Jedro

Za presojo istovetnosti med prvotnim opisom kaznivega dejanja in opisom v spremenjeni obtožnici ni pomembna pravna opredelitev dejanja, saj lahko državni tožilec pravno opredelitev spremeni v skladu s pravico, da razpolaga z obtožbo.

Sodišče bo odredilo psihiatrični pregled, kadar bo podan sum, da je bila v času storitve dejanja obdolženčeva prištevnost izključena ali zmanjšana. Sodišče pa bo glede na način storitve, obnašanje obdolženca v času, ko je bilo dejanje storjeno ali ob upoštevanju vseh drugih okoliščin primera ocenilo, ali je tak sum podan.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati na 500,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je obsojenega A. K. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od dejanj določilo kazen osem mesecev zapora ter nato enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe 56. člena KZ-1 je odločilo, da se obsojencu, v primeru da bo pogojna obsodba preklicana, v izrečeno enotno kazen všteje čas, ki ga je prebil v pridržanju. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter na 300,00 EUR odmerjeno sodno takso. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo v določeni enotni kazni v izrečeni pogojni obsodbi tako, da je obsojenemu A. K. po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. Pritožbo obsojenčeve zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitve pravic iz 22., 23., 29., 33., 35. in 36. člena Ustave RS ter iz 6. in 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve kazenskega zakona in zakona o kazenskem postopku, ki jih uveljavlja, niso podane. Predlagala je, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. O odgovoru državne tožilke se je zagovornica pisno izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le po imensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Zagovornica v zahtevi uveljavlja kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP, ki jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, da je dovolilo spremembo obtožnice. Kršitev je takšne narave, da je vplivala na zakonitost (in pravilnost kot navaja zagovornica) sodbe. Na glavni obravnavi dne 17. 9. 2015 je državna tožilka spremenila obtožbo tako, da je spremenila opis dejanja in pravno opredelitev kaznivega dejanja. Spremenjena obtožba je obsojencu namesto poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, po novem očitala dve kaznivi dejanji napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1. Državna tožilka ni obrazložila spremembe obtožbe, navedla je zgolj: "da je glede na izvedene dokaze obtožbo potrebno prilagoditi na dejansko stanje". Takšno spremembo obtožbe je sodišče sprejelo in jo dopustilo, vendar v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za oceno, da je sprememba obtožbe dopustna. Obsojenec ne ve in ne more vedeti, kaj konkretno, katera nova dejstva, ki naj bi se domnevno pokazala na glavni obravnavi, so bila podlaga za spremembo obtožbe in zakaj je sodišče takšno spremembo dovolilo. Ne strinja se z razlogi v sodbi Višjega sodišča v točki 7. obrazložitve, v kateri je pritožbeno sodišče odgovorilo na zagovorničine navedbe. Meni, da je pritožbeno sodišče vsebinsko prazno odgovorilo, "da je sodišče prve stopnje utemeljeno dopustilo spremembo obtožbe, saj ni moč sklepati, da jo je tožilec zlorabil, saj ni posegla v pravico obdolženca do obrambe, da se učinkovito brani in ko sprememba še vedno temelji na istem historičnem dogodku, le dejstva in okoliščine, ki pomenijo zakonski znak kaznivega dejanja so se spremenile, kar je pokazal izvedeni postopek na glavni obravnavi." Zagovornica ocenjuje, da razlogov za spremembo obtožbe ni bilo, saj na glavni obravnavi ni nastopilo nič takega, kar bi opravičevalo njeno spremembo. Meni, da je tožilstvo očitno zlorabilo svojo pravico. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča U-I-289/95 in U-I-40/00, v katerih se je Ustavno sodišče izreklo, da je sprememba obtožbe dopustna le, če je tožilec ne zlorabi, če ne posega v pravice obdolženca, da se učinkovito brani, in da mora sprememba še vedno temeljiti na istem historičnem dogodku. Navaja, da bi sodišče moralo v obrazložitvi sodbe navesti razloge, zakaj je spremembo obtožbe dopustilo. Obsojencu so bile tako kršene njegove temeljne pravice do poštenega sojenja, ki jih opredeljuje Ustava v 22. in 23. členu ter EKČP v 6. členu.

