožnik ugotavljati ter od koga bi moral zbrati obvestila. V sklepu, s katerim je bila tožniku izrečena disciplinska kazen, je toženka upoštevala navedeno pravno podlago in se nanjo tudi sklicevala, zato ni res, da v izpodbijanem sklepu kršitev 40. člena ZNPPol ni bila očitana.

15. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede malomarnosti ravnanja je sicer skopa, vendar je iz argumentov izpodbijane sodbe kot celote mogoče razbrati miselno pot, na podlagi katere je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je tožnik očitano ravnanje storil iz malomarnosti. Po tem, ko je zaznal, da obstaja sum kaznivega dejanja (kar zahteva ustrezno ukrepanje s strani policije), namreč ni pričel z izvajanjem zgoraj navedenih policijskih dolžnosti in pooblastil tako, da bi se na kraju dogodka preverile zaznane okoliščine, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, čeprav bi to ob zavedanju oziroma poznavanju svojih dolžnosti moral in mogel storiti, zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od policista.

16. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikovo ravnanje v nasprotju s 33. in 34. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki določata, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, ob upoštevanju zahtev in navodil delodajalca, v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz delovnega razmerja. S svojim ravnanjem je kršil tudi 37. člen ZDR‑1, ki določa, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (prepoved škodljivega ravnanja). Splošna opredelitev obveznosti vzdržati se vseh ravnanj, ki jih glede na naravo dela, ki ga opravlja, ter glede na naravo dejavnosti delodajalca materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca v obliki generalne klavzule in tudi po posameznih alinejah (npr. kršitev zakona ali drugih predpisov) izhaja tudi iz 18. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2018, zato je ravnanje tožnika tudi v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi. Pravilna je prvostopenjska presoja, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil tudi določbe Kodeksa policijske etike, ki v 4. členu določa, da morajo policisti varovati in utrjevati ugled policije ter da so pri svojem delu načelni, dosledni, odločni, vztrajni, pravični, strokovni.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni opredelilo, v čem je tožnikovo ravnanje škodilo oziroma bi lahko škodilo interesom toženke kot delodajalca. V 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč poudarilo, da delo v Policiji kot pomembni javni službi s posebnimi pooblastili predpostavlja, da policisti in uslužbenci policije nasploh, sami spoštujejo in upoštevajo veljavne predpise, kar je še posebej pomembno za zaupanje javnosti v delo policije. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi se tožnik kot policist moral zavedati, da morajo biti policisti zaupanja vredne osebe, ki so dolžni ravnati v skladu s predpisi, saj predstavljajo organ, ki ima med svojimi temeljnimi nalogami določeno varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov ter zbiranje in raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj. Torej policisti kot javni uslužbenci morajo vedno ravnati tako, da ohranjajo in krepijo zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravljanja javnih nalog. Ne glede na to, da so po opravljenem klicu na OKC in ovadbi prodajalke pristojni policisti nemudoma pričeli opravljati ustrezne naloge, pomeni opustitveno ravnanje, kot je ugotovljeno in dokazano tožniku, z vidika ciljev in interesov, ki jih mora zasledovati policija, moralno škodo oziroma okrnitev ugleda toženke, saj bistveno odstopa od tistega, kar se od policista kot predstavnika države pričakuje z vidika javnosti.

18. Iz določbe 1. točke drugega odstavka 123. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami) izhaja, da je v dokaznem postopku ob ugotovljeni težji disciplinski kršitvi, treba ugotoviti znake kaznivega dejanja, ne pa obstoj razlogov za sum, da gre za ravnanje z znaki kaznivega dejanja. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da iz prvostopenjske sodbe ne izhaja, v čem očitano ravnanje tožnika izpolnjuje tudi zakonske znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 s spremembami), vendar pa to ne vpliva na odločitev o obstoju tožnikove disciplinske odgovornosti. Podana je namreč težja disciplinska kršitev po 2. (nezakonito ravnanje pri opravljanju dela) in 4. točki (prekoračitev, opustitev ali drugačna zloraba pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja) drugega odstavka 123. člena ZJU. Teža te kršitve zadošča za zaključek, da je bil tožnik utemeljeno spoznan za odgovornega težje disciplinske kršitve, zato se pritožbeno sodišče ne spušča v presojo zakonskih znakov kaznivega dejanja opustitve ovadbe kaznivega dejanja po 281. členu KZ-1, ki ga tožniku sicer očita obtožni predlog Specializiranega državnega tožilstva (B19).

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni raziskalo, ali sta tožnik in njegov sodelavec morala malico preložiti zaradi pravila, da patrulje ne smejo imeti malice sočasno z drugimi patruljami. Navedeno trditev v zvezi s spremembo ure malice tožnik prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da je brez svoje krivde ni mogel podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

20. Sicer pa v zvezi z neustrezno označenim odmorom za malico tožnik v pritožbi priznava kršitev 50. člena Pravil Policije, ob tem pa uveljavlja, da to ne predstavlja hujše disciplinske kršitve, temveč zgolj lažjo. Ni podlage za milejšo disciplinsko sankcijo, za kar si neutemeljeno prizadeva tožnik. Že opustitev policijskih dolžnosti in pooblastil ter obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ki predstavlja težjo disciplinsko kršitev, opredeljeno v 2. in 4. točki drugega odstavka 123. člena ZJU, z olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami, ki jih je pri odločitvi upoštevala toženka, utemeljuje izrek denarne kazni v višini 20 % plače, izplačane v mesecu, v katerem je bila storjena težja kršitev, pri čemer ni nepomembno, da gre za najnižjo možno denarno kazen (1. točka drugega odstavka 124. člena ZJU).

21. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka.

22. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženki pa je dolžan povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo zoper sodbo (375 točk) in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR. Stroškov za posvet s stranko, pregled sodne odločbe in posredovanje stranki z dopisom, končno poročilo in pridobitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, pritožbeno sodišče toženki ni priznalo, saj so ti že zajeti v priznani postavki in ni podlage še za ločeno priznanje teh stroškov.