Jedro

Vprašanje izvršitve odločbe, s katero je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, ne more biti predmet direktnega sodnega varstva pred sodiščem, ki odloča v socialnih sporih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bila odločitev sodišča preuranjena, saj se ni prepričalo o obstoju dejstva, na katerega se sklicuje v izpodbijanem sklepu. Tožnik je po svojem pooblaščencu pošiljal toženi stranki pozive in dopise, iz katerih izhaja, da se ne strinja z višino odmerjene pokojnine, poleg tega pa je pozival toženo stranko na plačilo pokojnine, ki jo je tožena stranka pričela plačevati šele v letu 2007 po 146,75 EUR mesečno. Že iz samih navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo je mogoče sklepati, da odločba o dodelitvi pokojnine sploh še ni pravnomočna – dokončna, saj tožena stranka ne razpolaga z vročilnico, iz katere bi izhajalo, da je tožnik prejel odločbo o priznanju pokojnine z dne 9. 12. 1988. Prvostopenjsko sodišče pa je zavrglo tudi dajatveni del tožbe iz razloga, da bi tožnik moral vložiti izvršbo, ne pa vložiti tožbo. Sodišče ima prav, vendar tožnik ni mogel vložiti izvršbe, ker mu tožena stranka noče potrditi pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe o priznanju pokojnine. Brez klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti pa izvršbe ni mogoče vložiti. Tožnik prejema pokojnino v višini 146,75 EUR mesečno. V letu 1988 mu je bila odmerjena pokojnina takratnih 208.916,96 dinarjev, kar ustreza današnji vrednosti 871,80 EUR mesečno in v tem znesku tožnik vtožuje plačilo. Tožena stranka pokojnine ni plačevala vse do leta 2007, morala pa bi jo plačevati od leta 1988 dalje. S tako odločitvijo je kršen zakon in je podana pristojnost prvostopenjskega sodišča. Kršene so tudi tožnikove ustavne in človekove pravice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi strani pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Odločba „o dodelitvi“ pokojnine je prav gotovo postala pravnomočna, kar je razvidno tudi iz dejstva, da je tožnik z navedeno odločbo razpolagal in jo tudi priložil k tožbi, pa tudi k dopisu pooblaščenca tožnika z dne 1. 6. 2009. Prav tako je bila odločba št. ... z dne 9. 12. 1988 z dopisom tožnika posredovana toženi stranki dne 11. 3. 2008 in se nahaja v upravnem spisu. Zgolj odsotnost vročilnice ne pomeni, da odločba ne bi bila vročena. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zaključuje, da je odločba z dne 9. 12. 1988 pravnomočna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je s tožbo uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 100.199,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov pokojnin od leta 1999 do polovice leta 2009 ter da mu je dolžna izstaviti potrdilo o izvršljivosti in pravnomočnosti odločbe št. ... z dne 9. 12. 1988 in tožniku pisno posredovati podatke o višini mesečnih zneskov pokojnin, ki bi jih prejemal od leta 1988 do 1. 7. 2009. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnik ni vložil tožbe zato, ker ne bi bil zadovoljen z odločitvijo tožene stranke o pravici oziroma pravni koristi iz sistema socialne varnosti, kar je procesna predpostavka za socialni spor po določbi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Vprašanje izvršitve odločbe pa ne more biti predmet direktnega sodnega varstva pred sodiščem, ki odloča o socialnih sporih. Tožba je vložena v stvari, o kateri obstoji izvršljiva upravna odločba. Izvršbo bi moral tožnik predlagati pri upravnem organu. Po stališču sodišča prve stopnje torej ni podana niti sodna pristojnost in tudi ne procesna predpostavka za vložitev tožbe. Sodišče je zato na podlagi 274. člena ZPP ter na podlagi 63. člena ZDSS-1 tožbo zavrglo.

ZDSS-1 v 63. členu določa procesne predpostavke za sodno varstvo proti upravnim aktom. V 1. odstavku je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. V 1. odstavku 72. člena pa je določen rok za vložitev tožbe.

V spornem primeru je tožnik uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna plačati neizplačane zneske sorazmernega dela starostne pokojnine, ki je bila tožniku priznana z odločbo št. ... z dne 9. 12. 1988 (priloga A/5 sodnega spisa). Tožnik je že pri toženi stranki uveljavljal izplačilo zapadlih zneskov pokojnine in kot izhaja iz odgovora na tožbo, mu je tožena stranka izplačala zneske starostne pokojnine za čas od 22. 1. 2004 dalje, upoštevajoč določbo 172. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je določeno, da se zapadli mesečni zneski dajatev, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec pokojnine, izplačajo največ tri leta za nazaj, računano od dneva vložitve zahtevka za izplačilo. Po navedbah tožene stranke naj bi tožnik zahtevek za izplačilo vložil dne 22. 1. 2007, zato mu je tudi izplačala zneske starostne pokojnine za nazaj, torej za obdobje od 22. 1. 2004 do 22. 1. 2007. Za odločitev v zadevi ni bistveno, kakšni so bili razlogi, zakaj tožena stranka tožniku ni izplačevala zapadlih zneskov starostne pokojnine. Bistvena je zgolj ugotovitev, da obstaja odločba in kot izhaja iz navedb tožene stranke (tudi iz odgovora na pritožbo) je ta odločba postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče je že v zadevi opr. št. Psp 179/2011 z dne 8. 6. 2011 zavzelo stališče, da vprašanje upravne izvršbe ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) v četrtem delu. ZPIZ-1 pa vprašanje izvršljivosti odločb ureja v 262. členu. V 4. odstavku navedenega člena je določeno, da odločbe o pravicah iz obveznega zavarovanja izvrši zavod, razen v primerih, ko je z zakonom določeno, da jih v določenem delu izvrši delodajalec ali Zavod za zaposlovanje. Vprašanje izvršitve odločbe torej ne more biti predmet direktnega sodnega varstva pred sodiščem, ki odločba v socialnih sporih. Predmet socialnega spora bi bila lahko le presoja dokončne odločbe tožene stranke, s katero bi bilo odločeno o izplačevanju invalidske pokojnine, kar pa v spornem primeru pomeni, da bi moral tožnik predhodno izkoristiti redno pravno pot in izplačilo pokojnine najprej uveljavljati pri toženi stranki. Možno je sicer vložiti tudi direktno tožbo na sodišče in sicer ko gre za zahtevek za povrnitev škode, ki jo je državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil povzročil zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva (2. alineja 2. odstavka 7. člena ZDSS-1). Ker tožnik s tožbo ni izpodbijal dokončne odločbe tožene stranke in ker iz tožbe tudi ne izhaja, da bi tožnik zoper toženo stranko uveljavljal odškodninski zahtevek, temveč je uveljavljal izvršitev upravne odločbe, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP tožnikovo tožbo utemeljeno zavrglo. V zadevi namreč ni podana niti sodna pristojnost niti ni izkazana procesna predpostavka, ki mora biti izkazana po določbah ZDSS-1 za vsebinsko obravnavo zadeve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.