7. Na navedbe, ki jih zagovornica uveljavlja tudi v pritožbi je odgovorilo višje sodišče v točki 7 sodbe. Izhajalo je iz citiranih ustavnih odločb in določbe prvega odstavka 344. člena ZKP, ki določa, da če tožilec med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Državni tožilec torej lahko prosto razpolaga z obtožbo. Ni potrebno, da bi se pokazala na glavni obravnavi nova dejstva, na podlagi katerih bo državni tožilec spremenil obtožbo, ampak zadostuje že, da državni tožilec oceni, da se je spremenilo dejansko stanje. Obtožbo bo spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja. Tožilec lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali se je v zadevi pojavijo novi dokazi ali ne, zadošča njegova ocena dokazov, ki so bili na glavni obravnavi izvedeni (sodba VS RS I Ips 250/2009 z dne 18. 1. 2010). V odločbi Ustavnega sodišča U-I-289/95 je zapisano, da zakon daje državnemu tožilcu možnost, da na glavni obravnavi spremeni obtožnico tako, da še vedno temelji na istem historičnem dogodku. V obravnavanem primeru je državna tožilka spremenila obtožbo le v tistih delih, v katerih je prilagodila opis spremenjeni oceni dejanskega stanja, torej da ne gre za poskus kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 299. člena KZ-1, ampak za dve kaznivi dejanji po prvem odstavku 300. člena KZ-1. Za presojo istovetnosti med prvotnim opisom kaznivega dejanja in opisom v spremenjeni obtožnici ni pomembna pravna opredelitev dejanja, saj lahko državni tožilec pravno opredelitev spremeni v skladu s pravico, da razpolaga z obtožbo. Bistveno je, da se opis dejanja tudi po spremenjeni obtožbi nanaša na ista ravnanja obsojenca (vložena obtožnica in spremenjena obtožba enako opisuje katere naloge sta opravljala policista, da sta hotela z obsojencem cestnoprometnega prekrška opraviti razgovor, tako v prvotni obtožnici kot v spremenjeni obtožbi pa je nato opisano z istimi dejstvi in okoliščinami obsojenčevo ravnanje, da je policistoma grozil, da ju bo pretepel, da ju bo ubil, da ju bo iskal tako dolgo, da ju bo našel, da bo ubil njuni družini in otroke, in jima odrezal jajca, da več ne bosta mogla imeti otrok, da bo z njima obračunal, da ju bo zaklal, da nimata kaj iskati na njegovem dvorišču, da je skočil proti policistu M. in proti njemu zamahnil s pestjo, tako da se je M. moral udarcu umakniti in da je policistoma, tudi ko sta ga odvedla na PP Ormož, grozil, da ju bo ubil, poiskal, našel in da bosta dobila svoje; državna tožilka je iz opisa dejanja po prvotni obtožbi izpustila obsojenčevo ravnanje na škodo njegovega sina). Na glavni obravnavi dne 17. 9. 2015 je državna tožilka pri spremembi obtožbe navedla, da je glede na vse do sedaj izvedene dokaze (dokaze izvedene na glavni obravnavi) obtožbo potrebno prilagoditi dejanskemu stanju. Tako je državna tožilka pojasnila, kaj je bila podlaga, za spremembo obtožbe. Obsojencu je bila dana možnost, da se pred tako spremenjeno obtožbo brani in do nje zavzame stališče, obravnava je bila zaradi spremembe obtožbe preložena na 8. 10. 2015 in obsojenec je v zvezi s spremenjeno obtožbo podal zagovor in svoj zagovor dopolnil. Zagovornica nima prav, da naj bi državna tožilka zlorabila pravico, da spremeni obtožbo, saj spremenjena obtožba za obsojenca ni predstavljala nikakršnega presenečenja. Obsojenec je tudi glede na spremembo obtožbe bil v enakem položaju, kot da do spremembe obtožbe ne bi prišlo, sprememba obtožbe ni okrnila njegove pravice do obrambe. O spremembi obtožbe je bil obveščen, dana mu je bila možnost za pripravo svoje obrambe. S spremembo obtožbe obsojenčev pravni položaj ni bil v ničemer otežen. Sprememba obtožbe in spremenjena pravna opredelitev dejanja, ko se je predmet obtožbe nanašal na isti historični dogodek (opis življenjskega primera obsojenčevega ravnanja je ostal enak in se ni spremenil tako, da bi šlo za povsem drugo kaznivo dejanje) ne pomeni nikakršnega presenečenja in ne postavlja obsojenca v slabši položaj kot pred spremembo obtožbe. Zagovornica tudi trdi, da zaradi spremembe obtožbe obsojencu ni bila dana možnost ugovora zoper obtožnico. Zoper spremenjeno obtožnico ni ugovora (tretji odstavek 344. člena ZKP). Kršitve procesnega zakona in določb Ustave, ki jih zatrjuje zagovornica tako niso bile storjene. Sodišče prve stopnje je v točki 1 obrazložitve sodbe pojasnilo svoje stališče, da je sprememba obtožbe v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP.

8. Zagovornica v zahtevi trdi, da je kršen kazenski zakon, ker sta policista prekoračila svoja pooblastila in nista zakonito opravila nalog policije, kar je eden od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Policista sta ravnala protipravno, saj sta, ko sta že imela podatek o storilcu prekrška, hotela opraviti razgovor z obsojencem na njegovem dvorišču, pri čemer sta kršila več ustavno zavarovanih obsojenčevih pravic, zlasti pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, do zasebnosti iz 35. člena Ustave in do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave, vse te pravice pa varuje tudi 8. člen EKČP. Do teh kršitev se sodišče v sodbi ni jasno opredelilo in jih je zavrnilo le s sklicevanjem na 36. člen Ustave, ki da ne varuje vstopa na neograjeno dvorišče, pri čemer je zmotno tolmačilo določila Zakona o nalogih in pooblastilih policije (ZNPPol) in sicer 15. alinejo 33. člena po katerem ima policija pooblastilo vstopati v tuje stanovanje in druge prostore, ko izvaja svoje naloge. Spregledalo je 53. člen istega zakona, ki podrobno ureja vstop v tuje stanovanje in druge prostore ter določa, kdaj lahko policisti brez naloga vstopijo, ti pogoji pa niso bili izpolnjeni. Policista nista ravnala po načelu sorazmernosti iz 16. člena ZNPPol po katerem morajo policisti med več možnostmi uporabiti tista pooblastila, s katerimi lahko opravijo policijsko nalogo z najmanj škodljivimi posledicami, hujše pooblastilo pa le, če je bila poprej uporaba milejših neuspešna. Postavlja se vprašanje sorazmernosti ravnanja policije, pri čemer je na eni strani sum prekrška povzročitve prometne nesreče prve kategorije (takšne z zgolj materialno škodo), katere storilec je bil znan, na drugi strani pa je ustavno varovana človekova pravica do zasebnosti, do zasebne listine in do doma, ki jo definira 8. člen EKČP. 9. Na enake zagovorničine navedbe je odgovorilo pritožbeno sodišče v točki 12 sodbe. Strinjati se je z razlogi drugostopenjskega sodišča, da sta policista ravnala v skladu z določbo 4. člena ZNPPol (preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje prekrškov) in hotela s povzročiteljem prekrška opraviti razgovor. V postopku je bilo ugotovljeno, da se je dogodek začel odvijati na dovozni poti k obsojenčevi hiši in da se je nato odvijal na na neograjenem dvorišču pred obsojenčevo hišo. Jasno je, da neograjeno dvorišče ni stanovanje ali drug prostor in da kršitve 36. člena Ustave (nedotakljivost stanovanja) ni bilo, kot sta ugotovili že sodišči prve in druge stopnje. V čem naj bi bila kršena lastninska pravica iz 33. člena Ustave zagovornica v zahtevi ne pojasni. Ne pojasni, kako naj bi ravnanje policistov predstavljalo prekomeren poseg v pravico obsojenca do zasebne lastnine. Zagovornica sicer pravilno navaja, da se sodišči neutemeljeno sklicujeta na 15. alinejo 33. člena ZNPPol, da sme policija vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore, ko izvaja svoje naloge, saj je v zvezi s tem pooblastilom v 53. členu taksativno našteto, v katerih primerih sme policija brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore (če imetnik stanovanja to dovoli, če kdo kliče na pomoč, če je to potrebno za preprečitev samomora, če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru, ali v drugih primerih, če je to nujno za zavarovanje ljudi in premoženja). Slednje pa ne spremeni pravilne presoje sodišč prve in druge stopnje, da zatrjevanih kršitev Ustave zaradi ravnanja policistov ni bilo. V zvezi s trditvijo, da naj bi bil kršen tudi 35. člen Ustave (varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic), je potrebno poudariti, da sta policista prišla pri izvajanju svojih pooblastil na obsojenčevo dvorišče, na katero je bil dostop prost, tako ni mogoče govoriti nesorazmernem posegu oziroma nesorazmernem izvajanju policijskih pooblastil (obsojenec tudi ni mogel pričakovati zasebnosti, ki je razumljena kot varstvo osebe v njenem bivalnem prostoru). Poseg je bil sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem, odkrivanjem in preiskovanjem prekrškov. Po navedenem zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da je bilo ravnanje policistov protipravno ter da je bil kršen tudi 8. člen EKČP. 10. Zagovornica uveljavlja, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog da se odredi izvedenstvo psihiatrične stroke. Kršen je bil tretji odstavek 16. člena ZKP in četrta alineja 29. člena Ustave, gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Poudarja, da je na glavni obravnavi z dokaznim predlogom izkazala utemeljen dvom o prištevnosti obsojenca. Zanj je bilo predloženo zdravniško potrdilo njegovega osebnega zdravnika o jemanju zdravila Cipralex. Iz spisa, in sicer iz analize o vsebnosti alkohola v krvi, pa izhaja, da je bil obsojenec močno vinjen, saj je imel v krvi 1,84 g/kg alkohola. V kritičnem času in že nekaj let prej je jemal pomirjevala in antidepresive (zdravilo Cipralex). Ne sprejema razlogov sodišča prve stopnje v točki 12 o zavrnitvi dokaznega predloga in meni, da sodišče na podlagi obsojenčevega vedenja pred dogodkom ni moglo sklepati, da ne obstaja dvom v obsojenčevo sposobnost pojmovanja oziroma razumevanja dejanja in obvladovanja. Neprepričljivi so tudi razlogi prvostopenjskega sodišča, da je obsojencu zdravilo predpisal splošni zdravnik in ne psihiater. Meni, da celo sodišče prve stopnje samo dvomi o svoji oceni, saj je na strani 15 sodbe zapisalo "da je na obtoženca njegova vinjenost vplivala le tako, da so mu popustile še tiste zavore in zadržki, ki bi jih morebiti imel trezen". Slednje v pravnem jeziku, po oceni zagovornice, pomeni, da obsojenec ni imel v oblasti svojega ravnanja in da je bil neprišteven ali pa gotovo vsaj bistveno zmanjšano prišteven.

11. Po določbi prvega odstavka 265. člena ZKP se sme odrediti psihiatrični pregled obdolženca če nastane sum, da ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne ali hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana, ali obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka. Sodišče bo torej odredilo psihiatrični pregled, kadar bo podan sum, da je bila v času storitve dejanja obdolženčeva prištevnost izključena ali zmanjšana. Sodišče pa bo glede na način storitve, obnašanje obdolženca v času, ko je bilo dejanje storjeno ali ob upoštevanju vseh drugih okoliščin primera ocenilo, ali je tak sum podan ali ne. Če bo sodišče presodilo, da je podan sum, bo odredilo izvedenstvo izvedenca psihiatrične stroke, v nasprotnem primeru pa bo dokazni predlog, da naj se odredi izvedenstvo, zavrnilo. Ocenilo bo, da izvedba dokaza z izvedencem psihiatrom ni potrebna in dokaz ni materialnopravno relevanten tako, da bi izvedensko mnenje pomenilo dokaz, pomemben za ugotavljanje dejstev o obdolženčevem psihičnem stanju oziroma njegovi prištevnosti, to je dejstev, ki so obdolžencu v korist. 12. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da dokaz z izvedencem psihiatrom ni potreben, saj se sodišču ni vzbudil dvom o obsojenčevi prištevnosti. Obrazložilo je, da ni sprejelo trditev obrambe, da obsojenec v času storitve kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi vpliva alkohola in iz razloga, ker se zdravi zaradi psihičnih težav (zagovornica je na obravnavi predložila zdravniško potrdilo zdravnika, da obsojenec jemlje zdravilo Cipralex - antidepresiv in navedla, da se obsojenec zdravi zaradi živčnosti). Sodišče ni presojalo le obsojenčevega ravnanja, da je v kulturnem domu plesal in bil vsestransko družaben kar izpostavlja zagovornica in da mu je zdravilo predpisal splošni zdravnik (navedlo je tudi, da obsojencu ni bila postavljena nikakršna psihiatrična diagnoza). Presodilo je obsojenčevo ravnanje, tudi v povezavi z obsojenčevo alkoholiziranostjo in dejstvom, da je, ko je vinjen, agresiven (kar je izpovedal oškodovanec).

13. Policista sta obsojenca prestregla na dovozni poti proti njegovemu domu in hotela z njim opraviti razgovor v zvezi s prekrškom. Policist K. je obsojenca pozval da stopi do službenega vozila, policist M. ga je seznanil, da bo v zvezi s povzročeno prometno nesrečo opravil alkotest. Sodišče je presodilo obsojenčevo ravnanje tudi po tem, ko je stopil v stik s policistoma ter dalj časa trajajoče grožnje in žalitve, ki se niso nanašale le na policista, ampak tudi na njuni družini in agresivno vedenje do policista M. 14. Pritožbeno sodišče je na straneh 6 do 8 sodbe navedlo razloge, izhajajoč iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča o dogajanju in obsojenčevem ravnanju, da ni bilo utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi lahko odreditev izvedenca psihiatra in izdelava izvedenskega mnenja privedla do ugotovitve pomembnih odločilnih dejstev v zvezi z njegovo prištevnostjo. Presodilo je obsojenčevo ravnanje v celoti, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritrdilo sodišču prve stopnje, da je obsojenec dejanje storil v prištevnem stanju. Poudarilo je, da so vsa obsojenčeva ravnanja racionalna, saj je pred obravnavanim dogodkom upravljal s konjsko vprego, se po prometni nesreči pogovarjal z lastnikom avtomobila, ki ga je poškodoval, nato se je od doma vrnil v kulturni dom, tam plesal, nato opazil, da ga iščeta policista zaradi povzročitve prometne nesreče in je zato kulturni dom zapustil pri zadnjem izhodu in se namenil domov. Obsojenec je vedel, da sta policista prišla zaradi prometne nesreče ki jo je povzročil. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je obsojenčevo sklicevanje, da se dogodka ne spomni, neverodostojno in da je sodišče prve stopnje zavrnilo obsojenčev zagovor, da se zaradi popitega alkohola svojih ravnanj in izrečenih besed ne spominja kot nesprejemljiv. Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje da obramba ni izkazala s svojimi navedbami o obsojenčevem ravnanju oziroma jemanju zdravila ter stopnji vinjenosti takšne dejanske podlage, ki bi sodišču vzbudila sum, da je bila sposobnost razumevanja in obvladovanja obsojenca v času, ko sta imela policista postopek z njim in v času ko jima je grozil, tako njima kot njunima družinama, in bil tudi nasilen do policista M.a, okrnjena.

15. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili obsojenčevo celotno ravnanje, to je ravnanje pred dogodkom in ravnanje v času dogodka. Zato zagovornica z izpostavljanjem dela obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne utemeljuje, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatra kršena obsojenčeva pravica do obrambe, saj se dvom v njegovo prištevnost z navedbami obrambe ni vzbudil. Sodišče tudi ni presojalo strokovnih vprašanj in se ni spustilo na področje stroke, ko je presojalo obsojenčevo ravnanje v času neposredno pred dogodkom in v času dogodka. Za presojo ali gre za dvom v obsojenčevo prištevnost niti ni relevantno, kateri zdravnik je predpisal zdravila obsojencu, saj zagovornica ni utemeljila, da bi predpisano zdravilo lahko pomenilo sum, da je bila v času dogodka pri obsojencu prištevnost zmanjšana. Nekoliko nerodna formulacija o popuščanju zavor in zadržkov, ki bi jih obsojenec morebiti imel trezen, ne pomeni, da je sodišče presodilo, da se obsojenec ni imel v oblasti in voljne komponente njegovega ravnanja ni bilo. Sodišče je presodilo pomen alkohola pri obsojencu. Ugotovilo je, da je v vinjenem stanju lahko tudi agresiven, vendar pa je pomembna ugotovitev sodišča, da so bila njegova ravnanja racionalna, strogo usmerjena in da je šlo za reakcijo na postopek s policistoma, ne pa za izgubo oblasti nad svojim ravnanjem. Obsojenec je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje postopek s policistoma zaradi prekrška, povzročene prometne nesreče, pričakoval ter se mu z odhodom iz kulturnega doma hotel izogniti. Sodišče druge stopnje je, ko je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, ocenilo, da je sodišče obrazložilo, zakaj šteje, da dokazni predlog obrambe ne bi prispeval k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo merila, po katerih odloča o dokaznem predlogu in njegovi utemeljenosti. Obramba mora pri predlogu razbremenilnega dokaza zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obsoja dokaza zatrjevati pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, dokazno sredstvo in z navedbami okoliščin utemeljiti, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. Dolžnost obrambe je, da izkaže tudi verjetnost, da bi izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe. Obramba mora navesti razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev, oziroma da bi izvedba dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, v konkretnem primeru v zvezi z obsojenčevo sposobnostjo pojmovanja in razumevanja dejanja, to je njegovo prištevnostjo. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da pravne relevantnosti predlaganega dokaza, odreditve izvedenca psihiatra, s potrebno stopnjo verjetnosti obramba ni utemeljila. Izhajali sta iz stališča, sprejetega na podlagi presoje predloga ter izvedenih dokazov in zaključkov na podlagi teh dokazov, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi lahko izvedenec psihiater ugotovil pomembna dejstva v zvezi z obstojem obsojenčeve prištevnosti. Presodili sta, da dokaz ni pomemben za ugotavljanje ali je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja prišteven in da je ta dokaz obsojencu v korist, saj obramba ni uspela utemeljiti in vzbuditi dvoma v prištevnost obsojenca. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznega predloga ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe in da sodišče ni kršilo tretjega odstavka 16. člena ZKP, ki določa, da ima obdolženec pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist in tudi ni storilo kršitve 29. člena Ustave ter da zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

16. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitve po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in da sodišče ni kršilo ustavnih pravic in pravic ki izhajajo iz določb EKČP, ki jih citira zagovornica, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

17. Odločba o stroških postopka temelji na 98. a členu v zvezi prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo skladno s tar. št. 7113, 71113 in 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer.